Arhiv Republike Slovenije

Sedež Arhiva Republike Slovenije

Arhiv Republike Slovenije je osrednja in največja arhivska ustanova v Republiki Sloveniji.

Opravlja naloge državnega arhiva in je organ v sestavi Ministrstva za kulturo. Skrbi za enotno strokovno izvajanje javne arhivske dejavnosti.

Arhiv Republike Slovenije ima sedež v Ljubljani, v Gruberjevi palači, ki je baročni kulturni spomenik. V drugi polovici 19. stoletja je bila na severni strani dozidana Virantova hiša. V sedemdesetih letih 20. stoletja je s celovito predelavo jugovzhodnega dela nastalo trikotno notranje dvorišče.

V Ljubljani ima arhiv prostore še na Zemljemerski ulici in v kompleksu nekdanje vojašnice ob Roški oziroma Poljanski cesti ter za filmsko arhivsko gradivo depo v Borovcu na Kočevskem.

Zgodovina

Tradicija delovanja arhiva sega daleč pred njegovo ustanovitev kot samostojne ustanove leta 1945. Z uredbo Narodne vlade Slovenije je bil namreč 31. oktobra (akt je stopil v veljavo 7. novembra) ustanovljen kot Osrednji državni arhiv Slovenije, potem pa se je zaradi upravno-političnih sprememb večkrat preimenoval: leta 1953 v Državni arhiv Ljudske republike Slovenije, 1966 v Arhiv Slovenije, leta 1979 pa v Arhiv Socialistične republike Slovenije. Današnje ime nosi od leta 1990. Začetki skrbi za arhivsko gradivo v prvi polovici 19. stoletja so se odvijali podobno kot v ostalih deželah Avstrijske monarhije, katere sestavni del smo bili vse do njenega propada. Zlasti listinsko gradivo so zbirale in popisovale različne ustanove, društva in posamezniki. Historično društvo za Kranjsko je leta 1859 predlagalo ustanovitev deželnega arhiva, z dodeljenimi prostori za hrambo v novozgrajeni stavbi Deželnega, današnjega Narodnega muzeja v Ljubljani leta 1887 pa so bili dejansko tudi postavljeni pogoji za njegovo delovanje. Govorimo o Kranjskem deželnem arhivu kot sestavnem delu muzeja. V obdobju Kraljevine Jugoslavije je bil leta 1926 sicer ustanovljen Državni arhiv, a je še zmeraj deloval kot organizacijska enota muzeja.

Prva in druga svetovna vojna sta v marsičem upočasnili organizacijske in kadrovske reforme, ki bi sicer pripeljale do nastanka samostojne ustanove. Pozivi po ustanovitvi javnega, osrednjega arhiva, ki bi združil gradivo slovenskih pokrajin, so bili namreč prisotni že v začetku 20. stoletja, še bolj pa po letu 1918. A ostalo je le pri načrtih. Arhiv je ostal utesnjen v muzeju, njegovo delovanje pa je bilo v glavnem še naprej omejeno na območje nekdanje dežele Kranjske. Ni imel lastnega osebja, delo arhivarja je opravljal kar ravnatelj Narodnega muzeja Josip Mal. Leta 1931 je gradivo prvič popisal, tik pred začetkom druge svetovne vojne, leta 1939, pa nastavil prvega samostojnega arhivarja.

Prostori Arhiva RS v kompleksu nekdanje vojašnice ob Roški cesti, ki čakajo na obnovo

Osrednji državni arhiv Slovenije je bil ustanovljen novembra 1945 kot samostojna državna ustanova pod neposrednim nadzorstvom ministra za prosveto. Deloval je za območje celotne Slovenije, saj ostalih pokrajinskih arhivov, z izjemo Mestnega arhiva ljubljanskega, današnjega Zgodovinskega arhiva Ljubljana, še ni bilo. Sredi petdesetih let dvajsetega stoletja so jih polagoma začeli ustanavljati, a zaradi pomanjkljivih predpisov niso oblikovali popolne arhivske mreže. V letih 1945–1953, je arhiv gostoval v Narodnem muzeju v Ljubljani, na podstrešju Narodne in univerzitetne knjižnice in po kleteh razpuščenih uradov v Ljubljani. Leta 1953 je dobil v uporabo prostore v prvem nadstropju Virantove hiše in Gruberjeve palače. Leta 1965 je arhiv končno prevzel v upravljanje celoten kompleks med Levstikovim trgom, Zvezdarsko in Rožno ulico. Z adaptacijo pa je pričel dobro desetletje kasneje, v letih 1977–1979, še prej, v letih 1972–1976, pa je sezidal prvo namensko arhivsko skladišče Sloveniji. Z restavratorskimi deli na stopnišču in freskah leta 1981 je bila obnova v glavnem končana. Leta 1994 so bili za potrebe arhiva predvideni prostori nekdanje vojašnice ob Roški in Poljanski cesti, ki so bili do leta 2006 delno obnovljeni. Tja je bilo preseljeno mlajše arhivsko gradivo, ki ga je arhiv še v začetku tretjega tisočletja hranil kar na sedmih lokacijah.

Postopoma so bili Arhivu Republike Slovenije priključeni t. i. specialni arhivi, ki so bili ukinjeni po političnih spremembah leta 1990; še istega leta Zgodovinski arhiv Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, leta 1992 Arhiv Inštituta za zgodovino delavskega gibanja oziroma Inštituta za novejšo zgodovino, leta 1998 pa še del Arhiva Ministrstva za notranje zadeve z gradivom Službe državne varnosti.

