Brezposelnost

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Stopnja brezposelnosti v Sloveniji v letih 1994-2007.

Vrste brezposelnosti[uredi | uredi kodo]

Strukturna brezposelnost[uredi | uredi kodo]

Strukturna brezposelnost je posledica neusklajenosti med ponudbo kadrov na trgu delovne sile ter povpraševanjem po njih. Pogosto je vzrok za ta tip brezposelnosti hiter tehnološki razvoj, ki spremeni razmerje iskanih kadrov. Predstavlja največji problem za države, ki se z njo spopadajo, saj je dolgotrajna ter lahko prizadene cele generacije ljudi.

Dolgotrajna brezposelnost[uredi | uredi kodo]

Zavod RS za zaposlovanje med dolgotrajno brezposelne uvršča tiste osebe, ki so na Zavodu prijavljene eno leto ali več. Zlasti problematična je izrazito dolgotrajna brezposelnost, ko je posameznik brezposeln že več kot dve leti. Težava je v tem, da oseba izgublja stik s trgom dela, izgublja samozavest in je vedno manj socialno vključen. Na prvi pogled se zdi, da so materialne posledice izgube zaposlitve najusodneše, vendar ne smemo spregledati tudi drugih vidikov dolgotrajne brezposelnosti. Redno delo namreč zagotavlja strukturiran urnik učinkovitega preživljanja prostega časa, zagotavljanje socialnih stikov. Večinoma zaposlitev predstavlja širok krog socialnih stikov, nekateri stiki so tako intenzivni, da posegajo v družinsko življenje in preživljanje prostega časa. Izguba zaposlitve pa pomeni prekinitev teh stikov, kar lahko vodi do osamitve in skrajne socialne izključenosti. Pri mladih se posledice dolgotrajne brezposelnosti kažejo predvsem v nizkem socialnem statusu, finančni odvisnosti od staršev, upadu števila zakonskih zvez, socialna nestabilnost in dezintegracija, ki povzroča zlorabo drog in alkohola ter družbeno nesprejemljivo obnašanje.[1]

Dolgotrajna brezposelnost v Sloveniji[uredi | uredi kodo]

V letu 2016 so dolgotrajni brezposelni predstavljali največji delež v skupini brezposelnih po posameznih mesecih. Natančneje, največji del predstavljajo tisti, ki so v evidenco vpisani že vsaj 24 mesecev. V zadnjih letih narašča število tistih, ki so na Zavodu prijavljeni že več kot 5 let. Največ je takih dolgotrajno brezposelnih, ki imajo nedokončano OŠ in so hkrati starejši od 50 let, sledijo invalidi, mladi oz. iskalci prve zaposlitve, najmanj pa je takih s terciarno izobrazbo. Posledice dolgotrajne brezposelnosti za državo so predvsem širjenje sive ekonomije (delo na črno), izguba davkov za državo, veliko neizkoriščenega delavskega potenciala predstavlja veliko škodo za ekonomijo države.[2]

Posledice brezposelnosti[uredi | uredi kodo]

Psihološke posledice brezposelnosti[uredi | uredi kodo]

Stanje brezposelnosti za posameznika predstavlja dražljaj, ki bistveno vpliva na njegovo vedenje in doživljanje, zato posledično vpliva tudi na njegovo mentalno in telesno zdravje.[3]

Brezposelnost lahko privede do različnih psihosomatskih težav kot so motnje spanja, bolezni želodcain motnje koncentracije. Pri osebah, ki so brezposelne dalj časa, lahko pride do upada samozavesti, kar posledično lahko pripelje do blažjih ali hujših depresivnih stanj. Posledice brezposelnosti so tudi psihosocialne, saj se lahko pri posamezniku močno zniža njegova materialna in socialna samopodoba, kar posledično vpliva tudi na njegovo nižjo splošno samopodobo.[3] Volja do življenja brezposelnim osebam navadno močno upade, pojavijo pa se stanja negotovosti, notranjega nemiru, izčrpanosti, občutki nesmisla ter strahu pred prihodnostjo. Dlje kot je oseba brezposelna, večje finančne težave ima, socialne interakcije se zmanjšajo, oseba se zato zapira vase in postaja čedalje bolj apatična.[3]

Vsa našteta psihološka stanja, ki nastopijo ob izgubi službe, se pojavljajo v različnih obdobjih brezposelnosti. Skupno jim je, da premo sorazmerno naraščajo s trajanjem posameznikovega obdobja nezaposlenosti. Potrebno pa je vedeti, da omenjene psihološke težave variirajo od osebe do osebe in, da je praktično nemogoče popolnoma natančno napovedati, kako se bo oseba, ki izgubi službo na to odzivala.

