Madona z nageljnom (da Vinci)

Glej tudi: Madona z nageljni (Rafael)

Madona z nageljnom
italijansko: Madonna del Garofano
Umetnik	Leonardo da Vinci
Leto	1478–1480
Tehnika	olje na les
Mere	62 cm × 47.5 cm
Kraj	Stara Pinakoteka, München

Madona z nageljnom, znana tudi kot Madona z vazo, Madona z otrokom ali Devica s cvetjem, je renesančna oljna slika Leonarda da Vincija, ustvarjena okoli 1478–1480. Stalno je razstavljena v galeriji Stara Pinakoteka v Münchnu, Nemčija.

Motiv

Zdi se, da je »Madonna del Carnation« ustvaril v vili Monastero v Varenni ob jezeru Como, le dva kilometra od mesta Fiumelatta, o čemer je pripovedoval Leonardo v svojem Codex Atlanticus. Posebne oblike okenskih lokov so v resnici identične z loki v vili, prav tako so skladne tudi podrobnosti pokrajine v ozadju.

Osrednji in glavni motiv je mlada Devica Marija, ki ji v naročju sedi dete Jezus. Upodobljena je v razkošnih oblačilih z nakitom, z levo roko Marija drži nageljne (rdeče barve, ki namigujejo na kri in pasijon). Obrazi so osvetljeni, medtem ko so vsi drugi predmeti temnejši, npr. cvet prekriva senca. Otrok gleda navzgor in mati gleda navzdol, brez očesnega stika. Postavitev portreta je soba z dvema oknoma na vsaki strani figur.

Prvotno so sliko pripisovali slikarju in kiparju Andreu del Verrocchio, poznejši umetnostni zgodovinarji pa se strinjajo, da gre za Leonardovo delo, ki je verjetno nastalo med njegovim vajeništvom pri Verrocchiu. Devičini lasje, leva roka, draperija in cvetovi so podobni elementom Leonardovega Oznanjenja.

Delo

Delo je veliko 62,3 × 48,5 cm, skrajšalo se je za približno 1,5 cm na levi in nekaj milimetrov na drugih straneh. Kasneje so bili dodani kosi levo in desno. Razpoka, ki je bila vidna samo na hrbtu, je bila zavarovana.

• 
  Madona z nageljni Leonarda da Vincija je naslikana v Vili Monastero v Varenni
• 
• 
  Villa Monastero v Varenni na ozadju Leonardove "Madonna del Garofano".
• 
  Okna vile Monastero v Varenni
• 

Zaradi močne ukrivljenosti plošče iz lesa topola je bil hrbet okovan. Oljna barva ima gube, ki (po Zöllnerjevem mnenju) kažejo na premalo znanja o oljnih barvah. Uporaba barv, povezanih z oljem, je bila takrat še vedno nova. Uporabljena tehnika slikanja je tempera in oljna barva na topolovem lesu. Okrašen, barvno pobarvan okvir izvira iz obdobja renesanse. Stanje ohranjenosti je dobro.

Zgodovina

Slika je zgodnje Leonardovo delo, ki je verjetno nastalo v delavnici Andrea del Verrocchia. Poreklo Madone z nageljnom ne sega daleč nazaj. Najstarejše mesto, kjer so jo hranili je lekarna Wetzler v Günzburg an der Donau. Ni točno znano, kako je slika prišla do Günzburga. Ali v bližnjem samostanu Burgau ali pa ga je iz Italije pripeljal Auxilianus Urbani, zbiratelj umetnosti, ki se je leta 1792 poročil v lekarno Günzburg (Möller 1937).

Zdravnik Albert Haug je sliko na dražbi leta 1889 kupil za samo 22 mark iz posesti vdove Therese Wetzler. Leta 1889 je sliko prodal Stari Pinakoteki v Münchnu za 800 mark - takrat je bila ocenjena cena 8000 mark. Potem ko je sliko pridobila Stara Pinakoteka, je na pobudo Adolfa Bayersdorferja takoj razglasil kot Leonardovo avtografsko delo. Identificiral ga je z Madono s karafo, ki jo je omenil Vasari, ki je bila v zbirki papeža Klemena VII. okoli leta 1550. V slikovni analizi, opravljeni leta 1890, je tudi Wilhelm Koopmann ugotovil, da je slika iz delavnice Verrocchia lahko naslikal le sam Leonardo.

Marcel Reymond jo je leta 1906 razglasil za Verrocchiovo, medtem ko je Woldemar von Seidlitz leta 1909 sliko prepoznal le v maniri Verrocchia. Schmid je poskušal (1893) sliko pripisati Lorenzu di Credi. S tem pogledom je ostal sam. V nasprotju s tem so Giovanni Morelli (1886), Rieffel (1891), Thiis (1909) in Venturi (1909) celo zavzeli stališče, da je slika kopija izgubljenega Leonardovega dela. Toda že leta 1925 je Venturi revidiral svoje prejšnje stališče in zdaj zagovarjal, da gre za delo Leonarda. Večina umetnostnih zgodovinarjev mu je sledila do danes. Zdi se, da je Leonardova glava Madonne prikazana v Parizu v Louvru, kot kaže, podkrepila to pripisovanje. Broška, ki jo nosi Marija na sliki je presenetljiva in jo je mogoče najti tudi na Dreyfusovi Madoni v Nacionalni umetniški galeriji v Washingtonu, D.C. in Benoisovi Madoni v Sankt Peterburgu.

Literatura

• Cornelia Syre, Jan Schmidt, Heike Stege et al.: Leonardo da Vinci – Die Madonna mit der Nelke, Ausstellung in der Alten Pinakothek, Schirmer/Mosel München, 2006, ISBN 978-3-8296-0272-3.