Mao Cetung: Razlika med redakcijama

Uredi povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Zm05gamer (pogovor | prispevki)
5.152 urejanj
izboljšal uvod
Oznake: vizualno urejanje mobilno urejanje mobilno spletno urejanje napredno mobilno urejanje
Zm05gamer (pogovor | prispevki)
5.152 urejanj
nekaj slik iz zbirke
Vrstica 65: Vrstica 65:
'''Mao Cetung '''(/ˈmaʊ (d)zəˈdʊŋ/; [[poenostavljena kitajščina]]: 毛泽东; [[tradicionalna kitajščina]]: 毛澤東; [[pinjin]]: ''Máo Zédōng'') tudi '''Mao Dzedong''' ter poznan kot '''voditelj Mao''', [[Kitajci|kitajski]] [[politik]] in [[državnik]], * [[26. december]] [[1893]], [[Šaošan]], [[Hunan]], [[dinastija Čing]], † [[9. september]] [[1976]], [[Peking]], [[Ljudska republika Kitajska]].
'''Mao Cetung '''(/ˈmaʊ (d)zəˈdʊŋ/; [[poenostavljena kitajščina]]: 毛泽东; [[tradicionalna kitajščina]]: 毛澤東; [[pinjin]]: ''Máo Zédōng'') tudi '''Mao Dzedong''' ter poznan kot '''voditelj Mao''', [[Kitajci|kitajski]] [[politik]] in [[državnik]], * [[26. december]] [[1893]], [[Šaošan]], [[Hunan]], [[dinastija Čing]], † [[9. september]] [[1976]], [[Peking]], [[Ljudska republika Kitajska]].


Bil je ustanovitelj komunistične [[Ljudska republika Kitajska|Ljudske republike Kitajske]], kateri je vladal od ustanovitve leta 1949 do svoje smrti leta 1976. Ideološko marksistično
Bil je ustanovitelj komunistične [[Ljudska republika Kitajska|Ljudske republike Kitajske]], kateri je vladal od ustanovitve leta 1949 do svoje smrti leta 1976. Ideološko marksistično-lenjinistično, njegove teorije, vojaške strategije in politične politike so skupaj znane kot maoizem. Znan je bil po njegovem vzdevku Veliki krmar, v resnici pa je Mao po številu njegovih žrtev največji množični morilec v zgodovini.

Bil je ustanovitelj komunistične [[Ljudska republika Kitajska|Ljudske republike Kitajske]], kateri je vladal od ustanovitve leta 1949 do svoje smrti leta 1976. Ideološko marksistično-lenjinistično, njegove teorije, vojaške strategije in politične politike so skupaj znane kot maoizem.