Brezposelnost je povezana s povečanim tveganjem za mentalno diagnozo, ne glede na trenutno nacionalno raven brezposelnosti. Brezposelnost mladih je obenem povezana tudi z uporabo drog in alkohola. Študija ugotavlja povečano tveganje za hospitalizacijo zaradi drog in alkohola v skupini mladih brezposelnih. Opozarjajo na previdnejšo interpretacijo, ker skupino mladih brezposelnih <3 mesece predstavljajo posamezniki na prehodu med zaključkom izobraževanja in zaposlitvijo. Socialni in psihološki procesi, ki se spreminjajo glede na kontekst, se razlikujejo med mladimi in starejšimi brezposelnosti. Mladi iščejo zaposlitev, da bi preprečili brezposelnost, posledično je za njih obdobje visoke ravni brezposelnosti bolj stresna (ker so možnosti zaposlitve omejene) Subjektivno doživljanje brezposelnosti se ne spremeni glede na nacionalno (visoko/nizko) raven brezposelnosti.[4]

Psihološke značilnosti dolgotrajno brezposelnih[uredi | uredi kodo]

Brezposelnost oz izguba službe je stresen življenjski dogodek. Ima psihološke in fiziološke posledice na posameznika ter spremeni socialne in ekonomske vidike življenja. Kaufman je identificiral najpogostejše psihološke značilnosti, ki so najbolj razlikovale med zaposlenimi in brezposelnimi. To so zmanjšana samozavest, povečana anksioznost, anomija oz. breznormnost, občutki samokrivde in depresija, socialna izolacija, jeza in agresija, delovna inhibicija, deterioracija zadovoljstva z življenjem, izguba kontrole, naučena nemoč, prezgodnja smrt. Na področju fiziološkega vpliva so ugotovili, da je nepričakovana izguba službe pomembno negativno korelirala s fizičnim funkcioniranjem in mentalnim zdravjem, tudi ko so kontrolirali zdravstveni status in socialno ekonomski status. Brezposelni posamezniki večkrat poročajo o fizičnih boleznih in se pritožujejo o zdravju, obenem so se večkrat vključevali v tvegana vedenja, kot je prekomerno uživanje alkohola. Z izgubo službe se izgubijo tudi določeni socialni kontakti. Ker pride do omejenosti financ se osebe tudi začnejo izogibati socialnim kontaktom bodisi ker jih je sram bodisi ker si ne morejo privoščiti druženja (npr. v dragih restavracijah, na izletih).[5]

Psihološki stadiji brezposelnosti[uredi | uredi kodo]

Večina raziskovalcev, ki so preučevali psihološke vidike brezposelnosti, je odkrilo podobne faze oziroma stadije, ki sledijo, ko oseba izgubi službo. V ugotovitvah različnih avtorjev najdemo določene razlike ter podobnosti. Zaletel (2006)[6] navaja naslednje psihološke stadije, v katerih se znajde posameznik, ko izgubi službo:

  • Šok. Gre za negativno presenečenje nad izgubo službe. Posamezniki se v tej fazi pogosto še ne zavedajo, kaj jih je doletelo.
  • Zanikanje. V tej fazi oseba še ni zmožna predelati vseh dražljajev, ki so povezani z izgubo službe; Oseba ne more verjeti, da se je to zgodtvo jeze, v vse in vsakogar za kar in za kogar meni, da je bil(o) vzrok za njeno izgubo službe.
  • Depresija. Nastopi takrat, ko oseba dojame realne posledice izgube zaposlitve. Gre za stanje, v katerem je prevladujoče čustvo brezposelne osebe žalost, ob tem pa oseba izgubi interes za dejavnosti, ki so jo pred izgubo službe veselile in osrečevale.
  • Sprejetje in akcija. Faza, v kateri se oseba dokončno sprijazni s stanjem brezposelnosti. V tem stanju dobi nov zagon, novo energijo in željo.[6]

Strokovnjaki trdijo, da je faza sprejetja in akcije najprimernejša za iskanje nove zaposlitve.

