Slovenske Konjice

Slovenske Konjice
mesto
Zastava Grb
Slovenske Konjice Geografski položaj v Sloveniji
Koordinati: 46°20′12″N 15°25′33″E
Država	Slovenija
Tradicionalna pokrajina	Štajerska
Statistična regija	Savinjska regija
Občina	Slovenske Konjice
Ustanovitev	pred 1251 kot Gonviz
Upravljanje
• župan	Darko Ratajc (2018)
• zavetnik mesta	sveti Jurij (23. april)
Nadm. višina	322 m
Prebivalstvo  (2020)
• Skupno	5.157
Demonim	Slovenskokonjičan/ka (neuradno tudi Konjičan/ka)
Časovni pas	UTC+1 (CET)
Poštna številka	3210
Omrežna skupina	03
Avtomobilska oznaka	CE
Spletna stran	www.slovenskekonjice.si
Slovenske Konjice - Mestno jedro
Register kulturne dediščine Slovenije
Nepremični spomenik lokalnega pomena
Lega	Občina Slovenske Konjice
RKD št.	664 (opis enote)
Razglasitev NSLP	18. julij 1998

Slovenske Konjice, v ljudskem govoru Konjice ali Kujince, nemško nekdaj Gonobitz, so mesto z dobrimi 5.000 prebivalci v zgornji Dravinjski dolini, sedež istoimenske občine, nadžupnije in upravne enote.

Mesto je upravno, obrtno in oskrbno središče zahodnega dela Dravinjske doline, vzhodnega dela Vitanjskega podolja ter jugovzhodnega Pohorja.

Naselje danes med drugimi obsega neuradne mestne predele Stari trg, Mestni trg, Pristava, Prevrat, v širše mestno območje pa se navezujejo nekdanje vasi oz. zaselki: Dobrava pri Konjicah, Spodnje Preloge, Zgornja Pristava, Konjiška vas (tudi Stare Konjice), Blato, Vešenik, Škalce, Gabrovlje, Bezina, Gabrovnik idr.

Prebivalci Slovenskih Konjic se imenujejo Konjíčani in Konjíčanke, pravilno po pravopisu pa Slovenskokonjíčani/-ke. Podobno je ustrezen pridevnik (po pravopisu) slovenskokonjiški, neuradno, vendar od nekdaj v utečeni rabi, konjiški, saj so domačini v nekem smislu lastniki toponima, s tem pa tudi poimenovanja krajanov, torej sebe, v skladu s tradicijo in utečeno rabo, neoziraje se na veljavna pravopisna pravila.

Oblike zapisanega imena

Gvniwiz (1165), Goniwich (1181), Gonwice (1185), Gonewitz (1293), Ganabitz (1321), Ganawicz (1323), Gonebitz (1337), Goniwicz (1365), Gombic, Gonowitz (1377), Gambicz (1404), Gonwicz (1423), Gannobicz (1434), Gonobitz (1455), Gonowizz (1485) ... Iz teh poimenovanj se je postopoma izoblikovalo slovensko ime Konjice.

Zgodovina

Od Keltov do Rimljanov

Širše območje je bilo naseljeno že pred več tisoč leti, kar dokazujejo najdišča iz neolitika (1700–1800 pr. n. št.) in kasneje iz bronaste dobe (1000–400 pr. n. št.). Z vzhoda so v naše kraje prišli Kelti, prvo prazgodovinsko ljudstvo, ki nam je znano po lastnem imenu. Skupino, ki je prebivala tod, antični viri imenujejo Tavriski. Koncem 2. stoletja so se vsaj za kratek čas in v skromnem obsegu naselili na Brinjevi gori, kar dokazujejo tamkajšnje izkopanine. Širše območje Slovenskih Konjic je predstavljalo del Noriškega kraljestva, ki je bil rimski državi miroljubno priključeno okoli leta 15 pr. n. št. Kaj je bilo tedaj s keltskimi prebivalci na Brinjevi gori, lahko le ugibamo, morda so nekateri prešli v rimsko službo, če si smemo tako razlagati dvoje napisnih plošč s keltskimi imeni, najdenih na Stranicah ali nagrobnik iz Radane vasi. Prav pojav keltskih imen na nagrobnikih v okolici Brinjeve gore pa opozarja še na dokaze o poselitvah sosednjih pohorskih grebenov, ki naj bi bili po dosedanjem poznavanju tedaj še neobljudeni. Izpričani so namreč keltski nagrobniki tudi na Kovaškem Vrhu, na Koritnem, na Skomarju in Hudinji. Kelti se prišlekom niso upirali in so postopoma sprejemali prvine rimske civilizacije.

Šele cesar Klavdij (41–54 n. št.) je uveljavil rimsko prevlado z vzpostavitvijo upravnega ozemlja – province Norik, ki jo je upravljal cesarski namestnik, in s podelitvijo statusa rimskega mesta, municipija, noriški Celeji (Municipium Claudia Celeia). Predvsem zaradi vojaških potreb je bila gradnja cest vedno na prvem mestu, saj so bili pred to dobo v uporabi le kolovozi. Kmalu po zasedbi so tudi v naših krajih pričeli graditi eno od glavnih prometnih žil, ki so povezovale Italijo z vojaškimi postojankami ob Donavi. Prav v širši okolici Konjic naj bi bila meja med dvema velikima rimskima pokrajinama – med Norikom na zahodu in Panonijo na vzhodu. Rimljani so tod zgradili več pomembnih cest:

• armadna cesta Aqileia – Emona – Celeia – Flavium Solvense
• armadna cesta Virunum – Upellae – Poetovium

