Larsa

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Larsa
"
Vernik iz Larse, obredni kipec, posvečen Amuruju, izdelan med Hamurabijevo vladavino, začetek 2. tisočletja pr. n. št.; Louvre, Pariz
Larsa se nahaja v Irak
Larsa
Larsa
Geografska lokacija: Irak
LokacijaTell as-Senkereh (Sankara), governorat Dhi Qar, Irak
RegijaMezopotamija
Koordinati31°17′09″N 45°51′13″E / 31.28583°N 45.85361°E / 31.28583; 45.85361
Tipnaselje
Zgodovina
Ustanovljenopred 25. stoletjem pr. n. št.
Druge informacije
ArheologiWilliam Loftus (1850)
Walter Andrae (1903)
Andre Parrot (1933, 1967)
Jean-Claude Margueron (1969 in 1970)
Delegation Archaeologic Francaise en Irak (1976 – 1991)

Larsa (sumerski logogram UD.UNUGKI,[1] ki se bere Larsamki[2]) je bila pomembno antično sumersko mesto in središče kulta sončnega boga Utuja. Leži 25 km jugovzhodno od Uruka blizu sodobnega iraškega mesta Tell as-Senkereh ali Sankara v governoratu Dhi Qar.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zgodovinska Larsa je obstajala že med vladanjem Eanatuma Lagaškega, ki jo je priključil k svojemu cesarstvu.

V isinsko-larškem obdobju je postala močna politična sila. Po Tretji urski dinastiji je okoli leta 2000 pr. n. št. propadla. Išbi-Era, uradno Ibi-Sin, zadnji kralj iz Tretje urske dinastije, je sedež vlade preselil v Isin in se pretvarjal, da je naslednik Tretje urske dinastije. Išbi-Era je ponovno osvojil Ur, Uruk in Lagaš, katerega podložnica je bila Larsa. Kasnejši isinski vladarji so imeli v Lagašu svoje guvernerje. Eden od njih je bil Amorit Gungunum, ki je prekinil odnose z Isinom in ustanovil neodvisno larško dinastijo. Da bi utrdil svojo oblast, je udaril po Isinu in zavzel Ur. Ker je bila larška regija glavno trgovsko središče za trgovanje preko Perzijskega zaliva, je Isin izgubil izjemno donosno trgovsko pot in mesto z velikim kultnim ugledom.

Gungunumova naslednika Abisare (okoli 1841-1830 pr. n. št.) in Sumuel (okoli 1830-1801 pr. n. št.) sta poskušala Isinu popolnoma preprečiti dostop do namakalnih kanalov. Po tem obdobju je Isin hitro izgubil svojo politično in gospodarsko moč.

Larsa se je okrepila, vendar ni nikoli zasedla velikega ozemlja. Vrhunec je dosegla pod kraljem Rim-Sinom I. (okoli 1758-1699 pr. n. št.), ko je vladala 10-15 mestnim državam, kar ni uspelo nobeni drugi dinastiji v mezopotamski zgodovini. Arheologi kljub temu niso odkrili nobenih velikih gradbenih ali agrotehničnih projektov. Po Hamurabijevi zmagi nad Rim-Sinom I. je Larsa postala nepomembno mesto, čeprav se domneva, da je bila domovanje Druge babilonske dinastije.[3]

Larsa je bila domnevno vir številnih klinopisnih tablic, tudi z babilonsko matematiko, ki na tablici Plimpton 322 vsebuje primere pitagorejskih trojic.[4]

Kralji[uredi | uredi kodo]

Kralj vladal (kratka kronologija) Komentar
Naplanum okoli 1961—1940 pr. n. št. Sodobnik Ibi-Suena iz Tretje urske dinastije
Emisum okoli 1940—1912 pr. n. št.
Samium okoli 1912—1877 pr. n. št.
Zabaja okoli 1877—1868 pr. n. št. Sin Samiuma, prvi kraljevi napis
Gungunum okoli 1868—1841 pr. n. št. Dosegel neodvisnost od Lipit-Eštarja Isinskega
Abisare okoli 1841—1830 pr. n. št.
Sumuel okoli 1830—1801 pr. n. št.
Nur-Adad okoli 1801—1785 pr. n. št. Sodobnik Sumu-la-Ela Babilonskega
Sin-Idinam okoli 1785—1778 pr. n. št. Sin Nur-Adada
Sin-Eribam okoli 1778—1776 pr. n. št.
Sin-Ikišam okoli 1776—1771 pr. n. št. Sin Sin-Eribama, sodobnik Zambije Isinskega
Sili-Adad okoli 1771—1770 pr. n. št.
Varad-Sin okoli 1770—1758 pr. n. št. Verjetno sovladar svojega očeta Kudur-Mabuka
Rim-Sin I. okoli 1758—1699 pr. n. št. Sodobnik Irdanene Uruškega, brat Varad-Sina; porazil ga je Hamurabi Babilonski
Hamurabi Babilonski okoli 1699—1686 pr. n. št. Uradno babilonski vladar
Samsu-iluna Babilonski okoli 1686—1678 pr. n. št. Uradno babilonski vladar
Rim-Sin II. okoli 1678—1674 pr. n. št. Ubit v uporu proti Babiloniji

Arheologija[uredi | uredi kodo]

Seznam kraljev Larse, 39. leto Hamurabijeve vladavine; Louvre, Pariz

Ostanki Larse imajo obliko ovala z obsegom okoli 11 km. Najvišja točka je visoka malo več kot 20 m.