Direktorji

• Jože Maček (1945–1974)
• Marija Oblak Čarni (1974–1984, 1988–1993)
• Ema Umek (1984–1988)
• Vladimir Žumer (1993–2004)
• Dragan Matić (2004–2005, 2009–2012)
• Matevž Košir (2005–2009)
• Jože Dežman (2012–2013)
• Bojan Cvelfar (2013–2023)
• Andrej Nared (2023–trenutno)

Naloge in cilji

Arhiv Republike Slovenije kot državni arhiv varuje javno arhivsko gradivo državnih organov, nosilcev javnih pooblastil oziroma izvajalcev javnih služb, ki jih zagotavlja država, Banke Slovenije ter državnih in javnih skladov, agencij in drugih pravnih oseb, ki jih ustanovi država in praviloma delujejo za območje celotne države. Arhiv varuje tudi zasebno arhivsko gradivo in filmsko arhivsko gradivo za vso državo. Vodi zbirno evidenco javnega arhivskega gradiva v državi in evidenco arhivskega gradiva v zamejstvu in po svetu, ki se nanaša na Slovenijo in Slovence ter vodi evidenco javnih simbolov, grbov, zastav, pečatov, žigov in štampiljk na ravni države.

Arhiv varuje javno in zasebno arhivsko gradivo v skladu z Zakonom o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (ZVDAGA) in Zakonom o arhivskem gradivu, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacienta (ZAGOPP).

Slovenski filmski arhiv pri Arhivu Republike Slovenije

Slovenski filmski arhiv (SFA) je s skoraj petdesetletno tradicijo eden izmed najstarejših filmskih arhivov v srednjeevropskem prostoru ter drugi najstarejši filmski arhiv v nekdanji Jugoslaviji, takoj za Jugoslovansko kinoteko. Ustanovljen je bil leta 1968 pri takratnem Arhivu Slovenije z nalogo zbiranja in varovanja slovenskega filmskega arhivskega gradiva na podlagi Zakona o arhivskem gradivu in arhivih (Uradni list SRS 24/66), ki je določal, da je film arhivsko gradivo. To svojo nalogo SFA opravlja vse do danes za celoten slovenski kulturni prostor.

V času svojega obstoja je zbral večino slovenske filmske dediščine, ki so jo posneli slovenski avtorji in producenti. Najstarejši film v Zbirki filmov (SI AS 1086) so prvi slovenski filmski zapisi dr. Karola Grossmanna, začetnika slovenske kinematografije. Po letu 1990 SFA hrani tudi filme muzejev, arhivov, izobraževalnih ustanov, podjetij in gospodarskih družb, raznih ministrstev ter zasebnih ustvarjalcev in zbirateljev.

Center za restavriranje in konserviranje

Center za restavriranje in konserviranje Arhiva RS v prvi vrsti skrbi za gradivo Arhiva RS in slovenskih regionalnih arhivov ter drugo ogroženo slovensko pisno in grafično dediščino ter likovna dela na papirju. Skrb se nanaša tako na kurativo – konserviranje-restavriranje kot na preventivno materialno varovanje gradiva in svetovanje.

Gradivo v Arhivu Republike Slovenije

Arhiv Republike Slovenije hrani:

• arhivsko gradivo republiških upravnih in drugih državnih organov in nekdanjih državnih ali avtonomnih organov na stopnji dežele ali podobni višji stopnji, ki so imeli sedež na ozemlju Slovenije in so upravno in sodno pokrivali njeno celotno ozemlje (od 15. stoletja dalje);
• arhivsko gradivo organov, organizacij in društev s področja gospodarstva, bančništva, zdravstva in socialnega varstva, šolstva, kulture in znanosti, ki so po svojih pravilih delovali za celotno območje današnje Slovenije ali njenih nekdanjih dežel (od 16. stoletja dalje);
• arhivsko gradivo zemljiških gospostev, rodbin, družin in posameznikov, ki je pomembno za zgodovino (od 13. stoletja dalje);
• arhivsko gradivo v zbirkah: listine (od 12. stoletja dalje), rokopise (od 9. stoletja dalje), zemljiške knjige (od 18. stoletja dalje), katastre (od 18. stoletja dalje), načrte (od 18. stoletja dalje)...

Slovenski filmski arhiv hrani slovenske dokumentarne, animirane in igrane filme od najstarejšega slovenskega filma iz leta 1905 dalje. Ohranjeno je preko 90 % slovenskih filmov.

Arhiv po stanju ob koncu leta 2021 hrani 1948 arhivskih fondov in zbirk od 9. stoletja do danes v skupnem obsegu preko 27.000 tekočih metrov gradiva na papirju, 13.074 naslovov filmov, 6539 video naslovov, 31.144 mikrofilmskih kolutov, 3.236 mikrofišev in 29 kaset mikrofišev, 159.211 fotografij, 1.811 kosov nosilcev zvoka in 42.153 kosov zapisov na ostalih nosilcih ter druge vrste arhivskega gradiva (listine, diplome, katastre, karte, zemljevide, kasete, diskete idr.). Vse arhivsko gradivo je hranjeno na skupno 28.750 dolžinskih metrih arhivskih polic, v 201 predalniku, 200 kovinskih omarah in 151 kartotečnih omarah.

Arhivalija meseca

Arhivalija meseca, ki jo Arhiv Republike Slovenije pripravlja od januarja 2011, je namenjena popularizaciji arhiva in arhivskega gradiva. V spletni obliki so predstavljeni dokumenti, ki so vizualno ali vsebinsko posebej zanimivi, na novo prevzeti v arhiv ali doslej spregledani, povezani s tekočimi obletnicami, aktualnim dogajanjem v družbi ipd.

Glej tudi

• Seznam arhivov v Sloveniji

Zunanje povezave

• Uradna stran
• Virtualna arhivska čitalnica