Blizu Stranic je bil odcep rimske ceste, ki je bila speljana ob sedanjih ribnikih, čez naselje Čretvež in Polene proti Castra Apollinis (Apolonijev tabor – nekje v bližini današnjih Slovenskih Konjic).. Cesta se je nadaljevala v smeri proti vzhodu, proti Spodnji Pristavi. Severno nad Slovenskimi Konjicami je prečkala reko Dravinjo in zavila proti Spodnjemu Grušovju. Cestam so Rimljani posvečali posebno pozornost, od gradnje do obcestnih postaj za počitek in/ali zamenjavo vprege, tako je bil tudi na Stranicah mutatio Lotodos. Kjer ni bilo naselij, so gradili t.i. mansiones, počivališča z več objekti, v katerih so bile točilnice in prenočišča. Takšno počivališče z imenom Ragando (Mansio Ragandonae), omenja tudi Tabula Peutingeriana, srednjeveška kopija rimskega cestnega zemljevida iz 4. stoletja, zgodovinarji jo uvrščajo ob cesto Celeia - Poetovium (tudi Petoviona), pod južnimi obronki Pohorja (Stranice, Spodnja Pristava, severno nad Slovenskimi Konjicami, proti Spodnjemu Grušovju) za katerega je lokacijo zagovarjal arheolog Stanko Pahič, vendar nobena od teh ni dokazana. Znano je le, da je bila od tam cesta speljana preko Ptuja naprej proti vzhodu. Ob državne ceste so Rimljani postavljali kamnite miljnike, ki so označevali, koliko so posamezni cestni odseki oddaljeni od upravnih središč, zadolženih za njihovo vzdrževanje. En obcestni miljni kamen je bil najden v Križevcu, štirje pa na Stranicah.

Rimsko podeželje je bilo verjetno razdeljeno na upravna območja (pagi) in vasi (vici), značilne oblike podeželske poselitve pa so predstavljala posamična kmetijska gospodarstva, imenovana vile rustike, kakršne ostanke so našli v Konjiški vasi (Starih Konjicah). Na območju Konjic je bilo najdenih tudi nekaj nagrobnikov in epitafov. Poznoantična stela z upodobitvijo pokojnika in njegove žene, brez napisa, je vzidana v zid ob nadžupnijski cerkvi.

Slovanska poselitev

V osemdesetih letih 6. stoletja se tod pričnejo naseljevati Slovani, ki v letih 587–591 zasedejo celotno zgornje Posavje in zgornje Podravje. Po izgubi slovanske oz. karantanske samostojnosti je ozemlje prešlo pod frankovsko oblast velikega rimsko-nemškega cesarstva, ob koncu 10. stoletja pa v last savinjskih mejnih grofov.

Srednji vek

Srednjeveška naselbina (Conuwitz) se skupaj s pražupnijsko cerkvijo sv. Jurija prvič pisno omenja leta 1146, v ohranjeni listini patriarha Pelegrina I. (1131–1161) iz Ogleja.

Konjice imajo svoje zgodovinske korenine v vasi Stare Konjice (Alt Conouwitz), ki se prvič omenja leta 1222, razvila se je na področju današnje Konjiške vasi ter je bila prvo večje naselje na območju med Konjiško goro in reko Dravinjo. Naselje se je sprva imenovalo Konjice in je ležalo ob stari poti, ki je vodila iz smeri današnjega Tepanja čez Tolsti vrh prek Konjiške gore v Dramlje in naprej v Celjsko kotlino. Kmalu pa se je ime Konjice razširilo na območje današnjega Starega trga, jedro naselbine se je izoblikovalo ob potoku, ki se tu izliva v reko Dravinjo, tik pod gradom (omenjenim 1148), kot središčem obsežnega zemljiškega gospostva. Za naselje na področju današnje Konjiške vasi se je tedaj ustalilo ime Stare Konjice (Alt Counuwicz)

Meja med Dravsko in Savinjsko grofijo in kasneje, do 1147, meja Podravske marke (še kasneje Štajerske), je potekala po Konjiški gori, zato ni čudno, da so prav tu postavili grad, na mestu, ki je skozi dolinsko preseko Konjsko smrt omogočal najkrajši prehod čez goro in je kasneje varoval tudi prehod in cesto k žičkemu samostanu. Konjiški grad sodi med naše najstarejše gradove, njegovi prvi lastniki pa so bili stari konjiški vitezi. Ti naj bi se po nekaterih virih pojavili že okoli leta 1148, vendar so zanesljivo izpričani šele, ko je v listini iz leta 1175 (po drugih virih leta 1165) prvič po imenu omenjen Liupold Konjiški, kot ministerial štajerskega mejnega grofa Otokarja III.. Leta 1234 pa se neposredno omenja tudi grad kot castrum Gonuvviz (leta 1312 kot havs Gonewitz in leta 1362 kot vest ze Gonwiz).

• 
  grad Konjice po Vischerjevi Topographia Ducatus Stiriae (1680)
• 
  trg Konjice 1870
• 
  nagrobnik viteza Ortolfa konjiškega
• 
  Trebniški dvorec nekoč

Konjiški gospodje nastopijo v zgodovini v sredini 12. stoletja, kot premožni plemiči. Od grofov Spanheimov, ki so imeli posestva v konjiški okolici, katere je za njimi podedoval deželni knez, niso bili odvisni, pač pa so bili podložni ali ministeriali deželnega kneza. Leopold Konjiški (de Gonvicz) je s štajerskim mejnim grofom Otokarjem III. Traungau in njegovim sinom vojvodo Otokarjem IV. Traungau izmenjal zemljišča v današnji dolini sv. Janeza Krstnika v bližini Špitaliča, kjer so zgradili novoustanovljeno Žičko kartuzijo.

