Goričko narečje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Goríčko naréčje je poleg markovskega (dolinskega), soboškega in ravenskega eno izmed štirih glavnih narečij prekmurščine, ki jih govorijo prebivalci na območju Slovenije (na Madžarskem je v uporabi še porabsko narečje). Goričko narečje je v uporabi na območju Goričkega, severno od Cankove. Glede na posamezna zemljepisna področja ima še več jezikovnih različic:

  • bomečko (bömečko) goričko podnarečje (okolica Petrovcev)
  • vidonsko goričko podnarečje (okolica Vidoncev)
  • trtovsko goričko podnarečje (okolica Trdkove)
  • kuzmiško (küzmiško) goričko podnarečje (okolica Kuzme)
  • slavečarsko goričko podnarečje (okolica Gornjih in Dolnjih Slavečev)
  • posebno podnarečje goričkega narečja je tudi porabščina, ki jo govorijo Slovenci v Porabju.

Značilnost bomečkega podnarečja je pogosta uporaba fonema »dž« (npr. »dža« = jaz, »džajce« = jajce, itd.). Zato govorce tega podnarečja imenujemo tudi džajaši. Za vidonsko podnarečje je značilna pogosta zamenjava fonema »o« z »a« (npr. »Mate kance pa gambe?« = Ali imate konce (niti) in gumbe?). Za trtovsko podnarečje je značilna uporaba goričkih starožitnic, zato so nekateri izrazi popolnoma drugačni od ostalih jezikovnih različic (npr. »čipincl« = motovilec, »čapalejskati« = hoditi po blatu), tako kot v kuzmiškem podnarečju beseda »črejbli« = čevlji.

V preteklosti je bila značilnost vseh goričkih podnarečij v tem, da so ženske v 1. osebi ednine uporabljale moški slovnični spol (»govor na moškega«, npr. namesto jaz bom šla »ge mo šla« = jaz bom šel »ge mo šou«).[navedi vir] Danes se tak način uporablja le še med starejšimi prebivalkami.