Sofistika: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran: == Današnji pomen == Sofistika (gr. ''sophistes'', modrec; tisti, ki se ukvarja z modrostjo) pomeni danes namerno rabo prikritih '''zmot''' in '''paradoksov''' v '''argume...
 
Tone (pogovor | prispevki)
mBrez povzetka urejanja
Vrstica 1: Vrstica 1:
'''Sofistika''' ([[grščina|gr.]] ''sophistes'', modrec; tisti, ki se ukvarja z modrostjo) pomeni danes namerno rabo prikritih '''zmot''' in '''[[paradoks|paradoksov]]''' v '''argumentaciji'''. Sofist je tisti, ki se poslužuje neveljavnih argumentov kot sredstva prepričevanja. Glej tudi [["demagogija"]].
== Današnji pomen ==

Sofistika (gr. ''sophistes'', modrec; tisti, ki se ukvarja z modrostjo) pomeni danes namerno rabo prikritih '''zmot''' in '''[[paradoks|paradoksov]]''' v '''argumentaciji'''. Sofist je tisti, ki se poslužuje neveljavnih argumentov kot sredstva prepričevanja. Glej tudi [["demagogija"]].




Vrstica 9: Vrstica 7:


Znani sofisti so poleg Proatagore bili tudi Gorgias, Trazimah, Kratil in Antifon. Večina najpomembnejših sofistov se pojavlja v [[Platon|Platonovih]] dialogih v vlogi nastopaških Sokratovih nasprotnikov.
Znani sofisti so poleg Proatagore bili tudi Gorgias, Trazimah, Kratil in Antifon. Večina najpomembnejših sofistov se pojavlja v [[Platon|Platonovih]] dialogih v vlogi nastopaških Sokratovih nasprotnikov.
[[Kategorija:Filozofija]]

Redakcija: 21:10, 30. december 2006

Sofistika (gr. sophistes, modrec; tisti, ki se ukvarja z modrostjo) pomeni danes namerno rabo prikritih zmot in paradoksov v argumentaciji. Sofist je tisti, ki se poslužuje neveljavnih argumentov kot sredstva prepričevanja. Glej tudi "demagogija".


Sofistika kot miselno gibanje

Izvorno pomeni beseda sophistes modreca, tistega, ki poseduje modrost. Sprva se je naziv sofist nanašal na Sedem modrih mož Stare Grčije (Solon, Bias, Tales, Anaharsis, Kleobulos, Pitakos, Hilon). Kasneje je sofistika označevala skupino retorikov in govornikov, ki so posredovali svojo modrost (gr. sophia) proti pogosto visokem plačilu. Sofistika je zaradi svoje družbeno naravnane funkcije (sofisti so bili pogosto javni govorniki ter politiki) postala doktrina, ki postavlja v središče kozmosa človeka. Osnovno načelo sofistike povzema Protagorov izrek homo mensura, človek je merilo (vsega). Sofistiko bi lahko opredelili kot prvi pojav moralnega, političnega in spoznavnega relativizma.

Znani sofisti so poleg Proatagore bili tudi Gorgias, Trazimah, Kratil in Antifon. Večina najpomembnejših sofistov se pojavlja v Platonovih dialogih v vlogi nastopaških Sokratovih nasprotnikov.