Že leta 1185 se Konjice v pisnih virih posredno omenjajo kot trg (predium de Gumiwiz) , dokončno pa leta 1306 tako da je naselje trške pravice zagotovo dobilo do srede 13. stoletja (1251). Trg je imel običajne pravice in privilegije, brez zidanih utrdb. Konjiški tržani so bili v urbarju in drugih listinah omenjeni že leta 1236 in 1251, kot (ciues de Gonviz).

Paolo Santonino

O svojem obisku v Konjicah (Gonabitz) ko se je 11. maja 1485 tu ustavilo odposlanstvo oglejskega patriarha, je Paolo Santonino v svoj popotni dnevnik zapisal, da je škofa s spremstvom sprejel tedanji župnik in arhidiakon Valentin (Fabri), opisal je utrjeno župnišče z dvema stolpoma. Navedel je, da je imela tedaj župnija kar petindvajset podružnic, bogata polja in svoje vinograde z izvrstnim pridelkom. Iz njegovega popotnega dnevnika izvemo, da je imel konjiški arhidiakon v župnišču in drugod zaposlenih triinštirideset oseb, od tega devet duhovnikov v župnijski službi. Ni se mogel izogniti niti opisu vseh jedi s katerimi so bili postreženi tako škof kot spremstvo, o večerji 13. maja pa je dodal, da je bila še prijetnejša, saj je gostitelj poskrbel za glasbeno spremstvo dveh igralcev na piščali, enega z večjo in drugega z manjšo. Santonino je ponovno obiskal Konjice 27. maja 1485, ko je zapisal, da so pri maši peli izvrstni glasbeniki. Tedaj je škof s spremstvom obiskal tudi Konjiški grad, podelil tega dne v Konjicah zakrament sv. birme, ob večerji v župnišču pa so hvalnice in himne prepevali cerkveni pevci pod vodstvom učitelja, med katerimi so bili zelo verjetno tudi učenci. V konjiški cerkvi v drugi polovici 15. stoletja še ni bilo orgel, saj bi jih Santonino najbrž omenil, kot je to zapisal ob obisku Kamnika. Da Konjice niso na seznamu glasbenih teles 16. stoletja, je treba skoraj gotovo pripisati le nepoznavanju ali pa izgubi zgodovinskih virov.

Novi vek

S koncem srednjega veka (ok. 1490) je bilo v trgu okoli 40 hiš, leta 1570 pa okoli 50. Med Slovenskim kmečkim uporom leta 1515 so v trgu zborovali uporni kmetje, ki so izbrali 300-člansko vodstvo , to je peticijo z dvanajstimi zahtevami poslalo deželnemu glavarju in posredno cesarju na Dunaju. V dobi reformacije je v trgu bival predikant. Ob tradicionalnih agrarnih panogah je prebivalstvo živelo od prometa, gostinstva, obrti in trgovine.

V 17. in 18. stoletju (1615, 1616, 1765, 1786) je v trgu izbruhnilo več požarov. Ob velikem požaru leta 1786 so ljudje za obnovo trga uporabili gradbeni material že opustele Žičke kartuzije.

V obdobju po Marčni revoluciji je narodnostno prebujanje leta 1869 vzpodbudilo v Konjicah ustanovitev Slovenskega katoliškega političnega društva, nato še hranilnice in posojilnice. To so bili časi napetosti med nemškimi in slovenskimi prebivalci.

Druga svetovna vojna in povojno obdobje

Že takoj po zasedbi Konjic med drugo svetovno vojno je nemški okupator iz Konjic večinoma v Srbijo izgnal domala vso inteligenco (duhovnike, učitelje, izobražence, zavedne Slovence), pri čemer so pomagali pripadniki lokalnega Kulturbunda. Večje število nekdanjih premožnejših tržanov, tudi tistih, ki niso bili nemške narodnosti, je bilo v obdobju povojnega brezvladja pobitih in zakopanih v masovnih in lokalnih grobiščih v neposredni bližini naselja, odpeljanih v koncentracijsko taborišče Šterntal, izgnanih ali pa so bili obsojeni na t.i. hitrih ljudskih sodiščih na večletne zaporne kazni, njihovo premoženje pa je bilo odvzeto in kasneje nacionalizirano.

Grobišče nad graščino Trebnik

V neposredni bližini Zgornje Pristave se v gozdu nad dvorcem Trebnik na vznožju Konjiške gore nahaja neoznačeno grobišče, na lokaciji, kjer sedaj poteka električni daljnovod. V njem so posmrtni ostanki 30 do 40 domačinov (večinoma tržanov in posestnikov), ki so jih brez predhodne obsodbe pomorili v obdobju neposredno po drugi svetovni vojni, maja ali junija 1945.

Geografija

Lega

Slovenske Konjice se nahajajo ob severnem vznožju apnenčaste Konjiške gore, na prehodu naplavne ravnice ob Dravinji v vinorodno terciarno gričevje, pod južnimi obrobji podpohorskega dela Dravinjskih goric.

Mesto s sklenjeno pozidavo se je razvilo ob desnem bregu reke Dravinje, na ledenodobni terasi in na vršaju pod Konjiško goro. Srednjeveško jedro mesta je Stari trg, z enonadstropnimi trškimi hišami, katerega osrednji trški prostor je razširjena cesta, ki se vzpenja ob potoku na desnem bregu Dravinje, od katerega se proti zahodu odcepita Celjska in Šolska cesta. Novejši deli mesta so nastali na poplavni ravnici Dravinje, proti severu se naslanjajo na prisojna in položna gričevnata pobočja goric med Škalcami in Vešenikom. V začetku 80. let minulega stoletja so bili mestu priključeni Prevrat in deli primestnih naselij Zgornja Pristava, Vešenik, Blato in Bezina. Mesto se danes ob magistralni cesti proti Zrečam in Stranicam razširja z naseljema Spodnje Preloge in Zeče.

