Teorija mirujočega stanja: Razlika med redakcijama
m +p|+iw|+ktgr |
|||
| Vrstica 1: | Vrstica 1: | ||
''' |
'''Teoríjo mirujóčega stánja''' so razvili leta [[1948]] [[Fred Hoyle]], [[Hermann Bondi]] in [[Thomas Gold]] kot protiutež [[teorija prapoka|teoriji]] [[prapok]]a. Po tem stacionarnem modelu se [[Vesolje]] sicer širi, ne spreminja pa se njegova oblika v [[čas]]u, ker nastaja nova [[snov]], ki ohranja enako [[gostota|gostoto]]. Vesolje se ne ponavlja, a se spreminja le toliko, da lahko ostaja nespremenjeno. Ni se nikoli začelo, ampak je ves čas enako. Kolikor snovi iz določene [[prostornina|prostornine]] uide zaradi oddaljevanja [[galaksija|galaksij]], je nastane v tej prostornini. Potrebna je le majhna količina nove snovi, v [[naša Galaksija|naši Galaksiji]] približno nekaj sto [[atom]]ov [[vodik]]a na [[leto]]. Ker te nove snovi neposredno ne moremo zaznati, temelji teorija na trdnih tleh. V 1.250 letih bi moral v kocki z robom 100 [[meter|m]] nastati en sam vodikov atom. Vse sevanje izvira iz [[zvezda|zvezd]] in je mogoče prostoru med zvezdami prirediti [[temperatura|temperaturo]] 0 [[Kelvin|K]]. Nenehno nastaja vodik in v zvezdah nastajajo iz vodika težji [[kemijski element|kemijski elementi]]. Nanje je vplival film ''Mrtvi v noči'', ki so ga kot mladi raziskovalci na Univerzi v Cambridgeu gledali leto poprej. |
||
Problemi v zvezi s teorijo mirujočega stanja so se začeli pojavljati v poznih [[1960.]], ker so videli, da se Vesolje v bistvu spreminja: [[kvazar]]je in [[radijska galaksija|radijske galaksije]] so našli le na velikih razdaljah in zaradi končne [[hitrost svetlobe|hitrosti svetlobe]] ne tudi v bližnjih [[galaksija]]h. Končni udarec je prišel leta [[1965]] z odkritjem [[kozmično prasevanje ozadja|kozmičnega prasevanja ozadja]], ki ga je napovedala teorija prapoka, teorija mirujočega stanja pa ne. |
Problemi v zvezi s teorijo mirujočega stanja so se začeli pojavljati v poznih [[1960.]], ker so videli, da se Vesolje v bistvu spreminja: [[kvazar]]je in [[radijska galaksija|radijske galaksije]] so našli le na velikih razdaljah in zaradi končne [[hitrost svetlobe|hitrosti svetlobe]] ne tudi v bližnjih [[galaksija]]h. Končni udarec je prišel leta [[1965]] z odkritjem [[kozmično prasevanje ozadja|kozmičnega prasevanja ozadja]], ki ga je napovedala teorija prapoka, teorija mirujočega stanja pa ne. |
||
| Vrstica 15: | Vrstica 15: | ||
[[Category:Astronomija]] |
[[Category:Astronomija]] |
||
[[Category:Kozmologija]] |
|||
[[de:Steady-State-Theorie]] |
|||
[[en:Steady state theory]] |
[[en:Steady state theory]] |
||
[[he:המצב היציב]] |
|||
[[it:Teoria dello stato stazionario]] |
[[it:Teoria dello stato stazionario]] |
||
[[nl:Steady state theorie]] |
[[nl:Steady state theorie]] |
||
Redakcija: 02:40, 22. november 2004
Teoríjo mirujóčega stánja so razvili leta 1948 Fred Hoyle, Hermann Bondi in Thomas Gold kot protiutež teoriji prapoka. Po tem stacionarnem modelu se Vesolje sicer širi, ne spreminja pa se njegova oblika v času, ker nastaja nova snov, ki ohranja enako gostoto. Vesolje se ne ponavlja, a se spreminja le toliko, da lahko ostaja nespremenjeno. Ni se nikoli začelo, ampak je ves čas enako. Kolikor snovi iz določene prostornine uide zaradi oddaljevanja galaksij, je nastane v tej prostornini. Potrebna je le majhna količina nove snovi, v naši Galaksiji približno nekaj sto atomov vodika na leto. Ker te nove snovi neposredno ne moremo zaznati, temelji teorija na trdnih tleh. V 1.250 letih bi moral v kocki z robom 100 m nastati en sam vodikov atom. Vse sevanje izvira iz zvezd in je mogoče prostoru med zvezdami prirediti temperaturo 0 K. Nenehno nastaja vodik in v zvezdah nastajajo iz vodika težji kemijski elementi. Nanje je vplival film Mrtvi v noči, ki so ga kot mladi raziskovalci na Univerzi v Cambridgeu gledali leto poprej.
Problemi v zvezi s teorijo mirujočega stanja so se začeli pojavljati v poznih 1960., ker so videli, da se Vesolje v bistvu spreminja: kvazarje in radijske galaksije so našli le na velikih razdaljah in zaradi končne hitrosti svetlobe ne tudi v bližnjih galaksijah. Končni udarec je prišel leta 1965 z odkritjem kozmičnega prasevanja ozadja, ki ga je napovedala teorija prapoka, teorija mirujočega stanja pa ne.
Danes večina astronomov meni, da je teorija prapoka dober približek opisa nastanka Vesolja in osnova za bolj dovršene teorije.
Kozmologi lahko zaradi končnosti Vesolja in hitrosti svetlobe opazujejo le pojave znotraj krogle, v katerem središču so. Kar je zunaj te krogle, ni dostopno opazovanju.
Za teoretične kozmologe je model prapoka delno nepopoln, ker ne govori nič o tem kaj se je dogajalo pred prapokom. Nekaj teh razglabljanj o dogodkih pred prapokom in o tem kaj se bo zgodilo po velikem zdrsu je po vrednosti nekoliko podobnih modelu lažnega mirujočega stanja.
Zunanje povezave
- Model lažnega mirujočega stanja - Narlikar, Višvakarma, Burbidge (v angleščini): http://de.arxiv.org/abs/astro-ph/0205064
- Ekpirotični scenariji - Steinhardt + Turok (v angleščini): http://de.arxiv.org/abs/hep-th/0111098