Majolika

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Dekoracija krožnika iz Castel Durante, okoli 1550-1570 (Musée des Beaux-Arts de Lille)

Majolika je vrsta italijanske keramike, ki je prekrita s kositrno, belo glazuro. Je neprozorna. Barve so nanjo nanesene v več tankih slojih, kar omogoča bogato polihromno dekoracijo. Okrašena je v svetlih barvah na belem ozadju, pogosto upodablja zgodovinske in legendarne scene.

Ime[uredi | uredi kodo]

Ime menijo, da prihaja iz srednjeveške italijanske besede Majorka, otok na ladijski poti, ki so prinašale špansko-mavrske izdelke iz Valencije v Italijo. Mavrski lončarji iz Majorke so bili slavni tudi na Siciliji in raziskovalci menijo, da so njihovi izdelki dosegli italijansko celino iz Caltagironeja.[1] Alternativna razlaga imena je, da izhaja iz španskega izraza obra de Malaga, ki pomeni »izdelano v Málagi«  ali obra de mélequa, ki pomeni lesk.[2][3]

V 15. stoletju se je izraz majolika uporabljal izključno za izdelke s kovinsko oziroma kositrno glazuro znani kot Bianchi (bela keramika). [3] S špansko osvojitvijo Mehike, so izdelke iz kositrne glazirane majolike proizvajali na mehiški planoti že leta 1540, najprej v imitaciji kositrne glazirane keramike, uvožene iz Seville. [4] Mehiška majolika je znana in slavna kot Talavera keramika.

Krožnik iz Faenze, okoli 1555 (Dallas Museum of Art)

Kositrna lončenina[uredi | uredi kodo]

Kositrna glazura ustvarja briljantno belo, motno površino primerno za barvanje. Barve, ki se uporabljajo so kovinski oksidi ali kalcinirana podlaga na neogrevani glazuri, ki absorbira pigment kot fresko, zaradi česar je napake nemogoče popraviti, ohranja pa briljantne barve. Včasih je površina prekrita z drugo glazuro (v italijanščini imenovana coperta), ki daje izdelkom večji sijaj in lesk. Glazura je bila narejena iz peska, vinskih droži, svinčevih in kositrovih spojin. [5]

Analiza številnih vzorcev italijanske majolika keramike iz srednjega veka je pokazala, da kositer ni bil vedno sestavni del glazure, katerih kemična sestava ni bila konstantna. [6]

Izdelki petnajstega stoletja, ki so sprožili majoliko kot obliko umetnosti, so bili produkt evolucije, v kateri so srednjeveške s svincem glazirane izdelke izboljšali z dodatkom kositrnih oksidov pod vplivom islamskih izdelkov, uvoženih s Sicilije. [7] Te arhaične izdelke včasih imenujejo proto - majolika. Skozi 14. st. se je omejena paleta barv razširila iz tradicionalnega manganovo vijolične in bakreno zelene, s kobaltno modre, antimon rumene in oranžne iz železovega oksida. Sgraffito izdelki so bili narejeni na način, da je bila bela kositrna glazura popraskana. Ostanki sgraffito posod izkopanih iz peči v Baccheretu, Montelupo in v Firencah kažejo, da so bili taki izdelki proizvedeni v večjem obsegu kot v Perugii in Città di Castello, krajih, ki so bili tradicionalno poznani po tej tehniki. [8]

Posoda s ptico, v islamskem slogu, Orvieto, okoli 1270 - 1330 (Victoria and Albert Museum)