Podnebje

Lokalna klima v Slovenskih Konjicah je mešanica subpanonske in predalpske. V subpanonski Sloveniji so temperature za nekaj stopinj višje kot v predalpski, manj pa je padavin. Iz reliefa je razvidno, da Konjiška gora in Pohorje varujeta Dravinjsko dolino pred neposrednimi vremenskimi vplivi, ki prihajajo z zahoda. Zato je celotna dolina Dravinje v nekakšnem zatišju in ima ugoden klimatski položaj. Toča in sodra v dolini nista pogosta, ugodna pa je tudi majhna količina megle, ki je prav tako pogojena z dolinskim reliefom. Neugoden vpliv ima Konjiška gora, ki predvsem južnim delom naselja in okolice jemlje jutranje in večerno sonce. V Dravinjski dolini vetrovi v višjih predelih neprestano pihajo, se pri tem adiabatno segrevajo ter povečini preženejo meglo, tudi na splošno so vetrovi tukaj pogosti. Dolgoletna povprečna letna temperatura v Konjicah znaša 9,5  °C, kar je povprečje, odkar se merijo temperature. V opazovalnem obdobju 1936–1975 je bila v Konjicah najvišja zabeležena temperatura 35,0  °C,

Vremenske neprilike

9. avgusta 2004, v ponedeljek pozno popoldne, je Konjice z okolico zajelo neurje z močno točo, ki je razkrilo ali uničilo strehe večine stavb. Toča je poškodovala številna na prostem parkirana vozila in drevje, povsem uničila povrtnine in poljščine.

Znamenitosti

Arhitektura

Srednjeveško jedro naselja je Stari trg, z enonadstropnimi trškimi hišami sklenjene pozidave, katerega osrednji trški prostor je razširjena cesta, ki se vzpenja ob potoku na desnem bregu Dravinje. Starejše enonadstropne stavbe kažejo poznogotske oblike, največ pa jih je z zasnovo iz 19. stoletja, le fasade so večinoma oblikovane v kasnejših slogih, od renesanse, baroka, secesije, bidermajerja, neorenesanse ... Srednjeveška trška zasnova se je skozi stoletja ohranila, najpomembnejšo, tudi obrambno vlogo pa je imel osrednji cerkveni prostor, saj naselbina ni imela obzidja. Nadžupnijska cerkev z župniščem in dvorec Trebnik so tudi edini ohranjeni objekti iz tega časa, trška srednjeveška arhitektura pa je bila lesena in se zato ni mogla ohraniti, tudi zaradi pogostih požarov. Prve ohranjene primerke trške arhitekture tako lahko spremljamo šele od 16. stoletja dalje, ko so les kot gradbeni material zamenjali s kamnom in kasneje z opeko. Slemena stavb potekajo sedaj vzporedno s komunikacijo, prvotno pa so bile orientirane nanjo večinoma s svojimi zatrepnimi - stranskimi fasadami. Obrtna in/ali trgovska dejavnost, ki se je povečini vršila v trgu, je narekovala tudi splošno stavbno zasnovo, s širitvijo na dvoriščni strani (glavni stanovanjski objekt s pročeljem na trg, dvoriščni gospodarski/obrtni trakti, vrtovi). Taka podoba trške stavbe je v svojih značilnih sestavinah ponekod ohranjena še danes, ohranjeni so vežni oboki z grebenastimi sosvodnicami, v manjši meri pa kamnoseški elementi (portali, okna, kovane okenske mreže, ostanki renesančnih arkad).

Trebniški dvorec

Trebniški dvorec

Nad Starim trgom stoji danes deloma obnovljeni srednjeveški Trebniški dvorec, ki je v zgodovini zamenjal več lastnikov. Njegov prenovljeni severni trakt ima dvonadstropni arkadni hodnik na dvoriščni strani. Do konca II. svetovne vojne je bil dvorec v lasti rodbine Windischgraetz. Dvorec se nahaja poleg dela nekdanjega parka z ribnikom in s posamičnimi drevesi (t. i. eksotami), ki je imel ponekod baročne značilnosti.

Nadžupnijska cerkev

Nadžupnijska cerkev sv. Jurija

Sedanjo poznogotsko nadžupnijsko cerkev sv. Jurija sestavljajo pravokotna ladja predromanskih proporcev, zgrajena verjetno koncem 13. stoletja, v drugi polovici 14. stoletja ji je bila prizidana križnorebrasto obokana stranska ladja, tristrano sklenjen križnorebrasti in z zunanjimi oporniki obdan prezbiterij, okoli leta 1300 na zahodni strani zvonik, povišan leta 1720, ter na južni strani baročna Roženvenska kapela iz ok. 1746. V cerkveni ladji z notranjimi oporniki je ohranjen izjemno razgiban poznogotski obok s sočasno poslikavo.

Župnišče »farof«

Markantno župnišče na koncu trga je renesančno prezidana gotska stavba, s starejšo romansko zasnovo. Njegov severni trakt je bil prezidan v 15. stoletju. Drugi trije trakti s stebriščnimi arkadami na notranjem dvorišču in portalom so iz 1632. Ohranjeni so številni arhitekturni detajli, štukirani strop iz 1740 v jedilnici, v eni od soban v nadstropju pa poslikani leseni strop iz leta 1670, z groteskami, drolerijami, karikaturami, živalskimi podobami itd., ki je najstarejši tovrsten spomenik s povsem profano motiviko v Sloveniji. Območje okoli župnišča in cerkve je bilo taborsko utrjeno. Stavba kaplanije/mežnarije je iz leta 1799.