Njdišče Tell es-Senkereh, takrat znano kot Sinkara, je prvi leta 1850 nekaj manj kot mesec dni raziskoval britanski arheolog William Loftus.[5] Posvečal se je predvsem predmetom, ki so bili zanimivi za muzeje, ker znanstveni podatki, na primer načrt mesta odkritja, takrat niso bili pomembni. Loftus je odkril opeko Nebukadnezarja II. iz Novobabilonskega cesarstva, ki je omogočila prepoznavanje mesta Larse. Loftus je večino časa posvetil Šamaševemu templju, ki ga je obnovil Nebukadnezar II. Odkril je tudi napise kraljev Burnaburiaša II. iz babilonske Kasitske dinastije in Hamurabija iz Prve babilonske dinastije. V Larsi je nekaj časa delal tudi Walter Andrae leta 1903. Leta 1905 je mesto pregledal Edgar James Banks in ugotovil, da lokalno prebivalstvo na veliko ropa ostanke mesta.[6]

Prva sodobna znanstvena izkopavanja Senkereha je začel Andre Parrot leta 1933.[7][8] Parrot je ponovno raziskoval leta 1967.[9] Leta 1969 in 1970 je v Larsi izkopaval Jean-Claude Margueron,[10][11] od leta 1976 do 1991 pa trinajst sezon ekipa Delegation Archaeologic Francaise en Irak, ki jo je vodil J-L. Huot.[12][13][14][15]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ ETCSL. The Lament for Nibru. Pridobljeno 19. decembra 2010.
  2. ↑ ETCSL. The Temple Hymns.
  3. ↑ W. G. Lambert (1974). The Home of the First Sealand Dynasty. Journal of Cuneiform Studies 20 (1): 208-210.
  4. ↑ E. Robson (2002). Words and pictures: new light on Plimpton 322 (PDF). American Mathematical Monthly 109 (2): 105–120. doi: 10.2307/2695324. JSTOR 2695324. MR 1903149.
  5. ↑ WIlliam Loftus. Travels and researches in Chaldæa and Susiana; with an account of excavations at Warka, the Erech of Nimrod, and Shúsh, Shushan the Palace of Esther, in 1849-52. J. Nisbet and Co., 1857.
  6. ↑ E.J. Banks (1905). Senkereh, the Ruins of Ancient Larsa. The Biblical World 25 (5): 389-392.
  7. ↑ A. Parrot (1935). Villes enfouies. Trois campagnes de fouilles en Mésopotamie.
  8. ↑ A. Parrot. Les fouilles de Tello et de. Senkereh-Larsa, campagne 1932-1933. Revue d'Assyriologie 30 (133): 169-182.
  9. ↑ A.Parrot (1968). Les fouilles de Larsa. Syria 45 (3-4): 205-239.
  10. ↑ J.-C. Margueron. Larsa, rapport preliminaire sur la quatrieme campagne. Syria 47 (1970): 271-287.
  11. ↑ J.-C. Margueron. Larsa, rapport preliminaire sur la cinquieme campagne. Syria 48 (1971): 271-287.
  12. ↑ J-L. Huot. Larsa, rapport preliminaire sur la septieme campagne Larsa et la premiere campagne Tell el 'Oueili (1976). Syria 55 (1978): 183-223.
  13. ↑ J-L. Huot. Larsa et 'Oueili, travaux de 1978-1981. Vol. 26. Memoire, Editions Recherche sur les civilisations, 1983, ISBN 2-86538-066-1.
  14. ↑ J.-L. Huot. Larsa (10e campagne, 1983) et Oueili: Rapport preliminaire. Editions Recherche sur les civilisations, 1987, ISBN 2-86538-174-9
  15. ↑ J-L. Huot. Larsa, Travaux de 1985. Editions Recherche sur les civilisations, 1989, ISBN 2-86538-198-6.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • E.M. Grice, C.E. Keiser, M. Jastrow. Chronology of the Larsa Dynasty- AMS Press, 1979, ISBN 0-404-60274-6
  • M. Fitzgerald. The Rulers of Larsa. Yale University Dissertation, 2002
  • M. Segrist. Larsa Year Names. Andrews University Press, 1990, ISBN 0-943872-54-5
  • J.K. Bjorkman. The Larsa Goldsmith's Hoards-New Interpretations. Journal of Near Eastern Studies 52 (1): 1–23
  • T. Breckwoldt. Management of grain storage in Old Babylonian Larsa. Archiv für Orientforschung 42-43: 64–88, 1995–1996
  • D. Arnaud. French Archaeological Mission in Iraq. A Catalogue of the Cuneiform Tablets and Inscribed Objects Found during the 6th Season in Tell Senkereh/Larsa. Sumer 34 (1-2): 165–176, 1978
  • E.J. Brill. Legal and economic records from the Kingdom of Larsa. Leemans, 1954, ISBN 90-6258-120-X
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Larsa&oldid=4940723«