Imunoglobulin A
1 = težka veriga (veriga H)
2 = lahka veriga (veriga L)
3 = veriga J
4 = sekretorna komponenta
Imúnoglobulín A (okrajšano IgA) je poglavitni imunoglobulin (protitelo) v zunanjih izločkih (solzah in sokovih v prebavilih, izločkih v dihalih in spolovilih, mleku in serumu).[1] V sluznicah se proizvede več imunoglobulina A kot vseh drugih imunoglobulinov skupaj;[2] vsak dan se na primer v črevesno svetlino izloči od 3 do 5 gramov IgA.[3] Imunoglobulini A tako predstavljajo 75 % skupne količine vseh proizvedenih imunoglobulinov v telesu.[4]
Podvrste[uredi | uredi kodo]
Poznamo dve podvrsti IgA: IgA1 in IgA2, nadalje pa lahko IgA obstaja v dimerni obliki, ki jo imenujemo sekretorni IgA (sIgA), v nasprotju z monomernim serumskim IgA.[5]
IgA1 in IgA2[uredi | uredi kodo]
IgA obstaja v dveh izooblikah, IgA1 in IgA2. IgA1 bolj prevladuje v serumu (~ 80 %), v izločkih pa je izooblike IgA2 okoli 35 %.[6] Razmerje med celicami, ki izločajo IgA1 ali IgA2 se razlikuje med različnimi limfatičnimi tkivi:[7]
- v večini limfatičnih tkiv prevladujejo celice, ki proizvajajo IgA1,
- višji delež celic, ki izločajo IgA2 (težke in lahke verige niso med seboj povezane z disulfidnimi, marveč z nekovalentnimi vezmi), je v sekretornih tkivih (limfatično tkivo črevesja) v primerjavi z nesekretornimi limfatičnimi tkivi (vranica, bezgavke).
Obe izoobliki sta prisotni v zunanjih izločkih (mlezivo, materino mleko, solze, slina) in v njih je delež IgA2 višji kot v krvi.[6]
Sekretorni in serumski IgA[uredi | uredi kodo]
Sekretorni IgA je poglavitni imunoglobulin v izločkih sluznic, v manjših količinah pa se nahaja tudi v krvi. Sekretorni IgA vsebuje sekretorno komponento, ki ščiti molekulo pred razgradnjo zaradi prisotnosti proteolitičnih encimov, zato sIgA lahko obstane v agresivnem okolju prebavil in tam zagotavlja zaščito pred klicami.[5]
Vloga[uredi | uredi kodo]
Poglavitna funkcijska razlika med IgA in preostalimi protitelesi, ki prevladujejo v krvi: IgG in IgM, je, da slednja aktivirata vnetne dejavnike (beljakovine komplementa, fagocitne celice), IgA pa veže tuje molekule na površini sluznic in oteži njihov vdor v sluznice. IgA v krvi veže tuje molekule in omogoča njihov prenos skozi jetrne celice v žolč in s tem omogoči, da se imunski sistem ne odzove z vnetno reakcijo na antigene, ki pridejo v telo s hrano in z vdihanim zrakom. V nasprotnem primeru bi prišlo do vnetja sluznic in okvare njihovega delovanja.[8]
Pomanjkanje IgA[uredi | uredi kodo]
Vzrok pomanjkanja IgA je lahko avtosomska dominantna dedna bolezen. Poteka lahko asimptomatsko, lahko pa so pri bolniku pogostejše okužbe dihal, pojavljajo se lahko driska, alergije, avtoimunske bolezni.[9]
Do padca koncentracije IgA v serumu in slini lahko pride tudi po tonzilektomiji (odstranitvi mandljev), vendar se vrednosti običajno povrnejo na normalno raven po 2 do 3 letih.[10]
Viri[uredi | uredi kodo]
- ↑ http://lsm1.amebis.si/lsmeds/novPogoj.aspx?pPogoj=imunoglobulin%20A[mrtva povezava], Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 22. 4. 2012.
- ↑ S Fagarasan; T Honjo (2003). »Intestinal IgA Synthesis: Regulation of Front-line Body Defenses«. Nat. Rev. Immunology. 3 (1): 63–72. doi:10.1038/nri982. PMID 12511876.
- ↑ P. Brandtzaeg; R. Pabst (2004). »Let's go mucosal: communication on slippery ground«. Trends Immunology. 25 (11): 570–577. doi:10.1016/j.it.2004.09.005. PMID 15489184.
- ↑ AJ Macpherson; E Slack. (2007). »The functional interactions of commensal bacteria with intestinal secretory IgA«. Curr Opin Gastroenterol. 23 (6): 673–678. doi:10.1038/nrmicro2114. PMID 17906446.
- ↑ 5,0 5,1 Junqueira, Luiz C.; Jose, Carneiro (2003). Basic Histology. McGraw-Hill. ISBN 0838505902.
- ↑ 6,0 6,1 Delacroix DL; in sod. (1982). »IgA subclasses in various secretions and in serum«. Immunology. 47: 383–5. PMC 1555453. PMID 7118169.
- ↑ Simell B; in sod. (2006). »Subclass distribution of natural salivary IgA antibodies against pneumococcal capsular polysaccharide of type 14 and pneumococcal surface adhesin A (PsaA) in children«. Clinical and experimental immunology. 143: 543–9. doi:10.1111/j.1365-2249.2006.03009.x. PMC 1809616. PMID 16487254.
- ↑ Kraigher A., Ihan A., Avčin T.: Cepljenje in cepiva, SZD, Inštitut za varovanje zdravja, 2011.
- ↑ Beers MH, Porter RS, Jones TV, Kaplan JL, Berkwits M. The Merck Manual, 18th Ed. Merck & Co., Inc., 2006., str. 1333.
- ↑ Zagode P., Skalerič U.: Vpliv tonzilektomije na salivarne IgA, zobne obloge in vnetje dlesne; dostopno na: http://www.zubpsi.si/files/2011/07/vpliv-tonzilektomije-na-salivarne-iga-zobne-obloge-in-vnetje-dlesne/doc/1992%2047%2071-72%20Zagode%20P.PDF[mrtva povezava], vpogled: 22. 4. 2012.