Stari trg

Mestno jedro (Stari trg) s potokom

Na Starem trgu stoji Florijanovo znamenje, v zgornjem delu trga pa Marijino znamenje, delo kiparske delavnice domačina Franca Zamlika iz začetka 18. stoletja. Starejše enonadstropne stavbe kažejo poznogotske oblike, največ pa jih je iz 19. stoletja.

Grb Tattenbachov z letnico 1630 ter grb, pripeljan z dvorca Golič, sta na ogled na stopnišču občinske stavbe.

Malo izven območja Starega trga, na ulici Adolfa Tavčarja, je od starih beneficiatnih hiš ohranjen »Štok« (tudi »Štekl«), ki je v svojem jedru iz 17. stoletja, ob Celjski cesti pa poleg nedelujočega mlina propada tudi nekdanja pristava žičkega samostana.

Cerkev svete Ane, Zgornja Pristava

Sedanja podružnična pokopališka cerkev sv. Ane na Zgornji Pristavi je bila kot grajska kapela zgrajena v prvi polovici 16. stoletja. Cerkev ima ohranjene nekaj renesančne in baročne opreme, v njej je tudi grobnica konjiških graščakov rodbine Tattenbach, s figuralnima epitafoma Žige Tattenbacha († 1594) in barona Janeza Krištofa Tattenbacha († 1629), vzidanima v stene ladje. V stranskem oltarju iz leta 1657 je oltarna slika sv. Florijana, iz začetka 18. stoletja.

Grad Konjice

Nad naseljem se na južni strani, na pobočju Konjiške gore, dvigajo razvaline Starega gradu s romanskimi, gotskimi in renesančnimi arhitekturnimi sestavinami. Stolpasto jedro z ohranjenimi temelji ter del obzidja izvirata iz 12. stoletja. Poškodovan je bil v 1413, predelan in povečan po letu 1511, leta 1635 so ga poškodovali uporni kmetje. Grad je bil v lasti gospodov Konjiških, Viltuških, Devinskih, Walseejev in Tattenbachov. Zadnjič je bil obnovljen leta 1794. Leta 1692 so ga kupili žički kartuzijani, vendar so ga pustili propasti, tako da so ga zadnji lastniki Windischgraetzi kupili že v razvalinah.

Parki in vrtovi

Dvorec Trebnik se nahaja poleg dela nekdanjega parka z ribnikom in s posamičnimi drevesi (t. i. eksotami), ki je imel ponekod baročne značilnosti. Tudi dvorec Baronvaj na Prevratu obkrožajo ostanki nekdanjega parka z velikimi drevesi.

Omembe vreden je tudi geometrijsko urejen vrt Pipuš v Prečni ulici, ob meščanski vili premožnega tržana s konca 19. stoletja.

Uprava

Mesto je od nekdaj upravno, obrtno in oskrbno središče zahodnega dela Dravinjske doline, vzhodnega dela Vitanjskega podolja ter jugovzhodnega Pohorja.

Naselje so leta 1934 preimenovali iz Konjice v Slovenske Konjice, od leta 1955 ima status mestnega naselja.

Gospodarstvo

Iz obrtne usnjarske tradicije se je razvila tovarna usnja, ki je po 2. svetovni vojni prerasla v usnjarsko-kemični kombinat KONUS, ki je svoj konec doživel z razpadom nekdanjega jugoslovanskega skupnega trga in novih gospodarskih razmer v tranziciji. Po letu 1950 so se v Konjicah razvili tudi obrati lesne, gradbene, kovinske in strojne industrije, danes pa sta čedalje bolj pomembna logistika in prevoz tovora po cestah.

Sejmi

Trg Konjice je bil med tržani in okoliškim prebivalstvom znan tudi po sejmih. V zvezi s konjiškimi sejmi v Pokrajinskem muzeju v Mariboru hranijo listino iz leta 1785, s katero je cesar Jožef II. na prošnjo sodnika konjiškega trga potrdil tržanom dva živinska sejma, in sicer na veliki četrtek ter na praznik Janeza Krstnika (24. junij). Z drugo listino iz leta 1811 je cesar Franc I. konjiškim tržanom oba sejma ponovno potrdil. Poleg tega so tržani takrat dobili pravico do še enega letnega sejma, ki naj bi bil 3. oktobra. V zvezi s tem sejmom je listina določala, da se sejem v primeru sovpadanja z zapovedanim praznikom prestavi na naslednji dan. Leta 1838 je cesar Ferdinand I. trgu Konjice podelil pravico zgolj do dveh letnih in živinskih sejmov in ne treh, kot je veljalo dotedaj. Listina je določala tudi sejemska dneva, in sicer na dan 3. oktobra in na praznik sv. Frančiška Ksaverija (3. decembra).

Na prošnjo tedanje trške občine (Marktgemainde Gonobitz) je isti cesar leta 1848 z listino Konjicam podelil tri letne in živinske sejme, in sicer na prvi ponedeljek po prazniku sv. Jurija, na sredo po peti velikonočni nedelji ter na praznik sv. Ignacija (31. julija).

Danes v Slovenskih Konjicah sejmišča in živinskih sejmov na njem ni več, ohranila pa sta se dva tradicionalna letna sejma, ki sta organizirana na Starem in Mestnem trgu. Prvega decembra lokalno komunalno podjetje organizira tradicionalni Frančiškov sejem, v četrtek pred Veliko nočjo pa Velikonočni sejem.

