Likovna umetnost

2.3 UMETNOST KLASIČNEGA OBDOBJA V umetniškem razvoju posameznih kultur je skoraj vselej mogoče ugotoviti daljše ali krajše obdobje, ki mu ponavadi pravimo klasično. To je vrh, največkrat bleščeč vrh oblikovne popolnosti in duhovne dognanosti. Pomeni notranjo in ubrano skladnost med ustvarjenimi oblikami in posebnimi izraznimi vrednostmi, ki jih doseže posamezna kultura. Klasično obdobje grške umetnosti je vrednotilo usklajenost in pravšnje razmerje med posameznimi sestavinami. Skladnost so skušali izraziti tudi z matematičnimi pravili, ki naj bi povedala, kaj so idealna razmerja. Menili so, da je skladnost dosežena zlasti takrat, kadar se uravnovesita dve, med seboj sicer različni vrednosti, kar je veljalo tudi za pesništvo, politiko in vsakdanjik. To je klasični ideal lepote, ki ga prepoznamo predvsem v kiparskih delih med približno 470 pred Kristusom in smrtjo Aleksandra Velikega (323 pr. Kr.). .  Umetnost klasičnega obdobja, kjer začnejo poudarjati skladnost, razvijejo se tudi razmerja (zlati rez), menijo, da je prava skladnost dosežena, če sta v razmerju dve različni vrednoti.