Megaron

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Za druge pomene glej KZ Megaron.
Shematski načrt kompleksa megarona. 1: preddverje, 2: dvorana (glavna soba), 3: stebri v verandi in dvorani
Megaron v Mikenah, pogled iz glavne dvorane (krožno ognjišče je vidno v ospredju) skozi preddverje in verando

Megaron (starogrško μέγαρον) je preprosta zgradba na pravokotnem tlorisu s preddverjem in eno sobo z ognjiščem.[1]

V grških palačnih kompleksih je imela veliko pravokotno dvorano z odprtim bolj ali manj osrednjim ognjiščem in okulusom (očesom) za odvajanje dima nad njim, obkrožena je bila s štirimi stebri, preddverjem in verando z dvema stebroma. Znan je bil predvsem na Egejskih otokih zaradi odprte verande, ki je bila običajno podprta s stebri.[2] Vhod je bil ob krajši steni, tako da je bila globina večja od širine. [3] Okoli osrednjega megarona je bilo pogosto veliko sob (arhivski prostori, pisarne, prostor za stiskanje olja, delavnice, lončarske delavnice, svetišča, hodniki, orožarne in skladiščni prostori za vino, olje in pšenico). [4]

Konstrukcija[uredi | uredi kodo]

Konstrukcija megarona nakazuje podobo za morebitno postavitev grških templjev. Ima vhod s stebri, portik in osrednji naos ali celo. [5] Zasnova megarona izvira iz Rusije, kar velja za najzgodnejše datirane primere, ti izvirniki pa so iz neolitika. Zgodnji megaron je imel enokapno streho, pa tudi druge vrste streh, kot so ravne in sodčkaste strehe. V ostankih zgodnjih megaronov so vedno uničene, tako da natančna vrsta strehe ni znana.

Tla so bila iz vzorčastega betona, pokrita s preprogo. [6] Na stenah so bile slike oziroma freske, pogosto v feničanskem slogu. [7] Megaron je predhodnik vseh objektov v arhitekturni teoriji. Prvotno je bil zelo barvit, narejen v minojskem arhitekturnem slogu, notranjost je bila izdelana iz žgane opeke z leseno streho, podprto na nosilcih. Strehe so bile prekrite s keramičnimi in terakotnimi ploščicami. [8] Kovinska vrata so bila okrašena z lesom, pogosto so bila dvokrilna, uporabljali so tudi nožne kopeli. Večja širina od dolžine je bila podobna konstrukciji zgodnjega dorskega templja.

Namen[uredi | uredi kodo]

Megaron je bil namenjen za branje poezije, praznovanja, srečanja in čaščenja. Uporabljali so ga tudi za opravljanje kraljevskih nalog in kraljevske sprejeme. Njegova verska vloga je bila žrtvovanje živali, pogosto htonskih božanstev.

Primeri[uredi | uredi kodo]

Slavni megaron je velika sprejemna kraljeva dvorana v palači Tirint. Glavna soba, v kateri je bil postavljen prestol ob desni steni, je imela osrednje ognjišče s štirimi lesenimi stebri v minojskem slogu, ki so bili podpora za streho. To je bil vpliv Krete [9] in se je razvil v vrsti palač iz minojske arhitekture. To so prevzeli Mikenci, zato je značilno grški. Freske iz Pilosa kažejo uživanje hrane in pijače, kar so bile pomembne dejavnosti v grški kulturi. Na številnih grških freskah so pogosti biki. [10]

Drugi znani osrednji megaroni so v Tebah, Mikenah in Pilosu. Megaroni so bili zelo okrašeni in ravno po okrasju se razlikujejo med seboj. Različne grške kulture so imele svoje posebne megarone; ljudje s celine so večinoma ločili svoj osrednji megaron od drugih prostorov, česar na Kreti niso poznali. [11]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Slovenski veliki leksikon, MK Založba, 2005, str. 574, ISBN 86-11-15085-6 (zv. 2)
  2. ↑ »Megaron«. Encyclopædia Britannica Inc. Pridobljeno 3. aprila 2013.
  3. ↑ Muller, Valentine (Oktober–december 1944). »Development of the "Megaron" in Prehistoric Greece«. Archaeological Institute of America. 48 (4): 342–348. JSTOR 499900.
  4. ↑ Pentreath, Guy. »A Greek Architecture Primer«. Fodors LLC. Pridobljeno 3. aprila 2013.
  5. ↑ »Mycenae Megaron«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. septembra 2008. Pridobljeno 25. novembra 2016.
  6. ↑ Diehl, Charles (1893). Excursions in Greece: Recently explored sites of Classical interest. London: H. Grevel and Co. str. 38–436 [53].
  7. ↑ Rider, Bertha C. (1916). The Greek House: Its History and Development from the Neolithic Period to Hellenistic Age. London: Cambridge University Press. str. 60, 94–266.
  8. ↑ Rider, Bertha C. (1916). The Greek House: Its History and Development from the Neolithic Period to Hellenistic Age. London: Cambridge University Press. str. 94–266 [180].
  9. ↑ Muller, Valentin (Oktober–december 1944). »Development of the "Megaron" in Prehistoric Greece«. American Journal of Archaeology. 48 (4): 342–348 [347]. JSTOR 499900.
  10. ↑ Wright, J.C. (2004). »A survey of evidence for feasting in Mycenaean society«. Hesperia. 73 (2): 133–178 [167]. doi:10.2972/hesp.2004.73.2.133. Pridobljeno 2. aprila 2013.
  11. ↑ Rider, Bertha C. (1916). The Greek House: Its History and Development from the Neolithic Period to the Hellenistic age. Cambridge: Cambridge University Press. str. 94–266 [127].

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • The megaron of Odysseus is well described in the Odyssey.
  • Biers, William R. 1987. The Archaeology of Greece: An Introduction. (Ithaca: Cornell University Press)
  • Klein, Christopher P. (Editor in Chief) Gardner's Art Through the Ages. Tenth edition. Harcourt Brace (1996). ISBN 0-15-501141-3
  • Vermeule, Emily, 1972. Greece in the Bronze Age (Chicago: University of Chicago Press).
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Megaron&oldid=5878849«