Izobraževanje

Zgodovina šolstva na Konjiškem

Zelo zgodaj so Konjice dobile šolo, ki je verjetno delovala v okviru župnije, ter je bila leta 1763 na novo ustanovljena. Po letu 1869, ko so v Avstriji sprejeli zakon o splošni šolski obveznosti, je vedno več otrok obiskovalo šole. Konjiška šola pri cerkvi je bila sprva enorazredna (1763), potem dvorazredna (1818), trirazredna (1850), od leta 1867 štirirazredna in od leta 1875 petrazredna. Od leta 1797 dalje je šolska oblast od učiteljev poleg znanja nemškega jezika, zahtevala tudi znanje slovenščine. V drugi polovici 19. stoletja je šolski nadzornik Nerat, zaveden Slovenec, konjiško šolo uspel posloveniti tako, da je v njegovem času v nižjih razredih potekal pouk izključno v slovenščini, v višjih razredih pa so imeli nekaj ur nemškega jezika.

Nemška šola

Na pobudo nemškega dela Konjičanov je deželni šolski svet leta 1893 odločil, da se enotna konjiška ljudska šola deli na dve šoli. Tako so Konjice imele do ustanovitve kraljevine SHS petrazredno mešano ljudsko šolo s slovenskim poukom in dvorazredno mešano ljudsko šolo z nemškim poukom. Nemška šola (Deutsche Volksschule) se je iz »stare šole« preselila najprej v prostore stare pošte, v kasnejšo Wagnerjevo hišo. Leta 1896 so v Konjicah začeli graditi in leta 1897 ob Dravinji odprli novo, tedaj moderno šulferajnsko šolsko stavbo, v kateri je nemška šola delovala do konca prve svetovne vojne.

Dekliška šola

V novi državi so v stavbo ukinjene nemške šole namestili slovensko dekliško ljudsko šolo, ki so jo leta 1335 preimenovali v Državno dekliško narodno šolo v Slovenskih Konjicah, ter je delovala vse do 29. marca 1941, ko je bil zaradi nemške okupacije brzojavno ukinjen pouk.

Meščanska šola (Nižja gimnazija)

Od leta 1938 so v stavbi Dekliške šole tri učilnice z zbornico namenili tudi za novoustanovljeno Meščansko šolo, ki so jih v Kraljevini Jugoslaviji ustanavljali v večjih naseljih (mestih in trgih), ter so bile del obveznega osemletnega osnovnega šolstva. Šola je delovala vse do 29. marca 1941, ko je bil zaradi nemške okupacije brzojavno ukinjen pouk.

Nemško okupacijsko šolstvo

Sredi maja 1941 so Nemci ustanovili svojo nemško šolo z imenom Hauptschule Gonobitz, v kateri se je v času okupacije število vpisanih otrok gibalo okoli 200. Ob bližujočem propadu tretjega rajha so okoli 1. aprila 1945 nemško meščansko šolo v Konjicah zaprli, učitelji pa so pobegnili v Avstrijo.

Povojno šolstvo

Poleti 1945 so bile meščanske šole v vsej državi ukinjene in spremenjene v državne nižje gimnazije, v šolskem letu 1950/51 pa je bilo ponovno uvedeno osemletno osnovnošolsko šolanje. S šolsko reformo je bila 31. avgusta 1957 v Konjicah ukinjena Državna nižja gimnazija in ustanovljena popolna osemletka, ki je združila osnovno šolo in nižjo gimnazijo. S končanim šolskim letom 1957/58 je nižja gimnazija v Konjicah zaključila dvoje dvajsetletno delo. Vse od leta 1938, ko je bila ustanovljena kot meščanska šola, jo je, razen za časa okupacije, vodil zaslužni ravnatelj Jože Novak.

Šolstvo v Slovenskih Konjicah danes

Danes v mestu delujejo gimnazija in tri osnovne šole: Osnovna šola pod goro, Osnovna šola v parku in Osnovna šola ob Dravinji.

Zdravstvo

Zgodovina zdravstva na Konjiškem

Adelma Vay de Vaya (z belim klobukom) in Ödön von Vay (v temni vojaški uniformi) pred bolnišnico v Slovenskih Konjicah.

Konjiška podružnica Rdečega križa, je dala leta 1897 na Prevratu postaviti bolnišnico »Christiane Lazarett«, imenovano po predsednici Avstro-ogrskega Rdečega križa Christiani Habsburg. V njej so bili interni in kirurški oddelek ter kapela. Baron Vay de Vaya se je odločil pri bolnišnici na svoje stroške zgraditi še drugo stavbo, namenjeno bolnikom z nalezljivimi boleznimi. Ta stavba je bila odprta in blagoslovljena 18. julija 1908, obsegala je tudi kuhinjo in bivališče za usmiljene sestre sv. Vincencija Pavelskega, ki so stregle bolnikom in jih negovale. Zdravniško oskrbo so opravljali konjiški zdravniki. Med prvo svetovno vojno so v bolnišnico sprejemali predvsem ranjene vojake. Ker so bile kapacitete za ranjence premajhne, so odprli tudi Lazarett št. 2, ki se je nahajal v stari stavbi današnje Osnovne šole Pod goro. Delovanje bolnišnice so ukinili s pričetkom druge svetovne vojne.

Kultura

V domu kulture ima prostore tudi Splošna knjižnica Slovenske Konjice

• Splošna knjižnica Slovenke Konjice/ Center za kulturne prireditve
• Sprehodi pod morjem – mednarodni festival podvodnega filma in videa
• projekt Tihe rože Zdenke Serajnik 2011

Ustanove z mednarodnimi povezavami

• Entente Florale Slovenija
• IAHD ADRIATIC

Muzeji in zbirke

• Mestna galerija Riemer (zbirka slik in stilnega pohištva),
• Muzejska zbirka vojaških predmetov avstro-ogrskega obdobja,
• Muzej gasilstva (v gasilskem domu),
• Zbirka pekarstva in kruha (v Škalcah).

Promet

avtomobilska registracija z grbom Slovenskih Konjic

Cestne povezave

avtocesta A1 proti Slovenskim Konjicam

Mesto leži ob prometnem križišču, z magistralno cesto Celje - Maribor se spajajo krajevne ceste, ki Dravinjsko dolino povezujejo z jugovzhodnim Pohorjem, Mislinsko dolino in Koroško.

