Dušik: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Keber (pogovor | prispevki)
m fahrenheita pa res ne rabimo
Vrstica 59: Vrstica 59:
|-
|-
| [[Tališče]]
| [[Tališče]]
| 63,14 [[Kelvin|K]] (-345,75 °[[Fahrenheit|F]])
| 63,14 [[Kelvin|K]] (-210,00 °[[Celzij|C]])
|-
|-
| [[Vrelišče]]
| [[Vrelišče]]
| [[1 E1 K|77,35 K]] (-320,17 °F)
| [[1 E1 K|77,35 K]] (-195,79 °C)
|-
|-
| [[Molarna prostornina]]
| [[Molarna prostornina]]

Redakcija: 12:31, 11. januar 2007


ogljikdušikkisik
 
N
P  
 
 
N-TableImage.png
Splošno
Ime, znak, število dušik, N, 7
Kemijska vrsta nekovine
Skupina, perioda, blok 15 (VA), 2 , p
Gostota, trdota 1,2506 kg/m3(273K), NA
Izgled brezbarven
Lastnosti atoma
Atomska teža 14,0067 a. e. m.
Polmer atoma (izračunan) 65 (56) pm
Kovalentni polmer 75 pm
van der Waalsov polmer 155 pm
Elektronska konfiguracija [He]2s22p3
e- na energijski nivo 2, 5
Oksidacijska stanja (oksid) ±3,5,4,2 (močno kisel)
Zgradba mreže heksagonalna
Fizikalne lastnosti
Agregatno stanje gas (__)
Tališče 63,14 K (-210,00 °C)
Vrelišče 77,35 K (-195,79 °C)
Molarna prostornina 13,54 ×10-6 m3/mol
Izparilna toplota 2,7928 kJ/mol
Talilna toplota 0,3604 kJ/mol
Parni tlak ND Pa pri __ K
Hitrost zvoka 334 m/s pri 298,15 K
Razne lastnosti
Elektronegativnost 3,04 (Paulingova lestvica)
Specifična toplota 1040 J/(kg · K)
Električna prevodnost ND 106/(m·ohm)
Toplotna prevodnost 0,02598 W/(m·K)
1. ionizacijski potencial 1402,3 kJ/mol
2. ionizacijski potencial 2856 kJ/mol
3. ionizacijski potencial 4578,1 kJ/mol
4. ionizacijski potencial 7475,0 kJ/mol
5. ionizacijski potencial 9444,9 kJ/mol
6. ionizacijski potencial 53266,6 kJ/mol
7. ionizacijski potencial 64360 kJ/mol
Najstabilnejši izotopi
izo NA t1/2 DM DE MeV DP
13N {sint.} 9,965 min e capture 2,220 13C
14N 99,634% N je stabilen s 7 nevtroni
15N 0,366% N je stabilen z 8 nevtroni
Če ni označeno drugače, so
uporabljene enote SI in standardni pogoji.

Dušík je kemični element v periodnem sistemu s simbolom N in atomskim številom 7. Ta pogosta neaktivna dvoatomska plinasta nekovina, običajno brez barve, vonja in okusa, sestavlja 78 odstotkov Zemljinega ozračja in je sestavni del vseh živih tkiv. Dušik tvori številne pomembne spojine, kot so amonijak, dušikova kislina in cianidi.

Pomembne lastnosti

Dušik je nekovina, z elektronegativnostjo 3,0. V svoji zunanji lupini ima pet elektronov, zato je v večini spojin trivalenten. Čisti dušik, N2, je pri sobni temperaturi nereaktiven brezbarven dvoatomski plin, ki sestavlja okoli 78 % Zemljinega ozračja. Kondenzira se pri 77 K, zmrzne pa pri 63 K. Tekoči dušik je pogost kriogen.

Uporaba

Napogostejša posamezna raba dušika je kot komponenta pri pridobivanju amonijaka s Haberjevim procesom. Amonijak se nato uporablja za izdelavo gnojil in dušikove kisline. Dušik se uporablja kot neaktivno ozračje v tankih z eksplozivnimi tekočinami, med izdelavo elektronskih delov kot so tranzistorji, diode, in integriranih vezij, in pri izdelavi nerjavečega jekla. Dušik se uporablja kot hladilo tako za potapljanje zamrzovanih prehranskih izdelkov pred prevozom hrane, kot za ohranjanje teles in reproduktivnih celic (sperme in jajčec) in za stabilno hranjenje bioloških vzorcev v biologiji.

Soli dušikove kisline vključujejo nekatere pomembne sestavine, denimo kalijev nitrat (soliter) in amonijev nitrat. Prva spojina je sestavina smodnika, zadnja je pomembna v gnojilih. Dušikove organske spojine, kot sta nitroglicerin in trinitrotoluen, so pogosto eksplozivi.

Dušikova kislina se uporablja kot oksidant v raketah na tekoče gorivo. Hidrazin in njegovi derivati se uporabljajo v raketnem gorivu.

Dušik se v svojem tekočem stanju (pogosto imenovanem LN2) pogosto uporablja v kriogeniki. Tekoči dušik naredijo z destilacijo iz tekočega zraka. Pri atmosferskem tlaku se dušik utekočini pri -195,8 stopinjah Celzija. Dušik je tekoče zamrzovalno sredstvo, ki se pogosto uporablja pri demonstracijah pri poučevanju naravoslovja.

Zgodovina

Odkritje dušika (latinsko nitrum, grško Nitron, kar pomeni "naravna sodavica", "geni", "izdelava") formalno pripisujemo Danielu Rutherfordu, ki ga je leta 1772 imenoval škodljivi zrak ali vnetljivi zrak. Da obstaja del zraka, ki ne podpira gorenja, je bilo kemikom dobro znano že v poznem 18. stoletju. Skoraj hkrati so dušik preučevaliCarl Wilhelm Scheele, Henry Cavendish, in Joseph Priestley, ki ga je imenoval zgoreli zrak ali nevnetljivi zrak. Dušik je bil dovolj neaktiven, da ga je Antoine Lavoisier imenoval azote, kar pomeni brez življenja.

Spojine dušika so bile dobro znane v srednjem veku. Alkimisti so poznali dušikovo kislino pod imenom aqua fortis. Mešanica dušikove in klorovodikove kisline je bila znana kot aqua regia, cenjena zaradi svoje zmožnosti raztapljanja zlata.