Ledena gora

Ledena gora v Arktičnem morju

Ledena gora je velik kos sladkovodnega ledu, ki se je odlomil od ledenika ali kot oblika ledene police in prosto plava v odprtih vodah. To lahko pozneje postane kot zamrznjen paket (oblika morskega ledu). Ko potuje v plitvih vodah, lahko pride v stik z morskim dnom, temu procesu rečemo žlebenje z ledom. Ledene gore se nahajajo v oceanih v bližini Antartike, v morjih Arktike in pod Arktiko, v arktičnih fjordih in po jezerih, ki so polni ledenikov. Od ledene gore se običajno vidi samo 10-20 % njenega resničnega volumna nad vodno linijo, ker je njen največji del v morju. Zaradi tega so ledene gore velika nevarnost za ladje.

Etimologija

Beseda "Ledena gora" je delni prevod iz nizozemske besede ijsberg, dobesedno pomeni ledena gora, sorodna danska isberg, nemški Eisberg.

Pregled

Ledena gora na Arktiki.

Ker je gostota čistega ledu približno 920 kg/m³ in morske vode približno 1025 kg/m³, običajno samo eno desetino obsega ledene gore nad vodo (zaradi Arhimedovega načela).Kako zgleda oblika podvodnega dela, je težko soditi, ker se ne vidi na površju. To je privedlo do izraza "vrh ledene gore". Ledena gora se na splošno giblje od 1 do 75 metrov (3,3 do 246,1 ft) nad morsko gladino in tehta 100.000 do 200.000 ton (110.000 do 220.000 tonami). Največja znana ledena gora v severnem Atlantiku je 168 m (551 ft) nad morsko gladino. Te ledene gore izvirajo iz ledenikov zahodne Grenlandija in lahko imajo notranjo temperaturo -15 do -20 °C. Ledene gore so po navadi omejene z vetrom in tokovi. Ko se kos ledene gore stopi naredi zvok "Bergie sode". Ta zvok je dosežen, ko vmesnik doseže voda-led stisnjenih zračnih mehurčkov, ki so ujeti v ledu. Ko se to zgodi, vsak mehurček posebej poči, mehurčki pa vsebujejo zrak ujet v snežni plasti.

Zadnje velike ledene gore

• Ledena gora B-15 11,000 km², 2000
• Ledena gora A-38, okoli 6,900 km², 1998
• Ledena gora A-68, 5.800 km², 2017
• Ledena gora B-15A, 3,100 km², se je odlomil leta 2003
• Ledena gora C-19, 5,500 km², 2002
• Ledena gora B-9, 5,390 km², 1987
• Ledena gora B-31, 615 km², 2014
• Ledena gora D-16, 310 km², 2006
• Ledeni pokrov, 260 km², odlomljen 2010 in velja za največji artično ledeno goro od leta 1962
• Ledena gora B - 17B, 140 km², 1999.

Oblike

Kockasta ledena gora

Poleg klasifikacije po velikosti, lahko ledene gore razvrstimo tudi glede na obliko. Dve osnovni obliki ledenih gor sta tabelarne in non-tabelarne. Tabelarne ledene gore imajo strme strani in raven vrh, podobno kot planote. Non-tabelarne ledene gore imajo različne oblike in vključujejo:

• Kupola - ledena gora z zaokroženim vrhom
• Vrhunec - ledena gora z enim ali več zvonikom
• Klin - ledena gora s strmim robom na eni strani in naklonom na nasprotni strani
• Suh pomol - ledena gora, ki je izginila in tvori kanal
• Kockasta - ima strme strani in raven vrh. Razlika je v tem, da je po obliki kockasta, oblika bloka.

Spremljanje

Jama v ledeni gori leta 2011.

