Tit Flavij

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Tit Flavij
10. cesar Rimskega cesarstva
Portret
Vladanje24. junij 7913. september 81
PredhodnikVespazijan
NaslednikDomicijan
Rojstvo30. december 39[1][2]
Rim[3]
Smrt13. september 81[4][5][…] (41 let)
Aquae Cutiliae[d]
Pokop
Rim
ZakonecArrecina Tertulla (okoli 62; smrt)
Marcia Furnilla (okoli 63–65 AD;ločitev)
PotomciJulija Flavija
Imena
• Titus Flavius Vespasianus
(od rojstva do leta 69)
• Titus Flavius Caesar Vespasianus (od leta 69 ustoličenja)
• Titus Flavius Caesar Vespasianus Augustus (kot cesar)
• Imperator Titus Caesar Augustus (kot imperator)
Vladarska rodbinaFlavijska dinastija
OčeVespazijan
MatiDomicila starejša

Tit Flavij (latinsko Titvs Flavivs Caesar Vespasianvs Avgvstvs) je bil rimski cesar, ki je vladal leta 79-81, * 30. december 39, Rim, Rimsko cesarstvo, † 13. september 81, Rim.

Bil je član Flavijske dinastije, ki je na rimskem prestolu nasledil pokojnega očeta Vespazijana, in hkrati prvi cesar, ki je nasledil svojega biološkega očeta.

Pred prihodom na prestol je bil ugleden vojaški poveljnik, ki je med prvo judovsko-rimsko vojno pod svojim očetom služil v Judeji. Vojni pohod je po Neronovi smrti leta 68 za nekaj časa zastal, dokler ni v letu štirih cesarjev kot četrti prišel na prestol Vespazijan. Po njegovi razglasitvi za cesarja 1. julija 69 je bil Tit zadolžen za zatrtje judovske vstaje. Leta 70 je oblegal in osvojil Jeruzalem in ga porušil, med drugim tudi Drugi judovski tempelj. Za svoje zasluge je bil nagrajen s triumfom in Titovim slavolokom, ki še stoji.

Med očetovim vladanjem je postal splošno znan kot prefekt pretorijanske straže in partner v spornem razmerju z judovsko kraljico Bereniko, hčerko Heroda Agripe. Leta 79 je na rimskem prestolu nasledil svojega očeta in bil po Svetonijevem mnenju in mnenju drugih takratnih zgodovinarjev kljub temu dober vladar.

Kot cesar je najbolj znan po zaključku gradnje Koloseja in velikodušnost pri lajšanju trpljenja po izbruhu Vezuva leta 79 in velikem požaru v Rimu leta 80. Po komaj dveh letih cesarjevanja umrl zaradi vročice in bil po smrti s sklepom senata pobóžen. Nasledil ga je mlajši brat Domicijan.

Sklici[uredi | uredi kodo]

Vira[uredi | uredi kodo]

  • B.W. Jones (1992), The Emperor Domitian, London: Routledge. ISBN 0-415-10195-6.
  • B. Jones, R. Milns (2002), Suetonius: The Flavian Emperors: A Historical Commentar, London: Bristol Classical Press. str. 91, ISBN 1-85399-613-0.