Benjamin Netanjahu

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Benjamin Netanjahu
Portret
Predsednik vlade Izraela
Trenutni nosilec naziva
Začetek delovanja
29. december 2022 (2022-12-29)
PredsednikIsaac Herzog
PredhodnikYair Lapid
Na položaju
31. marec 2009 (2009-03-31) – 13. junij 2021 (2021-06-13)
PredsednikŠimon Peres
Reuven Rivlin
izmenjujočeBenny Gantz (2020–21)
PredhodnikEhud Olmert
NaslednikNaftali Bennett
Na položaju
18. junij 1996 (1996-06-18) – 6. julij 1999 (1999-07-06)
PredsednikEzer Weizman
PredhodnikŠimon Peres
NaslednikEhud Barak
Osebni podatki
Rojstvoבנימין נתניהו[1]
21. oktober 1949({{padleft:1949|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:21|2|0}})[2][3][…] (74 let)
Tel Aviv[2]
Politična strankaLikud
Otroci3
StaršiBenzion Netanjahu
Tzila Segal
Alma materUniverza Harvard
Tehnološki inštitut Massachusettsa
Poklicpolitik, diplomat, državnik, vojaško osebje, politični pisec, politolog
Verska opredelitev
posvetno judovstvo
Podpis
Spletna strannetanyahu.org.il
netanyahu.org.il/en/
netanyahu.org.il/ar/
netanyahu.org.il/ru/
Druga imenaBibi

Benjamin "Bibi" Netanjahu (hebrejsko בִּנְיָמִין נְתַנְיָהוּ, latinizirano: Binyāmīn Nētanyāhū), izraelski politik, * 21. oktober 1949, Tel Aviv.

Netanjahu je od decembra 2022 predsednik vlade Izraela. Položaj zaseda tretjič, pred tem je bil na položaju v letih 1996 do 1999 in 2009 do 2021.[5] Netanjahu je predsednik stranke Likud. Je najdlje službujoči predsednik vlade Izraela, saj je na tej funkciji služboval skupno več kot 16 let. Prav tako je bil prvi predsednik vlade, ki je bil rojen v Izraelu po razglasitvi izraelske neodvisnosti.[6][7]

Rodil se je leta 1949 v Tel Avivu[8][9] v sekularni judovski družini kot drugi od treh otrok, nekaj časa pa je odraščal tudi v Filadelfiji v Združenih državah Amerike.[10] Leta 1967 se je vrnil v Izrael in se pridružil izraelskim obrambnim silam. Postal je vodja ekipe v specialnih enotah Sajeret Matkal in sodeloval v več misijah, dosegel čin kapetana, nato pa je bil leta 1972 častno odpuščen.[11][12] Oktobra 1973 se je vojskoval v jomkipurski vojni.[13] Po diplomi na Tehnološkem inštitutu Massachusettsa v arhitekturi[14][15] je Netanjahu postal ekonomski svetovalec za Boston Consulting Group. Leta 1978 se je vrnil v Izrael in ustanovil Inštitut za boj proti terorizmu Jonatan Netanjahu v čast njegovemu bratu, ki je umrl med operacijo Entebe.[13] Med letoma 1984 in 1988 je bil Netanjahu stalni predstavnik Izraela pri Organizaciji Združenih narodov. Netanjahu je postal znan leta 1993 po izvolitvi za predsednika stranke Likud in s tem postal vodja opozicije. Na volitvah leta 1996 je premagal Šimona Peresa in postal prvi preferenčno izvoljeni ter najmlajši dotedanji izraelski predsednik vlade. Netanjahuja in stranko Likud je na volitvah leta 1999 močno porazila One Israel pod vodstvom Ehuda Baraka, Netanjahu pa se je odločil za umik iz politike in odšel v zasebni sektor. Kasneje se je Netanjahu vrnil v politiko kot zunanji in finančni minister v vladi Ariela Šarona. Takrat je reformiral izraelsko gospodarstvo, Izrael je gospodarsko rastel,[16][17] kasneje pa je odstopil zaradi nesoglasij o izraelskem umiku iz Gaze.