Mao je bil sin uspešnega kmeta v Shaoshanu v Hunanu. Na začetku svojega življenja je imel Mao kitajski nacionalistični in protiimperialistični pogled, nanj pa so še posebej vplivali dogodki Xinhai revolucije leta 1911 in četrtomajskega gibanja leta 1919. Kasneje je med delom na Pekinški univerzi sprejel marksizem-lenjinizem in jeseni 1927 ustanovil Kitajsko komunistično partijo (KPK). Med kitajsko državljansko vojno med Kuomintangom (KMT) in KPK je Mao pomagal ustanoviti kitajsko delavsko -kmečko Rdečo armado, radikalne zemljiške politike Sovjetske zveze Jiangxi, ki je na koncu dolgega marca postal vodja KPK. Čeprav se je KPK med drugo kitajsko-japonsko vojno (1937–1945) začasno povezala s KMT pod Združeno fronto, se je kitajska državljanska vojna po predaji [[Japonska|Japonske]] nadaljevala, leta 1949 pa so Maove sile premagale nacionalistično vlado, ki se je umaknila na Tajvan.
Mao je bil sin uspešnega kmeta v Shaoshanu v Hunanu. Na začetku svojega življenja je imel Mao kitajski nacionalistični in protiimperialistični pogled, nanj pa so še posebej vplivali dogodki Xinhai revolucije leta 1911 in četrtomajskega gibanja leta 1919. Kasneje je med delom na Pekinški univerzi sprejel marksizem-lenjinizem in jeseni 1927 ustanovil Kitajsko komunistično partijo (KPK). Med kitajsko državljansko vojno med Kuomintangom (KMT) in KPK je Mao pomagal ustanoviti kitajsko delavsko -kmečko Rdečo armado, radikalne zemljiške politike Sovjetske zveze Jiangxi, ki je na koncu dolgega marca postal vodja KPK. Čeprav se je KPK med drugo kitajsko-japonsko vojno (1937–1945) začasno povezala s KMT pod Združeno fronto, se je kitajska državljanska vojna po predaji [[Japonska|Japonske]] nadaljevala, leta 1949 pa so Maove sile premagale nacionalistično vlado, ki se je umaknila na Tajvan.
Vrstica 73: Vrstica 71:
1. oktobra 1949 je Mao razglasil ustanovitev Ljudske republike Kitajske, marksistično-lenjinistične enopartijske države, ki jo nadzira KPK in uveljavil [[komunizem]]. V naslednjih letih je okrepil svoj nadzor s kampanjami proti najemodajalcem, zatiranjem "protirevolucionarjev", "kampanjami proti trem in petim proti" in s psihološko zmago v korejski vojni, ki je skupaj povzročila smrt več milijonov ljudi Kitajski. Od leta 1953 do 1958 je imel Mao pomembno vlogo pri uveljavljanju načrtnega gospodarstva na Kitajskem, pri oblikovanju prve ustave LRK, sprožitvi programa industrializacije in sprožitvi projekta "Dve bombi, en satelit". V letih 1955–1957 je Mao sprožil gibanje Sufan in protidesničarsko kampanjo, pri čemer je bilo v nadaljnjih letih preganjanih najmanj 550.000 ljudi, večinoma intelektualcev in disidentov. Leta 1958 je naredil velik korak naprej, katerega cilj je bil hitro preoblikovati kitajsko gospodarstvo iz agrarnega v industrijsko, kar je privedlo do najsmrtonosnejše lakote v zgodovini z smrti od 15 do 55 milijonov ljudi med letoma 1958 in 1962. Leta 1963 je Mao ustanovil socialistično izobraževalno gibanje, leta 1966 pa je sprožil Kulturno revolucijo, program za odstranjevanje "protirevolucionarnih" elementov v kitajski družbi, ki je trajal 10 let in je bil zaznamovan z nasilnim razrednim bojem, razširjenim uničevanjem kulturnih artefaktov in izjemnim dvigom Maovega kulta osebnosti. Med revolucijo je bilo preganjanih več deset milijonov ljudi, ocenjeno število smrti pa se giblje od več sto tisoč do milijonov, vključno z Liu Shaoqijem, drugim predsednikom LRK. Po letih slabega zdravja je Mao leta 1976 doživel številne [[Miokardni infarkt|srčne napade]] in nato septembra istega leta umrl v starosti 82 let. V času Maovega vladanja je kitajsko prebivalstvo naraslo s približno 550 milijonov na več kot 900 milijonov, medtem ko vlada ni dosledno izvajala svoje politike načrtovanja družine.
1. oktobra 1949 je Mao razglasil ustanovitev Ljudske republike Kitajske, marksistično-lenjinistične enopartijske države, ki jo nadzira KPK in uveljavil [[komunizem]]. V naslednjih letih je okrepil svoj nadzor s kampanjami proti najemodajalcem, zatiranjem "protirevolucionarjev", "kampanjami proti trem in petim proti" in s psihološko zmago v korejski vojni, ki je skupaj povzročila smrt več milijonov ljudi Kitajski. Od leta 1953 do 1958 je imel Mao pomembno vlogo pri uveljavljanju načrtnega gospodarstva na Kitajskem, pri oblikovanju prve ustave LRK, sprožitvi programa industrializacije in sprožitvi projekta "Dve bombi, en satelit". V letih 1955–1957 je Mao sprožil gibanje Sufan in protidesničarsko kampanjo, pri čemer je bilo v nadaljnjih letih preganjanih najmanj 550.000 ljudi, večinoma intelektualcev in disidentov. Leta 1958 je naredil velik korak naprej, katerega cilj je bil hitro preoblikovati kitajsko gospodarstvo iz agrarnega v industrijsko, kar je privedlo do najsmrtonosnejše lakote v zgodovini z smrti od 15 do 55 milijonov ljudi med letoma 1958 in 1962. Leta 1963 je Mao ustanovil socialistično izobraževalno gibanje, leta 1966 pa je sprožil Kulturno revolucijo, program za odstranjevanje "protirevolucionarnih" elementov v kitajski družbi, ki je trajal 10 let in je bil zaznamovan z nasilnim razrednim bojem, razširjenim uničevanjem kulturnih artefaktov in izjemnim dvigom Maovega kulta osebnosti. Med revolucijo je bilo preganjanih več deset milijonov ljudi, ocenjeno število smrti pa se giblje od več sto tisoč do milijonov, vključno z Liu Shaoqijem, drugim predsednikom LRK. Po letih slabega zdravja je Mao leta 1976 doživel številne [[Miokardni infarkt|srčne napade]] in nato septembra istega leta umrl v starosti 82 let. V času Maovega vladanja je kitajsko prebivalstvo naraslo s približno 550 milijonov na več kot 900 milijonov, medtem ko vlada ni dosledno izvajala svoje politike načrtovanja družine.


