Prehodni element

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Prehodne kovine v periodnem sistemu elemntov
Vodik Helij
Litij Berilij Bor (element) Ogljik Dušik Kisik Fluor Neon
Natrij Magnezij Aluminij Silicij Fosfor Žveplo Klor Argon
Kalij Kalcij Skandij Titan (element) Vanadij Krom Mangan Železo Kobalt Nikelj Baker Cink Galij Germanij Arzen Selen Brom Kripton
Rubidij Stroncij Itrij Cirkonij Niobij Molibden Tehnecij Rutenij Rodij Paladij Srebro Kadmij indij Kositer Antimon Telur Jod Ksenon
Cezij Barij Lantan Cerij Prazeodim Neodim Prometij Samarij Evropij Gadolinij Terbij Disprozij Holmij Erbij Tulij Iterbij Lutecij Hafnij Tantal Volfram Renij Osmij Iridij Platina Zlato Živo srebro Talij Svinec Bizmut Polonij Astat Radon
Francij Radij Aktinij Torij Protaktinij Uran (element) Neptunij Plutonij Americij Kirij Berkelij Kalifornij Ajnštajnij Fermij Mendelevij Nobelij Lavrencij Raderfordij Dubnij Siborgij Borij Hasij Majtnerij Darmštatij Rentgenij Kopernicij Nihonij Flerovij Moskovij Livermorij Tenes Oganeson

Prehodni elementi, tudi prehodne kovine, so skupen izraz za 38 elementov v stolpcih 3–12 periodnega sistema elementov. Imenujemo jih tudi d-blok.

Prehodni elementi so upogljivi in kovni. Značilne lastnosti so spremenljiva valenca (sposobnost atoma za vezanje, pove število atomov, s katerimi se lahko združi), barva in tvorba kompleksnih ionov. Pri nastajanju vezi uporabljajo predzadnjo elektronsko lupino in tudi zunanjo lupino, kar je edinstvena lastnost. To je tudi razlog, zakaj imajo pogosto izpolnjenih več lupin. Vsi so trdni in žilavi, imajo visoka vrelišča in tališča in so dobri prevodniki toplote in elektrike. Zaradi izboljšanja lastnosti jih pogosto uporabljamo v zlitinah.

Skupine[uredi | uredi kodo]