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Rafinirana proizvodnja kositrne glazirane keramike, ki je služila več kot lokalnim potrebam, je bila skoncentrirana v osrednji Italiji od poznega 13. stoletja dalje, zlasti v contada v Firencah. Izdelavo je sprejela tudi družina Della Robbia (florentinski kiparji). Pomen se je tukaj zmanjšal v drugi polovici petnajstega stoletja, morda zaradi lokalnega krčenja gozdov, medtem ko je bila proizvodnja razpršena med majhnimi občinami. [9] Je pa postalo središče v Faenzi. Pomembno je, da v pogodbi iz leta 1490, triindvajset mojstrov lončarjev iz Montelupa soglaša s prodajo letne proizvodnje Francescu Antinoriju v Firencah. Lončarji v Montelupu so bili ustanovljeni leta 1495 v Medičejski vili v Cafaggiolu, lastnikov Medičejcev.[10] Florentinski izdelki so spodbudili značilno proizvodnjo v petnajstem stoletju v Arezzu in Sieni.

Posoda iz Deruta, 2. četrtina 16. st., prikazuje celotno paleto barv glazure (Victoria and Albert Museum)

V 15. stoletju je italijanska majolika dosegla presenetljivo stopnjo popolnosti. V Romagni, Faenza, ki je dala ime keramiki fajansa, je proizvaja fine majolike znana iz zgodnjega 15. stoletja. Bologna je proizvajala izdelke iz svinčeve glazure za izvoz. Tudi Orvieto in Deruta sta proizvajala majolike že v 15. stoletju. V 16. stoletju je bila proizvodnja ustanovljena v Castel Durante, Urbinu, Gubbiu in Pesaru. V začetku 16. stoletja prišlo do razvoja istoriato izdelkov, na katerih so bili zelo podrobno naslikani zgodovinski in mitološki prizori. Državni muzej srednjeveške in moderne umetnosti v Arezzu trdi, da ima največjo zbirko istoriato izdelkov v Italiji. Istoriato izdelki so dobro zastopani v Britanskem muzeju v Londonu.

Nekateri majolika izdelki so bili proizvedeni bolj na severu v Padovi, Benetkah in Torinu, pa tudi na jugu v Palermu in Caltagironeju na Siciliji in Laterzi v Apuliji. V 17. stoletju je postala vidni proizvajalec Savona.

V italijanskih mestih so spodbudili začetek nove lončarske industrije s ponujanjem davčnih olajšav, državljanstvom, monopolnimi pravicami in zaščito pred uvozom.

Pomemben dokument iz srede 16. stoletja za tehnike poslikave majolike je razprava Cipriana Piccolpassa, amaterskega lončarja. Posamezni mojstri 16. stoletja kot so Nicole da Urbino, Francesco Xanto Avelli, Guido Durantino in Orazio Fontana iz Urbina, Mastro Giorgio iz Gubbia in Maestro Domenigo iz Benetk vsi zaslužijo individualno obravnavo. Tradicija majolike je zamrla v 18. stoletju zaradi konkurence poceni porcelana in bele lončene posode.

Nekateri od glavnih centrov proizvodnje (npr. Deruta in Montelupo) še vedno proizvajajo majoliko, ki se prodaja po vsem svetu. Moderna majolika je bila videti drugačna od starejše, ker je bila njena glazura običajno motna zaradi cenejšega cirkona namesto kositra, obstajajo pa lončarske delavnice, ki so specializirane za izdelavo kosov pristnega videza renesančnega sloga s pristno kositrno glazuro.

Ime majolika se lahko uporablja za vse vrste kositrno glaziranih predmetov, ne glede na državo proizvodnje. Ime fajansa (faïence) pa je rezervirano za kasnejše izdelke od 17. stoletja dalje, bodisi v originalnem slogu (italijanskem), tudi francoskem ali pogosteje v nizozemsko - kitajski (Delft) tradiciji. Angleška beseda maiolica se uporablja tudi za viktorijanske majolike, drugačne vrste keramika z jasno, pisano glazuro.