Mao velja za enega najpomembnejših posameznikov v dvajsetem stoletju. Znan je tudi kot politični intelekt, teoretik, vojaški strateg in pesnik. Kitajska je bila v času Maa vpletena v korejsko vojno, kitajsko-sovjetski razkol, vietnamsko vojno in vzpon rdečih Kmerov. Kitajski je vladal kot krut avtokratski in totalitarni režim, odgovoren pa je za množično represijo ter uničevanje verskih in kulturnih artefaktov in mest. Mao in njegov komunistični režim sta odgovorna za veliko število smrtnih žrtev z ocenami od 40 do 80 milijonov žrtev zaradi lakote, preganjanja, težkega dela in mučenja v zaporih ter množičnih usmrtitev. Podporniki Maa so mu pripisali preoblikovanje Kitajske iz polkolonije v močno suvereno državo, s povečano pismenostjo in pričakovano življenjsko dobo.
Mao velja za enega najpomembnejših posameznikov v dvajsetem stoletju. Znan je tudi kot politični intelekt, teoretik, vojaški strateg in pesnik. Kitajska je bila v času Maa vpletena v korejsko vojno, kitajsko-sovjetski razkol, vietnamsko vojno in vzpon rdečih Kmerov. Podporniki Maa so mu pripisali preoblikovanje Kitajske iz polkolonije v močno suvereno državo, s povečano pismenostjo in pričakovano življenjsko dobo. Kitajski je vladal kot krut avtokratski in totalitarni režim, odgovoren pa je za množično represijo ter uničevanje verskih in kulturnih artefaktov in mest. Mao in njegov komunistični režim sta odgovorna za veliko število smrtnih žrtev z ocenami od 40 do 80 milijonov žrtev zaradi lakote, preganjanja, težkega dela in mučenja v zaporih ter množičnih usmrtitev. Zaradi njegove zločinske politike, ki je vključevala preganjanje, uničevanje, lakoto ter smrt med 40 in 80 milijonov ljudi, je Mao uvrščen na prvo mesto seznama 20 največjih množičnih morilcev 20. stoletja.


== Biografija ==
== Biografija ==
[[Slika:Mao Zedong 1913.jpg|levo|sličica|285x285_pik|Mao kot otrok, 1913]]

Mao se je rodil 26. decembra 1893 v [[Šaošan]]u v provinci [[Hunan]], na osrednjem Kitajskem. Bil je sin bogatega kmeta in striktne budistke Ven Čimej. Svojega očeta je opisoval kot željnega discipline in izredno strogega človeka, z njegove strani je bil deležen trde vzgoje, večkrat je bil tepen. Tudi Mao je bil v času otroštva [[budizem|budist]], vendar je vero v najstniških letih opustil. Z osmimi leti je bil poslan v osnovno šolo v Šaošanu, kjer je bil deležen uveljavljene [[konfucijanstvo|konfucijanske]] vzgoje in izobrazbe. Pri trinajstih je njegov oče poskrbel za poroko s sedemnajstletno Luo Jigu in hkrati združil družinski posestvi. Mao je zavračal vsako imenovanje Luo za svojo ženo in se s tem s svojo trmo javno osramotil. Luo je umrla štiri leta po poroki. Kasneje je tudi kritiziral prisilne poroke. Mao se je za nekaj časa zaposlil na očetovi kmetiji in se hkrati seznanjal z mišljenjem prozahodnega reformista Dženga Guanjinga.
Mao se je rodil 26. decembra 1893 v [[Šaošan]]u v provinci [[Hunan]], na osrednjem Kitajskem. Bil je sin bogatega kmeta in striktne budistke Ven Čimej. Svojega očeta je opisoval kot željnega discipline in izredno strogega človeka, z njegove strani je bil deležen trde vzgoje, večkrat je bil tepen. Tudi Mao je bil v času otroštva [[budizem|budist]], vendar je vero v najstniških letih opustil. Z osmimi leti je bil poslan v osnovno šolo v Šaošanu, kjer je bil deležen uveljavljene [[konfucijanstvo|konfucijanske]] vzgoje in izobrazbe. Pri trinajstih je njegov oče poskrbel za poroko s sedemnajstletno Luo Jigu in hkrati združil družinski posestvi. Mao je zavračal vsako imenovanje Luo za svojo ženo in se s tem s svojo trmo javno osramotil. Luo je umrla štiri leta po poroki. Kasneje je tudi kritiziral prisilne poroke. Mao se je za nekaj časa zaposlil na očetovi kmetiji in se hkrati seznanjal z mišljenjem prozahodnega reformista Dženga Guanjinga.