Avtocesta poteka 3,5 km vzhodno od mesta, v bližini Tepanja je uvoz/izvoz Slovenske Konjice.

Športno letališče

V bližini Loč se nahaja športno letališče Slovenske Konjice

Železniške povezave

Južno železnico so leta 1846 zgradili 15 km vzhodneje, kar je prizadelo trgovske in prometne funkcije naselja (furmanstvo). Najbližja železniška postaja je v Poljčanah, postajališče pa v Dolgi Gori.

Nekdanja želežniška postaja Slovenske Konjice

Nekdanja Železniška proga Poljčane - Konjice - Zreče je bila avstrijska ozkotirna železniška proga (širine 760 mm) med Poljčanami in Slovenskimi Konjicami. Slovenske Konjice je dosegla leta 1892, ter je bila podaljšana do Zreč leta 1920, opuščena pa leta 1961.

Turizem

Slovenske Konjice so v okviru tekmovanja Entente Florale leta 1998 osvojile zlato medaljo v kategoriji mest in od takrat njihov predstavnik sodeluje pri organizaciji tega evropskega tekmovanja.

• Združenje zgodovinskih mest Slovenije pridobljeno 27.01.2016
• Entente Florale Slovenija pridobljeno 27.01.2016

Lokalni mediji

• Radio Rogla
• Spletni portal Novice.si

Šport

Zgodovina športa na Konjiškem

Sokoli in Orli

Iz zasebne muzejske zbirke v Slovenskih Konjicah

Že pred prvo svetovno vojno so v Slovenskih Konjicah delovali tako Sokoli kot Orli, ki so bili nosilci športnega, pa tudi kulturnega in družabnega življenja na konjiškem. Z obnovitvijo teh dveh društev po prvi vojni so se ponovno pričele živahne športne in rekreacijske dejavnosti, obe konjiški društvi sta bili ponovno ustanovljeni leta 1919, Sokoli v avgustu, Orli pa samo en mesec dni kasneje, in sicer oboji na Brinjevi gori. Sokoli so svoje prostore imeli v nekdanjem Narodnem domu, kjer so imeli v pritličju prostore za rekreacijo, v nadstropju dvorano, na dvorišču ob Dravinji pa letno telovadišče. Konjiški Orli so imeli svoje prostore sprva v nekdanji deški šoli pri cerkvi, telovadišče pa na graščinski njivi pri dvorcu Trebnik, tedaj Windischgraetz. Prizadevanja po ustreznih prostorih so se jim uresničila z gradnjo katoliškega društvenega doma, sedanje dvorane Konjičanka. Njihova vadba je potekala po ustaljenem vrstnem redu, najprej proste vaje (pa tudi redovne, s katerimi so nastopali na javnih nastopih), vaje na raznih orodjih, igre z žogo, pa tudi borilne vaje. Poleg teh športov so gojili tudi atletiko, ki je bila ena od sestavin tekmovanja v orodni telovadbi.

Športno društvo Slovenske Konjice

Tak način vadbe pa ni bil po volji mladine, zato so bila leta 1933 tedanjemu srezu predložena pravila novega športnega društva (SK Konjice), katerega pobudnika sta bila Ivan Krošl in Franjo Bertoncelj. Pravila so bila potrjena šele leto kasneje, prvi občni zbor je bil 27. avgusta 1934. Društvo oz. klub je imel dve sekciji, nogometno je vodil Ivan Krošl, ki je bil tudi nogometni sodnik, kolesarsko pa Franjo Bertoncelj, ki se je aktivno ukvarjal s tem športom. 30. septembra 1934 so organizirali prvi »športni dan«, katerega sestavni del je bila kolesarska dirka, tekma v hazeni (ženski različici sedanjega rokometa) med SK Ilirijo iz Ljubljane in SK Ptuj ter nogometna tekma med SK Konjice in SK Boč iz Poljčan, v kateri so zmagali gostje. Zaradi neugodnih prometnih povezav se klub ni vključil v prvenstvena tekmovanja tedanje nogometne zveze oz. v ligo.

Konjiški maraton

Športne prireditve

• Grand Prix Slovenia International Boxing Competition
• Konjiški maraton

Športna društva in organizacije

• Zavod za šport Slovenske Konjice
• Nogometno društvo Dravinja
• Aeroklub Slovenske Konjice
• Košarkarski klub Slovenske Konjice
• Ženski košarkarski klub Konjice
• Golf klub Zlati Grič
• Avto-moto društvo Slovenske Konjice
• Boks klub Slovenske Konjice
• Plavalni klub Slovenske Konjice
• Planinsko društvo Slovenske Konjice

Znane osebnosti

Rojeni v Slovenskih Konjicah

• Konrad von Hebenstreit - nadškof v Freisingu
• Valentin Fabri - duhovnik, savinjski in podjunski arhidiakon, prošt
• Franc Zamlik, kipar
• Mihael Napotnik - knezoškof Lavantinske škofije
• Benno Millenkovich - avstro-ogrski kontraadmiral
• Ivan Minatti - pesnik, prevajalec, urednik in akademik
• Ivan Rudolf (1855-1942), odvetnik, narodni buditelj
• Ivo I. Rudolf (1893-1962), zdravnik, pesnik
• Vida Rudolf - pesnica in pisateljica
• Branko Rudolf - esejist, filozof, kritik, pedagog, pesnik in pisatelj

