Onomatopeja
Onomatopêja (tudi onomatopoíja) ali podobnoglasje je beseda, ki fonetično posnema ali spominja na zvok, ki ga opisuje. Pogost primer so živalski glasovi, kot so »hov«, »mu«, »čri« in »kikiriki«.
Beseda onomatopeja je skovanka iz starogrških besed ὄνομα, ónoma – ime[1] in ποιέω, poiéō, v pomenu »izdelovanje«,[2] torej dobesedno tvorba besed.[3] Dejansko onomatopeja pomeni tvorbo novih besed, pri čemer pa se izbira fonemov podreja slovničnim pravilom jezika govorca.[4] Tako imajo različni jeziki različne onomatopeje za iste zvoke. Gaganje race na primer zapisujejo v francoščini kot »couac-couac« ali »coin-coin«, v italijanščini »qua-qua«, v romunščini »mac-mac«, v arabščini »bat-bat« in v kantonščini »ap-ap«. Ne glede na jezik pa je pogost pojav reduplikacija – ponavljanje korenov besed.[5]
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ ὄνομα, Henry George Liddell, Robert Scott, A Greek-English Lexicon, on Perseus
- ↑ ποιέω, Henry George Liddell, Robert Scott, A Greek-English Lexicon, on Perseus
- ↑ ὀνοματοποιία, Henry George Liddell, Robert Scott, A Greek-English Lexicon, on Perseus
- ↑ Bredin, Hugh (1996). »Onomatopoeia as a figure and a linguistic principle«. New Literary History. 27 (3, Literary Subjects): 555–569. JSTOR 20057371.
- ↑ Anderson, Earl R. (1998). A Grammar of Iconism. Fairleigh Dickinson University Press. str. 112. ISBN 9780838637647.