Ledene gore po vsem svetu spremlja National Ice Center (NIC, ustanovljen leta 1995), ki proizvaja analize in napovedi Arktike, Antarktike, Velikih jezer in Chesapeake Bay razmer ledu. Več kot 95% podatkov, ki jih uporabljajo v svojih analizah so pridobljeni iz oddaljenih senzorjev od polarnih satelitov v orbiti. NIC je edina organizacija, ki ima imena in poti vseh ledenih gora. Ta določi vsaki ledeni gori, ki je večja od 10 navtičnih milj (19km), skupaj vsaj eno ime osi, sestavljeno iz pisma, ki kaže svojo točko izvora in tekočo številko. Črke, ki se uporabljajo so naslednje:

• A - dolžine 0° do 90° W (Bellingshausen morju, Weddllovo morje)
• B - dolžina 90° do 180° (Amundsen morja, vzhodno Ross morje)
• C - dolžina 90° E do 180° (Western Ross morje, Wilkes Land)
• D - dolžine 0° do 90° E (Amery Ice Rok, Eastern Weddllovo morje)

Ledena gora B12 od Ross Ice Shelf, v letu 2000 je imela na začetku površino 11.000 km², ki je razpadla v novembru 2002. Največji preostali del ledene gore B-15A, s površino 3.000 km², bila je še vedno največja ledena gora na Zemlji, dokler ni nasedla in se razdelila na več manjših delov 27. oktobra 2005, dogodek je bil označen s seizmografi. Domnevajo, da bi lahko bil krivec za ta razpad Aljaska nevihta, ko oceani nabreknejo.

Zgodovina

V 20.stoletju je bilo določenih več znanstvenih ustanov za študij in spremljanje ledenih gora 14. aprila 1912 je Titanic na svoji krstni plovbi čez Atlantik trčil v ledeno goro in dve uri in štirideset minut pozneje potopil, pri tem pa je umrlo 1.503 ljudi in je na odziv za to potopitev bila leta 1914 ustanovljena Mednarodna "ledena" patrulja (International Ice Patrol). Omenjena patrulja nadzoruje nevarnost ledenih gora na območju Grand Banks Nove Fundlandije in morskim skupnostim priskrbuje informacije o mejah dovoljenega ledu.

Zgodovina tehnologije

Ledena gora v katero je trčil Titanic. Prepoznali so jo po tem, ker je imela na mestu trčenja ostanke rdeče barve s Titanicovega trupa.

Pred letom 1910 ni bilo sistema, ki bi zaznaval ledene gore in opozarjal ladje pred trki. Potop Titanica leta 1912 je ustvaril zahtevo po sistemu za opazovanje ledenih gora. Preostanek sezone ledenih gora tega leta, je mornarica Združenih držav nadzirala vode in tok ledu. Novembra 1913 so na mednarodni konferenci Varnosti življenja na morju v Londonu potrdili trajni sistem nadzora nad ledenimi gorami. Sodelujoče države na konferenci so v naslednjih treh mesecih ustanovili Mednarodno "ledena" patrulja (Internatioanl Ice Patrol). Cilj IIP je bil zbrati meteorološke informacije ter informacije o oceanih, za merjenje morskih tokov, tokov ledu, temperature oceana in slanosti vode. Prve rezultate so objavili leta 1921, kar je omogočilo, da so podatke o stanju ledu primerjali v kasnejših letih. Nove tehnologije v 1930 letu so omogočale vedno bolj podrobne informacije o lokacijah ledenih gora v morjih. Leta 1945 so testirali radar za iskanje ledenih gora. V naslednjem desetletju so zbrani podatki služili študijam okolja. Leta 1964 je bil prvič implementiran na ladjo računalnik, ki je omogočil hitrejše ovrednotenje podatkov. Do 1970 so bili lomilci ledu ladje opremljeni s satelitskimi slikami ledenih gora na Antarktiki. Sistemi z optičnimi sateliti so bili še vedno omejeni z vremenskimi razmerami. Radar SLAR je omogočil pošiljanje slik ne glede na vremenske razmere. Kanada je 4.novembra 1995 predstavila nov radar, ki je pošiljal slike Zemlje za znanstvene in komercialne namene. Radar SAR je na gladino oceanov pošiljal mikrovalovno energijo in meril odseve svetlobe. ENVISAT je lahko natančno meril spremembe temperature na gladini.

Zunanje povezave

• Iceberg Finder Service za vzhodno obalo Kanade
• Icebergs of The Arctic and Antarctic