Ni nujno, da si zgoraj naštete faze pri vsakem posamezniku sledijo v tem zaporedju. Stabilni naj bi bili predvsem faza Šoka ter faza Sprejetja in akcije. Vse omenjene faze pri različnih posameznikih trajajo različno dolgo. Nekatere osebe določenih faz ne doživijo, kar je odvisno predvsem od stopnje posameznikove resilentnosti (življenjske odpornosti) oziroma sposobnosti spoprijemanja s stresnimi življenjskimi dogodki.

Harrisonov cikel brezposelnosti[uredi | uredi kodo]

Harrisonov cikel brezposelnosti

Harrisonov cikel za razliko od Zaletelovih psiholoških stadijev brezposelnosti, ne vsebuje faze, v kateri se brezposelna oseba sooči s situacijo in aktivno prične iskati novo zaposlitev. Cikel vsebuje naslednje faze:[1][7]

Faza šoka

Posameznik brezposelnost doživlja kot krivico in ni sposoben kritičnega odnosa do nastalega položaja. Bolj kot je izguba službe nepričakovana, večji je šok ob izgubi. Pri posamezniku se pojavijo občutja jeze in nemoči.

Faza optimizma (upanja)

Sledi obdobje optimizma, ko se oseba sprijazni z dejstvom, da je brez zaposlitve in začne aktivno iskati službo. V tej fazi je posameznik poln optimizma glede svoje prihodnosti. Če v fazi optimizma ne pride do zaposlitve, se začne brezposelna oseba vdajati pesimizmu, saj ugotavlja, da ima velike težave pri iskanju dela.

Faza pesimizma

Do neopaznega prehoda med fazo optimizma in pesimizma pride, v kolikor je oseba brezposelna šest mesecev ali več. V tej fazi imajo celo najbolj samozavestni in osebnostni močni ljudje zmanjšano upanje glede njihove zaposlitvene prihodnosti. posameznik dvomi o svojih sposobnostih in opaža pomanjkljivosti v svojem poklicnem znanju in ugotavlja negativen odnos delodajalcev do brezposelnih. Z upadanjem samozavesti se pojavijo finančne težave, težave v družini, oseba izgublja stik s socialnim okoljem.

Faza vdanosti v usodo

Nastopi takrat, ko brezposelnost traja že tako dolgo, da se oseba vda v usodo in popolnoma izgubi upanje za novo zaposlitev. Postane popolnoma apatična z občutji brezupa.[7] Oseba čedalje bolj pasivno sprejema svoj položaj in zaposlitve ne išče več aktivno. Trajanje posameznih faz se razlikuje glede na spol, starost in poklicno skupino. Posplošen model pa vseeno lahko uporabimo pri večini dolgotrajno brezposelnih.

Kako ukrepati ob izgubi službe?[uredi | uredi kodo]

Soočanje [6]

Izguba službe ne vpliva zgolj na osebo kot posameznika ampak tudi na njegovo najožjo družino. Pri osebi prihaja do sprememb v vedenju, ki je nasičeno predvsem z negativnimi emocijami, vse skupaj pa je povezano s finančnimi skrbmi. V tem primeru se je priporočeno pogovoriti z družino, misli in občutij pa ne zadrževati v sebi. Dobro je, da najbližji družinski člani dobijo realen vpogled v to kako bo brezposelnost vplivala na družino. Za ostale družinske člane bo veliko lažje, če bodo vedeli, da se oseba situacije dobro zaveda in, da je usmerjena v njeno reševanje. 

Izkoriščanje dodatnega prostega časa za iskanje nove zaposlitve [6]

V kolikor oseba izgubi službo, naenkrat pridobi ogromno dodatnega časa . Usmerjanje tega dodatnega časa v gospodinjska in hišna opravila ni priporočljivo, saj oseba s tem ne pripomore k lastni vrnitvi v delovno rutino. Dejstvo je, da je v iskanje nove zaposlitve potrebno stopiti v čim krajšem možnem času, ker s trajanjem brezposelnosti posamezniku upada motivacija za iskanje, obenem pa se delodajalci slabše odzivajo na časovno daljšo brezposelnost.