Vrstica 88: Vrstica 86:


=== Državljanska vojna ===
=== Državljanska vojna ===
[[Slika:Mao 1925.jpg|sličica|Mao leta 1925, približno v času njegovega dela na PMTI v Guangzhouu]]

Združeni KP in KMT sta s skupnimi močmi premagala samopašne kitajske vojaške vojvode, ki so do tedaj nadzirali večji del severne Kitajske. Leta 1927 so se s Čjang Kajšekovo antikomunistično čistko pokazale prve razlike med komunistično in nacionalistično zvezo. Kominterna je za razpad zavezništva okrivila Čen Dušjuja, ki se je nazadnje pridružil [[trockizem|trockistom]]. Po več hudih vojaških porazih, v katerih KP ni bila vojaško dorasla KMT, so se komunisti so se umaknili na jug, nacionalisti pa so jih pod vodstvom Čjang Kajšeka obkolili. Iz brezupnega položaja jih je pravzaprav rešil Mao, ki je na vsak način zavračal frontalni spopad proti premočnemu nasprotniku in organizacijo KP iz mest prenesel na podeželje. Zato se je leta 1934 Mao s komunističnimi rojaki odpravil na 10.000 kilometrov [[Kitajski dolgi pohod|Dolgi pohod]] iz južne v severno Kitajsko in se s tem izognil spopadu z nacionalisti. V provinci [[Šaanši]] je KP ustanovila novo oporišče. Med Dolgim pohodom je po nekaterih podatkih umrlo skoraj 90 odstotkov borcev, a kljub hudim izgubam ohranil trdno partijsko strukturo, za komuniste pa je pomenil prelomnico, saj so se dokončno uveljavili kot močna sila z veliko podporo prebivalcev. Med drugo svetovno vojno sta stranki spet sklenili zavezništvo (1937-1945) zaradi [[imperializem|imperialistične]] grožnje vzhodne sosede [[Japonska|Japonske]], vendar se ob koncu druge svetovne vojne obe "zmagovalki" zapleteta v državljanske vojne. Maova KP je nazadnje premagala nacionaliste. Komunisti so 1. oktobra 1949 ustanovili Ljudsko Republiko Kitajsko pod poveljem Maa Dzedonga, [[Čjang Kajšek]] pa je pobegnil na Tajvan, od koder je še v naslednjem desetletju ponovno osvojiti celino.
Združeni KP in KMT sta s skupnimi močmi premagala samopašne kitajske vojaške vojvode, ki so do tedaj nadzirali večji del severne Kitajske. Leta 1927 so se s Čjang Kajšekovo antikomunistično čistko pokazale prve razlike med komunistično in nacionalistično zvezo. Kominterna je za razpad zavezništva okrivila Čen Dušjuja, ki se je nazadnje pridružil [[trockizem|trockistom]]. Po več hudih vojaških porazih, v katerih KP ni bila vojaško dorasla KMT, so se komunisti so se umaknili na jug, nacionalisti pa so jih pod vodstvom Čjang Kajšeka obkolili. Iz brezupnega položaja jih je pravzaprav rešil Mao, ki je na vsak način zavračal frontalni spopad proti premočnemu nasprotniku in organizacijo KP iz mest prenesel na podeželje. Zato se je leta 1934 Mao s komunističnimi rojaki odpravil na 10.000 kilometrov [[Kitajski dolgi pohod|Dolgi pohod]] iz južne v severno Kitajsko in se s tem izognil spopadu z nacionalisti. V provinci [[Šaanši]] je KP ustanovila novo oporišče. Med Dolgim pohodom je po nekaterih podatkih umrlo skoraj 90 odstotkov borcev, a kljub hudim izgubam ohranil trdno partijsko strukturo, za komuniste pa je pomenil prelomnico, saj so se dokončno uveljavili kot močna sila z veliko podporo prebivalcev. Med drugo svetovno vojno sta stranki spet sklenili zavezništvo (1937-1945) zaradi [[imperializem|imperialistične]] grožnje vzhodne sosede [[Japonska|Japonske]], vendar se ob koncu druge svetovne vojne obe "zmagovalki" zapleteta v državljanske vojne. Maova KP je nazadnje premagala nacionaliste. Komunisti so 1. oktobra 1949 ustanovili Ljudsko Republiko Kitajsko pod poveljem Maa Dzedonga, [[Čjang Kajšek]] pa je pobegnil na Tajvan, od koder je še v naslednjem desetletju ponovno osvojiti celino.


=== Voditelj Kitajske ===
=== Voditelj Ljudske republike Kitajske ===
[[Slika:Mao Proclaiming New China.JPG|levo|sličica|277x277_pik|Mao ob ustanovitvi Ljudske republike Kitajske, 1. oktobra 1949.]]