Renesančna in moderna majolika[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. Drury C. E. Fortnum (1892) Maiolica, Chapman & Hall, London, quoted in E.A. Barber, (1915), Hispano Moresque Pottery, The Hispanic Society of America, New York, str. 25-26.
  2. Sweetman, John (1987), The oriental obsession: Islamic inspiration in British and American art and architecture 1500-1920, Cambridge University Press, Cambridge.
  3. 3,0 3,1 Alan Caiger-Smith, Lustre Pottery, Lomdon and Boston: Faber and Faber, 1985
  4. Florence C. Lister and Robert H. Lister, Sixteenth Century Maiolica Pottery in the Valley of Mexico (Tucson: Anthropological Papers of the University of Arizona) 1982.
  5. Cipriano Piccolpasso, ‘‘The Three Books of the Potter’s Art’’, (translated by Ronald Lightbown and Alan Caiger-Smith), London, Scolar Press, 1980
  6. 'Tin-lead Ration Of Late Middle Age Majolica Glazes Of Some Iimportant Italian Sites.' A.Krajewski, A.Ravaglioli, G.W.Carriveau. J.Mat.Sci.Lett. 11, No.12,1992.Pg.848-851.
  7. Richard A. Goldthwaite, "The Economic and Social World of Italian Renaissance Maiolica" Renaissance Quarterly, 42.1 (Spring 1989 pp. 1-32) p. 1.
  8. Galeazzo Cora, Storia della Maiolica di Firenze e del Contado. Secoli XIV e XV (Florence: Sassoni) 1973
  9. Galeazzo Cora (1973) je opazil, da so se peči razpršile v Baccheretu (središče proizvodnje iz 14. stoletja), Puntormo, Prato in Pistoia, nobeno od njih pa ni imela lokacij, ki bi krožile med poznavalci in zbiralci.
  10. V inventarju iz leta 1498 je v vili zapisan "piazza murata" (obzidje), "fornaze col portico da cuocere vaselle" ('peči za peko keramike'), prepuščena Pieru in Stefanu foraxari, 'mojstri peči' iz majolike, po kateri je bil Cafaggiolo znan. To sta Piero in Stefano di Filippo da Montelupo, ki sta peči začela pod patronatom Medičejcev leta 1495 prej, kot se je mislilo (Cora 1973 je dala datum 1498; John Shearman, Zbirke mlajše podružnice Medičejcev The Burlington Magazine 117 No. 862 (January 1975), pp. 12, 14-27 gives 1495, based on a document.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Caiger-Smith, Alan, Tin-Glaze Pottery in Europe and the Islamic World: The Tradition of 1000 Years in Maiolica, Faience and Delftware (Faber and Faber, 1973) ISBN 0-571-09349-3
  • Cohen, David Harris and Hess, Catherine, A Guide To Looking At Italian Ceramics (J. Paul Getty Museum in association with British Museum Press, 1993)
  • Cora, Galeazzo Storia della Maiolica di Firenze e del Contado. Secoli XIV e XV (Florence:Sassoni) 1973. The standard monograph on the main early centers, published in an extravagant format that now brings over $1200 on the book market.
  • Faenza. Journal published since 1914 devoted to maiolica and glazed earthenwares.
  • Honey, W.B., European Ceramic Art (Faber and Faber, 1952)
  • Liverani, G. La maiolica Italiana sino alla comparsa della Porcellana Europea A summary of a century's study, largewly based on surviving examples.
  • Mussachio, Jacqueline, Marvels of Maiolica: Italian Renaissance Ceramics from the Corcoran Gallery of Art (Bunker Hill Publishing, 2004)
  • Osterman, Matthias, The New Maiolica: Contemporary Approaces to Colour and Technique (A&C Black/University of Pennsylvania Press, 1999) ISBN 0-7136-4878-3
  • Rackham, Bernard. Italian Maiolica (London: Faber and Faber Monographs)
  • Wilson, Timothy, "Ceramic Art of the Italian Renaissance (London) 1987. Bibliography.
  • ---, Maiolica: Italian Renaissance Ceramics in the Ashmolean Museum (Ashmolean Handbooks, 1989) ISBN 0-907849-90-3

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]