Vztrajanje v delovni rutini, kljub brezposelnosti [6]

Dan brezposelnega naj poteka podobno kot običajen dan na delovnem mestu. Jutranje vstajanje naj bo identično kot običajno vstajanje za v službo. Oseba naj dela v smeri iskanja nove zaposlitve toliko časa, kolikor traja delovni dan, tj. običajno osem ur. S tem brezposelni posameznik ostaja v delovni rutini, s čimer se mu povečajo tudi možnosti pridobitve nove zaposlitve.

Vzdrževanje socialnih stikov [6]

Z izgubo zaposlitve, oseba izgubi tudi določen del vsakdanjih socialnih stikov. Priporočeno je, da poskuša te stike vzdrževati ter, da se na splošno trudi biti v družbi, ker je vsako poznanstvo lahko potencialna vstopnica do zaposlitve, ob enem pa druženje z znanci in prijatelji na ljudi vpliva pomirjevalno, kar je v stresnem obdobju brezposelnosti vselej pomembno. 

Priprava urnika aktivnosti [6]

Čas je v situaciji brez dela smiselno nameniti pisanju življenjepisa ter zaposlitvenim prijavam. Bolj kot je iskanje nove zaposlitve sistematično in strukturirano, več je možnosti za hitrejšo pridobitev nove zaposlitve.

Viri spoprijemanja, vedenjske strategije in kognitivne strategije spoprijemanja z dolgotrajno brezposelnostjo[uredi | uredi kodo]

K. Clark je v disertacijo vključila 277 udeležencev, ki so bili rojeni v »baby boom« generaciji med 1952 in 1964. Reševali so vprašalnik splošnega zdravja in odgovarjali na intervjuje. V intervjujih so raziskovalko zanimali: viri spoprijemanja, vedenjske strategije spoprijemanja in spoznavne strategije spoprijemanja. Glede na rezultat na vprašalniku so oblikovali dve skupini brezposelnih: skupina s pozitivnim subjektivnim blagostanjem in skupina z negativnim subjektivnim blagostanjem. Na koncu je bilo v skupini s pozitivnim subjektivnim blagostanjem 16 udeležencev. S slednjimi so naredili pol-strukturirane intervjuje, da bi odkrili (zgoraj omenjene) vire in strategije spoprijemanja.[5]

Viri spoprijemanja[uredi | uredi kodo]

Vire spoprijemanja na splošno opredelimo kot osebne in okoljske faktorje, ki so posameznikom na voljo pri spoprijemanju z izgubo delovnega mesta. Delijo se na finančne in socialne vire.Tisti z omejenimi finančnimi viri so zbirali bakrene izdelke in jih prodajali/opravljali part-time službe/prejemali denar od družine (ti z omejenimi finančnimi viri so torej uporabljali bolj kreativne metode). Tisti z večjim dohodkom/premoženjem so se bolj osredotočili na denar, ki so ga prihranili za take in podobne čase. Moški so večkrat omenjali dostopne finančne vire pomoči kot ženske. Viri socialne podpore se nanašajo na interakcije v socialnih odnosih. Večina jih je imela močno socialno podporo skozi obdobje izgube službe. Nekateri so bili poročeni, drugi pa so imeli podporo družine in prijateljev. Podpora socialnih odnosov je ključna, saj posredno vpliva na uporabo preostalih strategij spoprijemanja.

Vedenjske strategije[uredi | uredi kodo]

Pri vedenjskih strategijah (=produktivna izraba časa, ohranjanje finančnih virov, vključevanje v socialni splet, prodaja premoženja, iskanje zaposlitve) je raziskava pokazala, da posredno vplivajo na strategije spoprijemanja z brezposelnostjo. Udeleženci kljub brezposelnosti dobro razporejajo svoj čas. Vsi udeleženci so poročali o tem, da ohranijo strukturiran urnik, ki se ga držijo. Urniki ljudi so sicer različni, a so najbolj zapolnjeni v času od sedmih do treh. Največ udeležencev je poročalo, da njihova glavna aktivnost zaposlitveno svetovanje in hišna opravila. Zaposlitveno svetovanje jim je pomagalo najti priložnost za nadgrajevanje izobrazbe, talentov. Večina jih je nadgradila znanje iz poklicnega področja s tečaji, delavnicami. Pod vedenjske strategije spada tudi iskanje zaposlitve. Večina udeležencev je iskala delo. Iskanje dela je strategija spoprijemanja, ki cilja na izločanje stresa, ki nastane zaradi izgube zaposlitve. Je usmerjena na problem in zajema tudi negativne izkušnje povezane z zavrnitvijo iz strani delodajalcev. Ti udeleženci so v povprečju 10-30 ur na teden iskali službo. Proces iskanja službe jih večina doživlja kot frustracijo. Večina jih je iskala službo preko interneta.