Osebnosti povezane s Slovenskimi Konjicami

• Ivan Erazem Tattenbach - graščak in zgodovinska osebnost
• Tomaž Fantoni - furlanski slikar
• Adelma Vay de Vaya - pisateljica, medij in spiritistka
• princ Hugo Weriand Windischgrätz - plemič in veleposestnik
• Anton Brcko - primorski organist, zborovodja in skladatelj
• Zdenka Serajnik - pesnica, pisateljica, prevajalka in pedagoginja
• Jurij (Jure) Zdovc - igralec / trener košarke
• Marija Prelog - slikarka, ilustratorka in oblikovalka
• Tomislav (Tomo) Jurak - slovenski kitarist, pevec in skladatelj popularne glasbe
• Arpad Šalamon - umetnik / grafik
• Milan Lamovec - Didi - umetnik / slikar
• Martin Zelenko - kolumnist in pesnik
• Aleksandra Boldin - sociologinja, zgodovinarka in profesorica
• Tamara Zidanšek - igralka tenisa

Mednarodno povezovanje

Prijateljska mesta/občine

Hlohovec, Slovaška (2007) Kosjerić, Srbija (2009) Hranice (Okraj Přerov), Češka (2012) Gornja Stubica, Hrvaška (2013) Zvezdno mesto, Rusija (2015) Tolfa, Italija (2016) Križevci, Hrvaška (2016) Szazhalombatta, Madžarska (2016) Biograd na Moru, Hrvaška (2019)

Mednarodni projekti in druge oblike sodelovanja

Sollefteå, Švedska (2008-2019) Konjic, Bosna in Hercegovina Globasnica, Avstrija Sveti Petar Orehovec, Hrvaška Novska, Hrvaška

Viri

• Stegenšek, Avguštin Konjiška dekanija, Maribor, 1909. (COBISS)
• Stopar, Ivan Grad Slovenske Konjice, Kulturna skupnost, Slovenske Konjice,1976, (COBISS)
• Slekovec, Matej Duhovni sinovi slavne nadžupnije Konjiške, Maribor, 1898.(COBISS)
• Curk, Jože Topografsko gradivo IV., Sakralni spomeniki na območju občine Slovenske Konjice, Zavod za spomeniško varstvo Celje, Celje, 1967 (COBISS)
• Curk, Jože Trgi in mesta na slovenskem Štajerskem, Založba Obzorja, Maribor 1991 (COBISS)
• Ožinger, Anton Konjiško ob 850-letnici pražupnije: Zgodovinski oris konjiške prafare od ustanovitve do konca prve svetovne vojne , Slovenske Konjice 1996. (COBISS)
• Pajk, Ivan Konjiško ob 850-letnici pražupnije: Konjiška nadžupnija po letu 1918, Slovenske Konjice 1996 (COBISS)
• Zgodovinsko društvo Konjice. Zbornik Konjice z okolico 1996, Slovenske Konjice 1996. (COBISS)
• Zgodovinsko društvo Konjice. Zbornik Konjice z okolico 2000, Slovenske Konjice 2000. (COBISS)
• Baraga, Jože in Motaln, Valerija Konjiško 860 let (1146-2006) Zbornik ob 860-letnici Slovenskih Konjic, Slovenske Konjice 2006. (COBISS)
• Badovinac, Bogdan; Kladnik, Drago Savinjsko, Celje, Velenje A-Žː priročnik za popotnika in poslovnega človeka Pomurska založba, Murska Sobota, 1997 (COBISS)
• Rustja, Karol Ozkotirna železniška proga Poljčane-Slovenske Konjice-Zreče, Slovenj Gradec 2009. (COBISS)
• Kladnik, Darinka Vsa slovenska mesta, Ljubljana, ZIP - Zavod za intelektualno produkcijo, 2003 (COBISS)
• Cvahtal, Matjaž Slovenija: Vodnik, Golnik: Turistika, 2009, ISBN 978-961-6414-37-1 (COBISS)
• Krušič, Marjan Slovenija: turistični vodnik Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 2009. (COBISS) IBSN 978-961-01-0690-6
• Leskovar, Aleksandra Turistični vodnik po Dravinjski dolini in Zreškem Pohorju, Slovenske Konjice, Zreče, Vitanje, Oplotnica, Nobis Gorjup & Šauperl, 2005. (COBISS)
• Kocjan - Barle, Marta Slovenski veliki leksikon, Mladinska knjiga Založba, Ljubljana, 2005. (COBISS)
• Ivanič Martin, ur. (2011). Slovenika. Ljubljana: Mladinska knjiga. COBISS 257461504. ISBN 978-961-01-1364-5.
• Boldin, Aleksandra Konjice: z legendo skozi zgodovino do sodobnosti, Slovenske Konjice, 2004. Občina Slovenske Konjice: Zgodovinsko društvo Konjice (COBISS)
• Boldin, Aleksandra Konjice: 870 let prve pisne omembe, Slovenske Konjice, 2016 Občina Slovenske Konjice (COBISS)
• Černe, Andrej (1997). Priročni krajevni leksikon Slovenije. DZS d.d. COBISS 72111104. ISBN 86-341-1719-7.

Glej tudi

• Splošna knjižnica Slovenske Konjice
• Nadžupnija Slovenske Konjice
• Muzejska zbirka vojaških predmetov avstro-ogrskega obdobja
• Železniška proga Poljčane - Slovenske Konjice - Zreče
• Parna lokomotiva št. 3 (Gonobitz)
• Letališče Slovenske Konjice

Zunanje povezave

• Slovenske Konjice na uradnem turističnem portalu Slovenia.info
• Združenje zgodovinskih mest Slovenije: Slovenske Konjice
• TIC Slovenske Konjice
• Muzejska zbirka vojaških predmetov avstro-ogrskega obdobja
• Popis prebivalcev
• Uradna stran občine
• Vremenska postaja Slovenske Konjice
• festival Sprehodi pod morjem