Sasan
| Sasan Şəşən | |
|---|---|
| Rojstvo | neznano |
| Smrt | 3. stoletje |
| Potomci | Papak |
| Rodbina | Sasanidi |
| Oče | Veh-afrid[1] |
| Religija | zoroastrstvo |
Sasan (srednjeperzijsko 𐭮𐭠𐭮𐭠𐭭 Sāsān, perzijsko ساسان), ki se šteje za eponimnega prednika Sasanidov/Sasanidske dinastije (vladala 224-651), je bil "velik vojščak in lovec" in visoki zoroastrski svečenik Parsa. Živel je nekje proti koncu Arsakidskega (Partskega) cesarstva v zgodnjem 3. stoletju n. št.
Sasanova identiteta[uredi | uredi kodo]
Srednjeveški viri[uredi | uredi kodo]
O Sasanu in njegovem sorodstvu z Ardaširjem I., ustanoviteljem Sasanidskega cesarstva, obstaja več rahlo različnih zgodb. Severnoiranski zgodovinar Tabari omenja, da se je Sasan poročil s princeso iz družine Bazarangid, vazalne dinastije Parsa, in da je bil Sasan stari oče Ardaširja I., Papak pa Ardaširjev oče.[2]
Po pahlavijski knjigi Kār-Nāmag ī Ardašīr ī Pāpakān (Knjiga dejanj Ardaširja, sina Papaka), napisani v sasanidskem obdobju, je bila Sasanova žena hčerka plemiča Papaka. Poroko je organiziral Papak, ko je izvedel, da je "v Sasanu ahemenidska kri". Ardašir I. je bil njun sin. Sasan takoj po Ardaširjevem pojavu izgine iz pripovedi. Za Ardaširjevega očeta se šteje Papak.[2]
Zgodbe o različnem sorodstvu med Ardaširjem, Papakom in Sasanom imajo po Fryevem mnenju zoroastrsko razlago.[2] Ardaširjev oče je bil Sasan in po Ardaširjevem rojstvu "izgine" iz zgodbe. Po njegovem "izginotju" je odgovornost za svojo hčerko prevzel Papak, zato se on šteje za Ardaširjevega očeta.[2]
V napisu v Zaratustrovi kaabi Šapurja I. Velikega so imena štirih oseb: Sasan, Papak, Ardašir in Šapur, ki imajo različne naslove. Sasan se imenuje ashwataw[3] ali xwadāy[4] ("gospodar", običajno naslov suverena majhne lokalne kneževine), Papak je šah (kralj), Ardašir šahinšah (kralj kraljev Sasanidskega cesarstva) in Šapur kralj kraljev Irana in Anirana.[2]
Sodobni viri[uredi | uredi kodo]
Sodobni iranski zgodovinar Touraj Daryaee meni, da sasanidski viri niso zanesljivi, ker so iz dvornih sasanidskih arhivov in so bili po Daryaeejevem mnenju napisani "skladno s pogledom na svet v poznem sasanidskem obdobju".[1] Daryaee in več drugih zgodovinarjev meni, da je Sasan dobil ime po božanstvu, znanemu v več delih Azije, v Parsu, domovbini Sasanidov, pa ne. To bi lahko pomenilo, da je bil Sasan prišlek z zahoda ali vzhoda, ki se je naselil v Parsu, kjer božanstvo ni bilo znano in vanj niso verovali.[1] Sasan je uspel postati svečenik v pomembnem Anahitinem templju v Istahru, prestolnici Parsa. Po Bundahišnu, ki je po Daryaeejevem mnenju nastal neodvisno in ne na sasanidskem dvoru, se je Sasanova hčerka poročila s Papakom in rodila Ardaširja.[1] Bundahišn omenja tudi to, da je bil Sasan sin nekega Veh-afrida.[1]
Politika Sasanove družine[uredi | uredi kodo]
Sasanove politične ambicije so spodbudile težave in šibkosti zadnjih let Partskega cesarstva. Po Tabariju je Papaku uspelo utrditi svojo moč s pomočjo sinov Šapurja in Ardaširja,[5] kar se šteje za začetek Sasanidske dinastije.
Sasanovi potomci so postali vladarji drugega Perzijskega cesarstva in vladali v velikem delu zahodne Azije (v prvem Perzijskem cesarstvu je vladala dinastija Kira Velikega). Trije ustanovitelji novega cesarstva – Papak in njegova sinova – so omenjeni in upodobljeni na steni Kserksovega harema v Perzepolisu, zapuščini Ahemenidov. Napis naj bi dokazoval njihovo ahemenidsko poreklo, vendar je bil napisan kasneje.[5][6]
Sasan je znan predvsem po tem, da je poskušal v cesarstvu ponovno uvesti zoroastrstvo, in spodbujanju Papaka, naj prevzame oblast v partski satrapiji Pars.[7]
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 Daryaee 2010.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 Frye 1983, str. 116-117.
- ↑ Kohl et al 2008, str. 114.
- ↑ Daryaee 2010, str. 240.
- ↑ 5,0 5,1 Shahbazi 2005.
- ↑ Calmeyer, Peter (1976). "Zur Genese altiranischer Motive IV". Archäologische Mitteilungen aus Iran: 65–67, ISSN 0066-6033
- ↑ The Sassanian Dynasty (CE 224-641): The Zarathushti Renaissance (PDF). avesta.org.
Viri[uredi | uredi kodo]
- Daryaee, Touraj (2010), »Ardashir and the Sasanians' Rise to Power« (PDF), Anabasis: Studia Classica et Orientalia, zv. 1, arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 4. marca 2016, pridobljeno 16. septembra 2020
- Frye, Richard N. (1983). »The political history of Iran under the Sasanians«. V Yarshater, Ehsan (ur.). The Cambridge History of Iran. Zv. 3. Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-20092-9.
- Kohl, Philip L.; Kozelsky, Mara; Ben-Yehuda, Nachman (2008), Selective Remembrances: Archaeology in the Construction, Commemoration, and Consecration of National Pasts, University of Chicago Press, ISBN 9780226450643
- Shahbazi, Alireza Shapour (2005), »Sassanian Dynasty«, Encyclopedia Iranica, Columbia University Press