Kognitivne strategije[uredi | uredi kodo]

Pri kognitivnih strategijah spoprijemanja (=preokvirjanje situacije, pozornost na zunanje in notranje okolje, sprejemljivost, uporabe osebne agentnosti, samozavest, optimizem) so udeleženci največkrat uporabljali preokvirjanje situacije, ki se nanaša na spreminjanje pomena situacije, brez da bi situacijo objektivno spreminjali. Primeri preokvirjanja, ki so jih udeleženci uporabljali: preokvirjanje negativnih dogodkov, preokvirjanje pogleda nase, ponovna ocena pričakovanj glede službe. Večina jih je poročala o tem, da so v izgubi službe skušali videti pozitivno stvar (so se bolj posvetili hobijem). Pri spreminjanju pogleda nase so se zamislili nad tem, kaj točno si želijo početi, kakšno kariero želijo imeti. Nekateri so spremenili smer svoje kariere. Nekateri so bili pripravljeni se sprijazniti z delom, ki ne ponuja tako visoke plače, samo da bi imeli službo. Pozornost na okolje: večina jih je bila pozorna na spreminjanje ekonomskih trendov, industrije. Pri ohranjanju globalne perspektive (5 od 16 jih je poročalo o tem) so spremljali globalne politične in ekonomske aktivnosti in možne implikacije le-teh. O pozornosti na upad industrije, v kateri so delali, je poročalo 7 do 16ih. Agentnost se je nanašala na to, kako so udeleženci izvirali iz notranjih moči pri izgubi službe. Večina jih je poročala o tem, da so aktivno ukrepali, ko so izgubili službo, saj so verjeli, da jih bodo ustrezna dejanja privedla do želenega cilja. Agentnost se je kazala skozi osebno agentnost, odločnost in željo po učenju. Samozavest pomeni, da niso dvomili v sebe in svoje sposobnosti. Pri samozavesti glede sebe, jih je 11 odgovorilo, da so samozavestni v svoje sposobnosti in jim ni mar, če drugi ne verjamejo v njih. Obstaja tudi samozavest glede pridobitve službe. Samo 4 od 16 udeležencev je poročalo, da verjamejo v to, da bodo dobili službo. O optimizmu je poročalo 10 od 16. Ti so pričakovali pozitivni izid, da se bodo stvari obrnile v njihov prid.

Posamezni načini spoprijemanja[uredi | uredi kodo]

Pojavili so se tudi posamezni načini spoprijemanja, omenjeni samo s strani redkih posameznikov (jemanje antidepresivov, koncentriranje na pozitivno, verjeti v usodo, prejšnje izkušnje travme). Slaba polovica udeležencev je poročala o strategijah spoprijemanja, ki so se jih naučili skozi travmo (ločitev, služenje v vojski, smrt bližnjega). Dobra tretjina udeležencev je poročala o verjetju v usodo. Taka prepričanja so jih gnala naprej in jim dala upanja, da bo vse v redu. Nekateri so verjeli v duhovnost, nekaterim je pomagala narava, drugim pa Bog. Četrtina udeležencev je uporabljala pozitivne afirmacije. Dva udeleženca sta jemala antidepresive. Iz njunega vidika je to seveda zdrava strategija spoprijemanja, ki jima je pomagala ostati osredotočena in pozitivna glede situacije, v kateri sta se znašla.

