Elektronska lupina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Elektronska lupina (tudi elektronska obla) je v atomu področje, kjer je največja verjetnost, da najdemo elektrone, ki imajo enako glavno kvantno število ( ali n).

Lastnosti elektronskih lupin[uredi | uredi kodo]

Vsaka elektronska lupina lahko sprejme samo določeno največje število elektronov, ki je odvisno od glavnega kvantnega števila n. Posamezne elektronske lupine v atomu se polnijo tako, da se najprej zapolni z elektroni lupina z nižjim glavnim kvantnim številom (n = 1 oziroma največ dva elektrona). Nato sledi polnjenje naslednje lupine do največjega dovoljenega števila elektronov v lupini in tako dalje.

Kemijske lastnosti elementa določa zasedenost zunanje lupine, ki jo imenujemo tudi valenčna lupina (zasedajo jo valenčni elektroni).

Posamezne elektronske lupine v atomu označujemo s črkovnimi oznakami

  • prva je lupina K ( = 1)
  • druga je lupina L ( = 2)
  • tretja je lupina M ( = 3)
  • četrta je lupina N ( = 4)
  • peta je lupina O ( = 5)
  • šesta je lupina P ( = 6)
  • sedma je lupina Q ( = 7)

V vsaki lupini je teoretično lahko največ 2n2 elektronov, kar pomeni, da je (sta) v lupini

  • K ( = 1) največ dva elektrona,
  • L ( = 2) največ osem elektronov,
  • M ( = 3) največ 18 elektronov
  • N ( = 4) največ 32 elektronov
  • O ( = 5) največ 50 elektronov (teoretično, v resnici ni nikoli doseženo)
  • P ( = 6) največ 72 elektronov (teoretično)
  • Q ( = 7) največ 98 elektronov (teoretično)

Zgornji obrazec za izračun največjega števila elektronov v lupini je samo teoretičen. V resnici se največje število doseže samo za prve štiri lupine (K, L, M, in N). Noben atom nima več kot 32 elektronov v eni lupini. Takšno izpopoplnjevanje lupin določa pravilo Klečkovskega.

To tudi pomeni, da je število lupin odvisno od števila elektronov, ki jih vsebuje atom. Primeri:

  • atom vodika ima samo en elektron, ki je na lupini z = 1 (kar zapišemo kot (K)1)
  • atom helija ima dva elektrona, ki se nahajata na lupini z = 1 (kar zapišemo kot (K)2)
  • atom litija ima tri elektrone, dva se nahajata na lupini = 1, eden pa v lupini ( = 2 (kar zapišemo kot (K)2(L)1)
  • atom berilija ima štiri elektrone, dva sta v lupini z = 1, dva pa v lupini ( = 2 (kar lahko zapišemo kot (K)2(L)2)
  • itd.

Na naslednjih slikah je za nekatere elemente prikazano polnjenje elektronskih lupin v poenostevljeni obliki

Na podoben način se polnjenje nadaljuje tudi za ostale elemente iz periodnega sistema.

Za vse elemente iz periodnega sistema je polnjenje posameznih elektronskih lupin v različnih atomih prikazano v naslednji tabeli:

Podlupina[uredi | uredi kodo]

Vsaka elektronska lupina je sestavljena iz ene ali več podlupin.

oznaka podlupine max štev. elektronov lupina, ki jo vsebuje izvor imena
s 0 2 vsaka lupina  sharp
p 1 6 2. lupina in višje  principal
d 2 10 3. lupina in višje  diffuse
f 3 14 4. lupina in višje  fundamental
g 4 18 5. lupina in višje

Število elektronov v podlupini[uredi | uredi kodo]

podlupina
s
podlupina
p
podlupina
d
podlupina
f
skupaj
K 2 2
L 2 6 8
M 2 6 10 18
N 2 6 10 14 32

Podlupina lahko vsebuje samo določeno maksimalno število elektronov.

  • s lahko vsebuje največ 2 elektrona
  • p lahko vsebuje največ 6 elektronov
  • d lahko vsebuje največ 10 elektronov
  • f lahko vsebuje največ 14 elektronov

Valenčna lupine[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Valenčni elektron.

Valenčne lupine so zunanje lupine.

Pregled zasedenosti posameznih elektronskih lupin[uredi | uredi kodo]

V naslednji preglednici so prikazane zasedenosti posameznih lupin in podlupin v atomih elementov iz periodnega sistema.