Andrea Amati

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Andrea Amati
Rojstvo1505
Cremona
Smrt24. december 1577 ali 26. december 1577({{padleft:1577|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:26|2|0}})
Cremona
Narodnostitalijanska
Poklicglasbilar
Poznan poizdelavi prvega glasbila iz sodobne družine violin
Violina, zdaj v Metropolitanskem muzeju umetnosti v New Yorku, je bila morda narejena za poroko španskega kralja Filipa II. z Elizabeto Valois leta 1559, in je ena prvih znanih violin

Andrea Amati je italijanski izdelovalec godal[1][2], * 1505, † 26. december 1577, iz Cremone v Italiji.

Amati je izdelal prvo glasbilo iz družine violin, katerih oblika je znana še danes. [3]

Več njegovih glasbil se je ohranilo do danes in na nekatera je še vedno mogoče igrati. [4] Veliko ohranjenih glasbil je del pošiljke 38 glasbil, poslanih Karlu IX. leta 1564.

Delo[uredi | uredi kodo]

Andrea Amati ni izumil glasbil iz družine violin, vendar je prevladujoče vplival na razvoj v začetku 16. stoletja v severni Italiji, še posebej v Brescii (na primer Zanetto de Micheli). Izostreno je zasnoval strune glede na izbiro lesa, obliko, ukrivljenost, glavo (vijake) in lakiranje ter jih zelo prilagodil uporabi instrumentalistov. Tudi zaradi notranje oblike, okoli katere je bil zgrajen okvir, je postavil temelje za delo svojih potomcev in drugih cremonskih družin, ki so izdelovale violine, kot so Guarneri, Ruggeri, Stradivari, Bergonzi itd. v naslednjih 200 letih.

Od jeseni 2007 so v Cremoni v Andrea Amati Opera Omnia na ogled glasbila z vsega sveta: 21 znanih in široko priznanih del mojstra. To je 13 violin (dolžina trupa 350–355 mm, večinoma 340–345 mm), 5 viol (395–471 mm) in 3 violončela (740–756 mm). Večina ima še vedno izvirne dele, nekatera glasbila pa imajo nadomeščene pokrove, okvirje in glave. Vsa so nastala v zadnjih 20 letih življenja Andree Amatija, vendar natančnega nastanka ni bilo mogoče določiti.

Glasbila Andree Amatija so razstavljena v teh javnih zbirkah:

  • Witten-Rawlins Collection. Narodni glasbeni muzej, The University of South Dakota, Vermillion, South Dakota, ZDA: 2 violini, 1 viola, 1 violončelo
  • Chi Mei Cultural Foundation in Chimei muzej, Tajvan: 2 violini
  • Ashmolov muzej, Oxford: 1 violina, 1 tenorska viola
  • Umetnostna galerija Tullie House Museum, Carlisle: 1 violina (ni stalno razstavljena)
  • Comune di Cremona, Cremona: 1 violina
  • Muzej glasbe (Cité de la musique) v Parizu: 1 viola
  • Metropolitanski muzej umetnosti v New Yorku: 1 violina

Julius Berger (violončelo) igra na čelo, pripisano Andrei Amatiju.

Vloga pri razvoju sodobne violine[uredi | uredi kodo]

Po življenjepisu Rogerja Hargrava je bil Amati med tremi najboljšimi raziskovalci, ki so zaslužni za "izum violine". Druga dva sta bila Füssen, rojen v današnji Nemčiji, drugi pa Gasparo da Salò iz Brescie.