[[Slika:Mao Zedong sitting.jpg|sličica|Fotografija Maa med sedenjem leta 1955]]
Leta 1943 je Mao postal predsednik politbiroja KP, od leta 1945 do svoje smrti je predsedoval centralnemu komiteju. Po komunističnih nazorih in sovjetskih vzorih je KP v skladu s plansko ekonomsko vizijo modernizirala kitajsko družbo in gospodarstvo. V obdobju, ko je bil na oblasti, je sprožil vrsto poskusov z namenom pospešiti gospodarski razvoj države, kot je bil leta 1958 tako imenovani [[Veliki skok naprej]], s katerim je želel s petletkami po sovjetskemu vzoru v državi razviti dobro težko industrijo. Ukinili so zasebna zemljišča, ki so jih združili v večje komune. Gospodarska politika petletk in fokusiranja predvsem na težko industrijo in številne okoljske katastrofe so med letoma 1959 in 1961 so privedle do [[kitajska velika lakota|kitajske velike lakote]], v kateri je umrlo več milijonov Kitajcev. Številni viri pravijo, da je Mao zaradi lažnih poročil o proizvodnji hrane za veliko katastrofo izvedel tako pozno, da je ni več bilo mogoče preprečiti. Drugi viri pa navajajo, da je vedel za katastrofalno letino, vendar je mislil da hrano skrivajo reakcionarji in kulaki, zato ni ukazal sprememb v gospodarski politiki. Ko je uradno izvedel za lakoto, je prenehal jesti meso in tudi svojim uslužbencem ukazal, da ga posnemajo. Leta 1960 sta se prej zelo povezani Ljudska Republika Kitajska in Sovjetska Zveza politično razšli zaradi destalinizacije v SZ. Leta 1966 je Mao izzval ti. ''[[Kulturna revolucija|Kulturno revolucijo]]'', obsežno politično čistko, ki jo je politično dovzetna mladina gonila proti starim partijskim kadrom. S kulturno revolucijo je utrdil svojo oblast. Usmerjena je bila proti buržoaznim in reakcionarnim elementom v družbi, za katere je Mao menil, da še vedno prežemajo kitajsko družbo in jo oddaljujejo od poti v komunizem. Študente in dijake je spodbudil k ustanovitvi [[Rdeče garde|Rdečih Gard]], ki jim je dal pooblastila za obračunavanje s starimi idejami, kulturo, običaji in navadami, njihove akcija pa so se kmalu sprevrgle v medsebojno tekmovanje v tem, kdo bo zvesto izpolnjeval Maove nauke, kar je vodilo v teror. Rdeče Garde so preganjale profesorje, intelektualce, zmerne politike, umetnike, pisatelje in mnogokrat so obračuni z njimi potekali na javnih srečanjih, kjer so žrtve javno poniževali in mučili. Številne vladne uradnike in intelektualce so poslali na prisilno delo na podeželje. Mladi so dobili rdečo knjižico z Maovimi praktičnimi nasveti in nauki, ki so jih recitirali na javnih manifestacijah po vsej državi. V tem obdobju je umrlo več kot milijon ljudi, revolucionarji pa so uničili velik delež kitajske kulturne dediščine. Ko pa so Rdeče garde začele udrihati po ožjem partijskem jedru, je v konflikt posegla vojska, ki je do takrat stala ob strani in jih razpustila z likvidacijami nekaj najbolj zelotskih voditeljev. Po Maovi viziji je status kulturne revolucije stalen, permanenten in naperjen proti buržoaznim prežitkom, ki ovirajo napredovanje revolucije v komunizem. Čeprav je nasilje postopoma upadalo, se je kulturna revolucija končala šele z Maovo smrtjo leta 1976. Z njo si je Mao utrdil oblast, vendar ga je na koncu premagalo zdravje. Umrl je 9. septembra leta 1976 zaradi še do danes nepojasnjenih razlogov.
Leta 1943 je Mao postal predsednik politbiroja KP, od leta 1945 do svoje smrti je predsedoval centralnemu komiteju. Po komunističnih nazorih in sovjetskih vzorih je KP v skladu s plansko ekonomsko vizijo modernizirala kitajsko družbo in gospodarstvo. V obdobju, ko je bil na oblasti, je sprožil vrsto poskusov z namenom pospešiti gospodarski razvoj države, kot je bil leta 1958 tako imenovani [[Veliki skok naprej]], s katerim je želel s petletkami po sovjetskemu vzoru v državi razviti dobro težko industrijo. Ukinili so zasebna zemljišča, ki so jih združili v večje komune. Gospodarska politika petletk in fokusiranja predvsem na težko industrijo in številne okoljske katastrofe so med letoma 1959 in 1961 so privedle do [[kitajska velika lakota|kitajske velike lakote]], v kateri je umrlo več milijonov Kitajcev. Številni viri pravijo, da je Mao zaradi lažnih poročil o proizvodnji hrane za veliko katastrofo izvedel tako pozno, da je ni več bilo mogoče preprečiti. Drugi viri pa navajajo, da je vedel za katastrofalno letino, vendar je mislil da hrano skrivajo reakcionarji in kulaki, zato ni ukazal sprememb v gospodarski politiki. Ko je uradno izvedel za lakoto, je prenehal jesti meso in tudi svojim uslužbencem ukazal, da ga posnemajo. Leta 1960 sta se prej zelo povezani Ljudska Republika Kitajska in Sovjetska Zveza politično razšli zaradi destalinizacije v SZ. Leta 1966 je Mao izzval ti. ''[[Kulturna revolucija|Kulturno revolucijo]]'', obsežno politično čistko, ki jo je politično dovzetna mladina gonila proti starim partijskim kadrom. S kulturno revolucijo je utrdil svojo oblast. Usmerjena je bila proti buržoaznim in reakcionarnim elementom v družbi, za katere je Mao menil, da še vedno prežemajo kitajsko družbo in jo oddaljujejo od poti v komunizem. Študente in dijake je spodbudil k ustanovitvi [[Rdeče garde|Rdečih Gard]], ki jim je dal pooblastila za obračunavanje s starimi idejami, kulturo, običaji in navadami, njihove akcija pa so se kmalu sprevrgle v medsebojno tekmovanje v tem, kdo bo zvesto izpolnjeval Maove nauke, kar je vodilo v teror. Rdeče Garde so preganjale profesorje, intelektualce, zmerne politike, umetnike, pisatelje in mnogokrat so obračuni z njimi potekali na javnih srečanjih, kjer so žrtve javno poniževali in mučili. Številne vladne uradnike in intelektualce so poslali na prisilno delo na podeželje. Mladi so dobili rdečo knjižico z Maovimi praktičnimi nasveti in nauki, ki so jih recitirali na javnih manifestacijah po vsej državi. V tem obdobju je umrlo več kot milijon ljudi, revolucionarji pa so uničili velik delež kitajske kulturne dediščine. Ko pa so Rdeče garde začele udrihati po ožjem partijskem jedru, je v konflikt posegla vojska, ki je do takrat stala ob strani in jih razpustila z likvidacijami nekaj najbolj zelotskih voditeljev. Po Maovi viziji je status kulturne revolucije stalen, permanenten in naperjen proti buržoaznim prežitkom, ki ovirajo napredovanje revolucije v komunizem. Čeprav je nasilje postopoma upadalo, se je kulturna revolucija končala šele z Maovo smrtjo leta 1976. Z njo si je Mao utrdil oblast, vendar ga je na koncu premagalo zdravje. Umrl je 9. septembra leta 1976 zaradi še do danes nepojasnjenih razlogov.