Netanjahu se je na čelo stranke Likud vrnil decembra 2005 po Šaronovem odstopu, slednji je kasneje oblikoval stranko Kadima. Med leti 2006 in 2009 je bil vodja opozicije. Po volitvah leta 2009 je Netanjahu oblikoval koalicijsko vlado z drugimi desno usmerjenimi strankami in drugič prisegel kot predsednik vlade.[18][19][20] Po zmagi na volitvah leta 2013 in 2015 je nadalje predsedoval stranki Likud. Po treh zaporednih volitvah v letih 2019 in 2020, ki niso uspele oblikovati vlade, je prišlo do rešitve s sporazumom o rotaciji med Netanjahujem in centristično koalicijo Blue and White pod vodstvom Benija Gantza.[21][22] Koalicija je razpadla decembra 2020, preden bi bila rotacija lahko opravljena, zato so bile marca 2021 izvedene nove volitve. V svoji predzadnji vladi je Netanjahu vodil Izrael med pandemijo COVID-19 in izraelsko-palestinsko krizo leta 2021. Junija 2021 je, potem ko je Naftali Bennett oblikoval vlado z Jairjem Lapidom, je Netanjahu odstopil s položaja predsednika vlade in tretjič postal vodja opozicije, nato pa se je po volitvah leta 2022 po tvorjenju desne večinske vlade vrnil kot predsednik vlade. Netanjahu in njegovi koalicijski partnerji so se zavzemali za obsežne pravne reforme. Prizadevanja za pravne reforme so sprožila polarizirano reakcijo, saj je opozicija več mesecev nasprotovala in proti spremembam protestirala. 7. oktobra 2023 je Izrael doživel smrtonosni napad Hamasa, kar je sprožilo vojno med Izraelom in Hamasom. Zaradi neuspeha izraelske vlade pri predvidevanju tega napada je bil Netanjahu deležen kritik nasprotnikov zaradi največje obveščevalne napake Izraela v zadnjih 50 letih.[23][24][25]

