Električni potencial

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Eléktrični potenciál (oznaka φ ali U) je fizikalna in elektrotehniška količina, določena v električnem polju kot električna potencialna energija na enoto električnega naboja. Je skalarni potencial.

Točke v prostoru, v katerih ima električni potencial isto vrednost, sestavljajo ekvipotencialne ploskve (ekvipotenciale). Razlika med električnimi potenciali je električna napetost.

Električna poljska jakost je določena kot negativni gradient električnega potenciala:

Mednarodni sistem enot predpisuje za električni potencial izpeljano enoto volt.

Vpeljava električnega potenciala[uredi | uredi kodo]

Na točkast naboj deluje v zunanjem električnem polju konservativna elektrostatska sila , ki pri premiku iz točke r' v točko r opravi delo, ki je enako spremembi električne potencialne energije:

Zapisani določeni integral predstavlja potencialno razliko, ki se v primeru električnega potenciala imenuje električna napetost:

Pogosto si pri računu izbere neko točko in računa napetosti vseh točk glede na dano točko. V tem primeru se krajevnega vektorja ne navaja vsakič, saj je konstanten. Tako vpeljana električna napetost se imenuje električni potencial . Pri obravnavi točkastih nabojev se pogosto za referenčno točko izbere neskončnost (). Potencial točkastega naboja se lahko tako zapiše:

Glej tudi[uredi | uredi kodo]