Redakcija: 23:49, 24. september 2021

Mao Cetung
毛泽东
Portret
predsednik Komunistične partije Kitajske
Na položaju
20. marec 1943 – 9. september 1976
PredhodnikDžang Ventjan
NaslednikHua Guofeng
predsednik Ljudske republike Kitajske
Na položaju
27. september 1954 – 27. april 1959
PremierDžov Enlaj
NamestnikDžu De
NaslednikLju Šaoči
predsednik Osrednje vojaške komisije
Na položaju
8. september 1954 – 9. september 1976
NamestnikDžu De
Lin Bjao
Je Džjanjing
NaslednikHua Guofeng
predsednik Centralne ljudske vlade Kitajske
Na položaju
1. oktober 1949 – 27. september 1954
PremierDžov Enlaj
Osebni podatki
Rojstvo毛澤東
26. december 1893({{padleft:1893|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:26|2|0}})[1][2][…]
Šaošan[d], dinastija Čing
Smrt9. september 1976({{padleft:1976|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:9|2|0}})[4][5][…] (82 let)
Džongnanhaj
NarodnostLjudska republika Kitajska Kitajec
Politična strankaKomunistična partija Kitajske
Zakonci
  • ​
    ​
    (por. 1907; umrla 1910)​
  • ​
    ​
    (por. 1920; umrla 1930)​
  • He Dzidžen
    ​
    ​
    (por. 1928; loč. 1937)​
  • ​
    ​
    (por. 1938; njegova smrt 1976)​
Alma materHunan First Normal University
Poklicpolitik, pesnik, pisatelj, filozof, učitelj, bibliotekar, strateg, politični teoretik, revolucionar, kaligraf
Podpis
Mao Cetung
"Mao Dzedong" v poenostavljenih (zgoraj) in tradicionalnih (spodaj) kitajskih pismenkah
Poenostavljeno kitajsko毛泽东
Tradicionalno kitajsko毛澤東
Vljudnostno ime
Poenostavljeno kitajsko润之
Tradicionalno kitajsko潤之

Mao Cetung (/ˈmaʊ (d)zəˈdʊŋ/; poenostavljena kitajščina: 毛泽东; tradicionalna kitajščina: 毛澤東; pinjin: Máo Zédōng) tudi Mao Dzedong ter poznan kot voditelj Mao, kitajski politik in državnik, * 26. december 1893, Šaošan, Hunan, dinastija Čing, † 9. september 1976, Peking, Ljudska republika Kitajska.