Violini podobna glasbila, ki so jih že poznali, ko je Amati začel svojo kariero, so imela le tri strune. [5] Amati je izdelal prve štiristrunske violine. Laurence Witten navaja Amatija in Gaspara da Salo, pa tudi Pellegrina de Michelija iz Brescie ter Venturo di Francesco de Machettija Linarola iz Benetk. Prve Amatijeve violine so bile manjše od sodobnih violin, imele so višji obok, širok dekorativen rob, elegantno ukrivljena polž in trup. [6]

Amatijeva sinova Antonio in Girolamo sta bila tudi zelo spretna oblikovalca violin, vnuk Nicolò Amati pa je imel več kot 12 visoko usposobljenih pomočnikov, tudi Antonia Stradivarija in Andreo Guarnerija.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Roger Hargrave. »Andrea Amati 1505 - 1577« (PDF). Pridobljeno 31. marca 2012.
  2. ↑ »"The King" Cello: Andrea Amati -- 1572«. Cello heaven. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. avgusta 2017. Pridobljeno 31. marca 2012.
  3. ↑ »Images from The Rawlins Gallery: The King Violoncello by Andrea Amati, Cremona, after 1538«. National Music Museum. 14. januar 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. marca 2016. Pridobljeno 31. marca 2012.
  4. ↑ »Images from The Rawlins Gallery: Violin by Andrea Amati, Cremona, 1574«. National Music Museum. 25. avgust 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. marca 2016. Pridobljeno 31. marca 2012. Ta redka violina je najbolje ohranjena od redkih ohranjenih glasbil Andrea Amatija, ki ima svoj prvotni vrat.
  5. ↑ Sheila M. Nelson (20. junij 2003). The violin and viola: history, structure, techniques. Dover publications. str. 11. ISBN 9780486428536. Pridobljeno 31. marca 2012. Two violins, attributed to Amati, dated 1542 and 1546, were reported during the 19th century to have been converted from three strings to four, but there is no proof of this.
  6. ↑ Sachs, Curt (1940). The History of Musical Instruments. W.W. Norton and Company.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Carlo Bonetti: La genealogia degli Amati liutai e il primato della scuola liutistica cremonese. In: Bollettino Storico Cremonese. Bd. 8 = Serie 2, Bd. 3, 1938, ZDB-ID 433192-8, S. 76–95, 105–139.
  • Gianpaolo Gregori: Del ritrovamento della data di morte di Andrea Amati. In: Liuteria. Bd. 14, 1985, ZDB-ID 1232397-4, S. 21–35.
  • Andrea Mosconi, Laurence C. Witten (Hrsg.): Capolavori di Andrea Amati. Ente Triennale Internazionale degli Strumenti ad Arco, Cremona 1991.
  • Carlo Chiesa: Qualche notizia storica su Andrea Amati. In: Renato Meucci (Hrsg.): Un corpo alla ricerca dell'anima ... Andrea Amati e la nascita del violino 1505–2005. Band 2: Saggi. = Essays. Ente Triennale Internazionale degli Strumenti ad Arco – Consorzio Liutai Antonio Stradivari, Cremona 2005, ISBN 88-89839-01-5, S. 92–107
  • Carlo Chiesa: Un'introduzione alla vita e all'opera di Andrea Amati. In: Fausto Cacciatori (Hrsg.): Andrea Amati, opera omnia, les violons du roi. Ente Triennale Internazionale degli Strumenti ad Arco – Consorzio Liutai Antonio Stradivari, Cremona 2007, ISBN 978-88-89839-12-6, S. 11–24.
  • Renato Meucci: Gli strumenti di Andrea Amati con il motto „Quo unico propugnaculo ...“ per Marguerite de France (1553–1615). In: Fausto Cacciatori (Hrsg.): Andrea Amati, opera omnia, les violons du roi. Ente Triennale Internazionale degli Strumenti ad Arco – Consorzio Liutai Antonio Stradivari, Cremona 2007, ISBN 978-88-89839-12-6, S. 25–39.
  • Philip Kass: Exhibition Report: Big Daddy. In: Strad. Bd. 119, Nr. 1413, Januar 2008, ISSN 0039-2049, S. 40–44.
  • John Dilworth in Brompton's Catalogue, Sale 13th December 2010, S. 99.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Andrea_Amati&oldid=6090924«