Osebnostne spremembe in dolgotrajna brezposelnost[uredi | uredi kodo]

Pet-faktorski model osebnosti obravnava osebnostne poteze kot relativno nespremenljive. Spremembe se dogajajo samo v zgodnji starosti, okrog 30 let pa ostanejo na stabilni ravni. Študije pa velikokrat vzamejo v obzir osebnostne spremembe, kot posledico procesa zorenja . Nekateri trdijo, da najopaznejše osebnostne spremembe nastanejo kot posledica notranjega zorenja, ki je tudi posledica genetskih vplivov. Imamo tudi pomemben okoljski vpliv na spreminjanje osebnosti . Okoljski vplivi, ki najbolj vplivajo na spreminjaje osebnosti so spremembe v stanu, kvaliteta odnosa ter izkušnje na delovnem mestu. Gre predvsem na normativne dogodke, ki se vsakomur zgodijo na določeni točki življenja. Brezposelnost pa je nenormativni življenjski dogodek, ki ima številne (že omenjene) psihološke posledice. Brezposelnost ima tudi velik učinek na blagostanje, pri čemer ta negativni vpliv traja tudi, ko je posameznik že zaposlen . Manj je znanega o tem, kako brezposelnost spreminja osebnost posameznika, s čimer se je ukvarjala ta raziskava. Pri nezaposlenih moških so ugotovili, da vestnost poraste v prvih dveh letih brezposelnosti za približno 0,25. Za tiste moške, ki pa niso bili nikoli zaposleni, trend vestnosti upade za 0,05. Relativna razlika med tema dvema skupinama je približno 0,30. Po dveh letih brezposelnosti moških, vestnost upada in je po 4 letih nižja kot pri zaposlenih moških. Pri ženskah so ugotovili velik upad vestnosti z vsakim letom brezposelnosti. Po koncu 4 let brezposelnosti je vestnost približno 0,40 nižja, kot pred brezposelnostjo. Pri sprejemljivosti so pri moških ugotovili, da dlje, kot ostanejo brezposelni, večje bo zmanjšanje sprejemljivosti. Po štirih letih brezposelnosti je njihova sprejemljivost padla za več kot 0,60. Za ženske so ugotovili nelinearni vpliv brezposelnost na sprejemljivost. Sprejemljivost pri trajno brezposelnih je bila višja na začetku in na koncu 4 let, zmanjšanje je bilo videno med tem obdobjem. V drugem in tretjem letu brezposelnosti se je sprejemljivost žensk zmanjšala za 0,40. Pri odprtosti so ugotovili, da moški v prvem letu brezposelnosti ohranijo podoben oz višji nivo odprtosti, kot med zaposlitvijo. Odprtost v prvem letu poraste za 0,10. S količino časa, ko so moški brezposelni pa vidimo upad v odprtosti za več kot 0,40, v primerjavi z obdobjem zaposlenosti. Ženske kažejo upad v odprtosti za več kot 0,70 glede na obdobje zaposlenosti. V četrtem letu brezposelnosti je pri ženskah brezposelnost spet začela naraščati za približno 0,30.[8]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Svetlik, I. (2002). "Brezposelnost in zaposlovanje." Fakulteta za družbene vede:Ljubljana
  2. Strokovna izhodišča za leto 2017. Zavod republike Slovenije za zaposlovanje: Ljubljana. Dostopno na povezavi: https://www.ess.gov.si/_files/9355/Strokovna_izhodisca_za_leto_2017.pdf Arhivirano 2018-07-25 na Wayback Machine.
  3. 3,0 3,1 3,2 Neplužan, S. (2010). Psihološke posledice brezposelnosti. Diplomsko delo, Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta.
  4. Thern, E., de Munter, J., Hemmingsson, T. in Rasmussen, F. (2017). Long-term effects of youth unemployment on mental health: does an economic crisis make a difference?. Epidemiol Community Health, 71(4), 344 - 349.
  5. 5,0 5,1 Clark, K. (2012). Long term unemployement among the baby boom generation: An exploration of coping strategies and subjective well-being. Dissertation, East Eisenhower Parkway: Fielding Graduate University.
  6. 6,0 6,1 6,2 6,3 6,4 6,5 6,6 Zaletel, A. (2006). Kako uspešno iskati zaposlitev? Ljubljana: Moje delo d.o.o.
  7. 7,0 7,1 Mugerli, V. (2006). Brezposelnost in občutki ljudi ob izgubi zaposlitve. Diplomsko delo, Kranj: Univerza v Mariboru, Fakulteta za organizacijske vede
  8. Boyce, C. J., Wood, A. M., in Daly, M. (2015). Personality change following unemployement. Journal of applied psychology, 100(4), 991-1011.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Spoprijemanje z izgubo službe pogovor z Denise Krauss (v angleščini)

Upravljanje z emocijami ob izgubi službe pogovor z Jayem Ostrowskim na FOX TV (v angleščini)