Bil je ustanovitelj komunistične Ljudske republike Kitajske, kateri je vladal od ustanovitve leta 1949 do svoje smrti leta 1976. Ideološko marksistično-lenjinistično, njegove teorije, vojaške strategije in politične politike so skupaj znane kot maoizem. Znan je bil po njegovem vzdevku Veliki krmar, v resnici pa je Mao po številu njegovih žrtev največji množični morilec v zgodovini.

Mao je bil sin uspešnega kmeta v Shaoshanu v Hunanu. Na začetku svojega življenja je imel Mao kitajski nacionalistični in protiimperialistični pogled, nanj pa so še posebej vplivali dogodki Xinhai revolucije leta 1911 in četrtomajskega gibanja leta 1919. Kasneje je med delom na Pekinški univerzi sprejel marksizem-lenjinizem in jeseni 1927 ustanovil Kitajsko komunistično partijo (KPK). Med kitajsko državljansko vojno med Kuomintangom (KMT) in KPK je Mao pomagal ustanoviti kitajsko delavsko -kmečko Rdečo armado, radikalne zemljiške politike Sovjetske zveze Jiangxi, ki je na koncu dolgega marca postal vodja KPK. Čeprav se je KPK med drugo kitajsko-japonsko vojno (1937–1945) začasno povezala s KMT pod Združeno fronto, se je kitajska državljanska vojna po predaji Japonske nadaljevala, leta 1949 pa so Maove sile premagale nacionalistično vlado, ki se je umaknila na Tajvan.

1. oktobra 1949 je Mao razglasil ustanovitev Ljudske republike Kitajske, marksistično-lenjinistične enopartijske države, ki jo nadzira KPK in uveljavil komunizem. V naslednjih letih je okrepil svoj nadzor s kampanjami proti najemodajalcem, zatiranjem "protirevolucionarjev", "kampanjami proti trem in petim proti" in s psihološko zmago v korejski vojni, ki je skupaj povzročila smrt več milijonov ljudi Kitajski. Od leta 1953 do 1958 je imel Mao pomembno vlogo pri uveljavljanju načrtnega gospodarstva na Kitajskem, pri oblikovanju prve ustave LRK, sprožitvi programa industrializacije in sprožitvi projekta "Dve bombi, en satelit". V letih 1955–1957 je Mao sprožil gibanje Sufan in protidesničarsko kampanjo, pri čemer je bilo v nadaljnjih letih preganjanih najmanj 550.000 ljudi, večinoma intelektualcev in disidentov. Leta 1958 je naredil velik korak naprej, katerega cilj je bil hitro preoblikovati kitajsko gospodarstvo iz agrarnega v industrijsko, kar je privedlo do najsmrtonosnejše lakote v zgodovini z smrti od 15 do 55 milijonov ljudi med letoma 1958 in 1962. Leta 1963 je Mao ustanovil socialistično izobraževalno gibanje, leta 1966 pa je sprožil Kulturno revolucijo, program za odstranjevanje "protirevolucionarnih" elementov v kitajski družbi, ki je trajal 10 let in je bil zaznamovan z nasilnim razrednim bojem, razširjenim uničevanjem kulturnih artefaktov in izjemnim dvigom Maovega kulta osebnosti. Med revolucijo je bilo preganjanih več deset milijonov ljudi, ocenjeno število smrti pa se giblje od več sto tisoč do milijonov, vključno z Liu Shaoqijem, drugim predsednikom LRK. Po letih slabega zdravja je Mao leta 1976 doživel številne srčne napade in nato septembra istega leta umrl v starosti 82 let. V času Maovega vladanja je kitajsko prebivalstvo naraslo s približno 550 milijonov na več kot 900 milijonov, medtem ko vlada ni dosledno izvajala svoje politike načrtovanja družine.