Netanjahu je svoje prijateljstvo z Donaldom Trumpom, osebnim prijateljem od 1980-ih, od leta 2016 uporabljal za ključno politično privlačnost v Izraelu.[26] Med Trumpovim predsedovanjem so Združene države priznale Jeruzalem kot glavno mesto Izraela, priznale izraelsko suverenost nad Golansko planoto in posredovale pri abrahamskih sporazumih, seriji normalizacijskih sporazumov med Izraelom in drugimi arabskimi državami. Netanjahu se je soočal z mednarodno kritiko zaradi desetletnega političnega poslanstva kot predsednika vlade za širjenje izraelskih naselbin na okupiranem Zahodnem bregu, ki po mednarodnem pravu velja za nezakonito.[27] Leta 2019 je bil Netanjahu obtožen zlorabe zaupanja, podkupovanja in goljufije po triletni preiskavi,[28] zaradi česar je odstopil z vseh svojih ministrskih položajev, razen položaja predsednika vlade.[29]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ מאחורי אשת הצללים: סיפור חייה של אם ראש הממשלה
  2. ↑ 2,0 2,1 חה"כ בנימין נתניהו — Kneset.
  3. ↑ SNAC — 2010.
  4. ↑ Brockhaus Enzyklopädie
  5. ↑ Picheta, Rob; Gold, Hadas; Tal, Amir (29. december 2022). »Benjamin Netanyahu sworn in as leader of Israel's likely most right-wing government ever«. CNN (v angleščini). Pridobljeno 29. decembra 2022.
  6. ↑ Heller, Aron (17. julij 2019). »Netanyahu makes history as Israel's longest-serving leader«. Associated Press. Pridobljeno 17. julija 2019.
  7. ↑ Williams, Dan (18. julij 2019). »Bruised but driven, Netanyahu becomes Israel's longest-serving PM«. Reuters. Pridobljeno 18. julija 2019.
  8. ↑ »Benjamin Netanyahu«. Israel Ministry of Foreign Affairs. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. junija 2013. Pridobljeno 16. junija 2021.
  9. ↑ »Benjamin Netanyahu, Israel's unseated long-term leader« (v britanski angleščini). BBC News. 13. junij 2021. Pridobljeno 16. junija 2021.
  10. ↑ Moyer, Justin (3. marec 2015). »Why Benjamin Netanyahu is so tough: He's from Philadelphia«. The Washington Post. Arhivirano iz spletišča dne 2. aprila 2015. Pridobljeno 5. marca 2015.
  11. ↑ Melman, Yossi (18. november 2010). »More than six decades on, Israel memorializes late commander of British Army's Jewish Unit«. Haaretz. Pridobljeno 17. marca 2013.
  12. ↑ »Israel's Benjamin Netanyahu: Commando turned PM«. BBC News. 14. maj 2020. Pridobljeno 24. julija 2020.
  13. ↑ 13,0 13,1 Ball, Charles H. (5. junij 1996). »Professor recalls Netanyahu's intense studies in three fields«. MIT Tech Talk. Pridobljeno 17. marca 2013.
  14. ↑ »Enrollment Statistics«. MIT Office of the Registrar. Pridobljeno 17. oktobra 2012.
  15. ↑ »The MIT 150: 150 Ideas, Inventions, and Innovators that Helped Shape Our World«. The Boston Globe. 15. maj 2011. Pridobljeno 8. avgusta 2011.
  16. ↑ Mitchell, Thomas G. (2015). Likud Leaders. Jefferson, North Carolina: McFarland. str. 186. ISBN 978-0-7864-9713-3.
  17. ↑ »Netanyahu Gets Tough to Transform Israel's Economy«. The New York Times. 24. oktober 2004. Pridobljeno 4. januarja 2023.
  18. ↑ Hoffman, Gil (10. februar 2009). »Kadima wins, but rightist bloc biggest«. The Jerusalem Post. Pridobljeno 17. junija 2012.
  19. ↑ »Netanyahu sworn in as Israel's prime minister«. Haaretz. 31. marec 2009. Pridobljeno 10. marca 2013.
  20. ↑ Heller, Jeffrey (31. marec 2009). »Netanyahu sworn in as Israeli prime minister«. Reuters. Arhivirano iz spletišča dne 24. septembra 2015. Pridobljeno 10. marca 2013.
  21. ↑ Hoffman, Gil (21. november 2019). »Rivlin hands over mandate, begs MKs to prevent third election«. The Jerusalem Post (v angleščini). Pridobljeno 21. novembra 2019.
  22. ↑ Eglash, Ruth (17. maj 2020). »After three elections and political deadlock, Israel finally swears in new government«. The Washington Post. Pridobljeno 20. maja 2020.
  23. ↑ »Israel-Gaza conflict: Unthinkable security lapse on Netanyahu's watch«. The Times.
  24. ↑ »Israelis question Prime Minister Benjamin Netanyahu on 'colossal failure' on security establishment«. The Telegraph Online.
  25. ↑ »Netanyahu may end up the highest-ranking casualty of this attack«. The Australian.
  26. ↑ Halbfinger, David M. (9. november 2020). »Biden's Win Means a Demotion for Netanyahu and Less Focus on Israel«. The New York Times. Arhivirano iz spletišča dne 9. novembra 2020.
  27. ↑ »Netanyahu and the Settlements«. The New York Times. 12. marec 2015. Pridobljeno 2. januarja 2023.
  28. ↑ Wootliff, Raoul (21. november 2019). »AG announces Netanyahu to stand trial for bribery, fraud and breach of trust«. The Times of Israel. Pridobljeno 22. novembra 2019.
  29. ↑ »Netanyahu said set to give up 4 ministry portfolios after charges announced«. The Times of Israel. 23. november 2019. Pridobljeno 23. novembra 2019.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Benjamin_Netanjahu&oldid=6199672«