Narodnoosvobodilni boj: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m →‎Opombe: Viri
m robot Dodajanje: bs, fr, no Spreminjanje: en, hr
Vrstica 24: Vrstica 24:
[[Kategorija:Druga svetovna vojna v Sloveniji]]
[[Kategorija:Druga svetovna vojna v Sloveniji]]


[[bs:Narodno-oslobodilačka borba]]
[[en:People's Liberation War]][[hr:Narodnooslobodilački rat na području Jugoslavije 1941-1945]]
[[en:Yugoslav People's Liberation War]]
[[fr:Résistance en Yougoslavie pendant la Seconde Guerre mondiale]]
[[hr:Narodnooslobodilački rat na području Jugoslavije 1941.-1945.]]
[[no:Jugoslavia under andre verdenskrig]]
[[sr:Народноослободилачки рат]]
[[sr:Народноослободилачки рат]]

Redakcija: 13:18, 14. avgust 2007

Narodnoosvobodilni boj, tudi narodnoosvobodilna borba (kratica NOB) je oznaka za obdobje med leti 1941 in 1945, ko je KPJ vodila boj proti okupatorjem na območju Jugoslavije in s tem Slovenije.

Narodnoosvobodilni boj je izraz s katerim označujemo oborožen boj Osvobodilne fronte in partizanskih enot proti okupatorjevim in kolaboracijskim enotam na območju Slovenije in Jugoslavije. V času druge svetovne vojne, po okupaciji Jugoslavije in napadu na Sovjetsko zvezo, so se nekatere izven parlamentarne stranke in skupine odločile za oborožen boj proti okupatorju. S tem so se pridružile zavezniški antifašistični koaliciji. 15 različnih strank in skupin je bilo zbranih v Osvobodilni fronti, ki je združevala stranke kot so Komunistična partija Slovenije, Krščanski socialisti, Narodni demokrati - Sokoli, liberalci Stare pravde, ali skupine kot sta skupina slovenskih kulturnikov in skupina antifašistične zveze žena. Komunisti so zelo hitro prevzeli vodilno vlogo pri oboroženem boju, saj so komunisti vodili oborožene partizanske formacije.

V času druge svetovne vojne so pripadniki Narodno osvobodilne vojske, ki so se po zgledu iz Sovjetske zveze imenovali partizani, utrpeli najvišje vojaške izgube v Sloveniji. Ubitih je bilo okoli 27.000 pripadnikov NOB. Velika večina jih je bilo ubitih v spopadih z nemškimi, italijanskimi ali domobranskimi enotami. 1.032 jih je umrlo v taboriščih, okoli 830 so jih postrelili kot talce, zaradi mučenj jih je v zaporih umrlo 133. Najmanj 433 jih je usmrtila partizanska vojska sama, del zaradi dezerterstva in nekaterih drugih disciplinskih prestopkov, v tem številu so zajeti tudi tisti, proti katerim ni bil uveden sodni postopek. Najmanj 862 jih je bilo razglašenih za pogrešane. [1]

Od protipartizanske strani je bilo ubitih 13.483 pripadnikov Slovenskega domobranstva (11.000 po vojni), 813 pripadnikov Prostovoljne komunistične milice, 362 pripadnikov Jugoslovanske kraljeve vojske v ilegali. V času druge svetovne vojne je bilo ubitih še 9.759 Slovencev mobiliziranih v nemško vojsko, 1.172 Slovencev mobiliziranih v italijansko vojsko in 415 mobiliziranih v madžarsko vojsko.[2]

Viri

  1. Bojan Godeša, Boris Mlakar, Mojca Oorn, Tadeja Tominšek Rihtar: Žrtve druge svetovne vojne v Sloveniji. V: Prispevki za novejšo zgodovino, Ljubljana 2002, str. 121-130.
  2. Marjan Anidžarič, Jože Dežman, Ludvik Puklavec, Nemška mobilizacija Slovencev v drugi svetovni vojni, Zveza društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko, Celje 2001, str. 104-119.

Glej tudi

Zunanje povezave