Mao velja za enega najpomembnejših posameznikov v dvajsetem stoletju. Znan je tudi kot politični intelekt, teoretik, vojaški strateg in pesnik. Kitajska je bila v času Maa vpletena v korejsko vojno, kitajsko-sovjetski razkol, vietnamsko vojno in vzpon rdečih Kmerov. Podporniki Maa so mu pripisali preoblikovanje Kitajske iz polkolonije v močno suvereno državo, s povečano pismenostjo in pričakovano življenjsko dobo. Kitajski je vladal kot krut avtokratski in totalitarni režim, odgovoren pa je za množično represijo ter uničevanje verskih in kulturnih artefaktov in mest. Mao in njegov komunistični režim sta odgovorna za veliko število smrtnih žrtev z ocenami od 40 do 80 milijonov žrtev zaradi lakote, preganjanja, težkega dela in mučenja v zaporih ter množičnih usmrtitev. Zaradi njegove zločinske politike, ki je vključevala preganjanje, uničevanje, lakoto ter smrt med 40 in 80 milijonov ljudi, je Mao uvrščen na prvo mesto seznama 20 največjih množičnih morilcev 20. stoletja.

Biografija

Mao kot otrok, 1913

Mao se je rodil 26. decembra 1893 v Šaošanu v provinci Hunan, na osrednjem Kitajskem. Bil je sin bogatega kmeta in striktne budistke Ven Čimej. Svojega očeta je opisoval kot željnega discipline in izredno strogega človeka, z njegove strani je bil deležen trde vzgoje, večkrat je bil tepen. Tudi Mao je bil v času otroštva budist, vendar je vero v najstniških letih opustil. Z osmimi leti je bil poslan v osnovno šolo v Šaošanu, kjer je bil deležen uveljavljene konfucijanske vzgoje in izobrazbe. Pri trinajstih je njegov oče poskrbel za poroko s sedemnajstletno Luo Jigu in hkrati združil družinski posestvi. Mao je zavračal vsako imenovanje Luo za svojo ženo in se s tem s svojo trmo javno osramotil. Luo je umrla štiri leta po poroki. Kasneje je tudi kritiziral prisilne poroke. Mao se je za nekaj časa zaposlil na očetovi kmetiji in se hkrati seznanjal z mišljenjem prozahodnega reformista Dženga Guanjinga.

Zgodnja revolucionarna leta

Zanimal se je za vojaško moč in nacionalne ideje Georgea Washingtona in Napoleona Bonaparteja. Pri šestnajstih leti je začel obiskovati višjo osnovno šolo v Dongšanu in dve leti pozneje srednjo šolo v prestolnici Hunana Čangšaju (pinjin: Changsha). V srednji šoli je čutil odpor proti avtokratski in tradicionalistični cesarski ureditvi, ki je vztrajala na preživetih tradicijah konfucianizma in ekonomske samozadostnosti, zaradi katerih je Kitajska zaostajala za ekonomsko in tehnološko razvitejšim Zahodom. Bral je revolucionarni časopis Ljudska samostojnost (Minli bao), kot znak upora si je dal simbolično odrezati kito, ki jo je v 17. stoletju vladajoča mandžurska dinastija Čing vsilila vsem moškim. V času srednje šole se je pridružil uporniški vojski, ki si je prizadevala za revolucijo, vendar v boju ni bil nikoli neposredno udeležen. Po opravljenem tečaju za učitelja je odpotoval v Peking, kjer je diplomiral junija 1919 kot tretji v letniku ter se zaposlil kot pomočnik Li Dadžaja v pekingški univerzitetni knjižnici. Li je veliko pisal o oktobrski revoluciji in komunizmu. Tako se je Mao srečal z marksistično literaturo in idejami komunizma. Z zelo majhno plačo si je lahko privoščil le utesnjeno sobo, ki jo je delil skupaj s še sedmimi študenti iz Hunana. Pridružil se je univerzitetnemu klubu filozofov in novinarjev ter se udeleževal seminarjev in predavanj o takratnih kitajskih političnih reformistih. Maovo bivanje v Pekingu se je končalo spomladi leta 1919, ko je odpotoval v Čangšo, kjer se je zaposlil kot učitelj zgodovine na osnovni šoli Šjuje.

Kitajsko komunistično partijo sta leta 1921 ustanovila že omenjeni knjižničar Li Dadžao in marksistični somišljenik Čen Dušju, Mao pa je mestu Čangša, v katerem je v tem času poučeval v osnovni šoli, ustanovil Hunansko vejo KP. V letu 1921 so obstajala komunistična gibanja v Šanghaju, Pekingu, Vuhanu, Kantonu in Džinanu, zato so se 23. julija 1921 prvič srečala komunistična gibanja, na tako imenovanem nacionalnem kongresu Kitajske komunistične partije, ki se ga je udeležil tudi Mao in bil proglašen za sekretarja stranke v provinci Hunan. Na drugem kongresu (julija 1922), na katerem Mao ni bil udeležen, se je KP po Leninovem nasvetu pridružila Ljudska narodna stranka Kuomintang (KMT) z namenom, da bi si zagotovili premoč nad vojaškimi poveljniki, ki so imeli pod nazorom severni del Kitajske. Leta 1923 je bil Mao na tretjem kongresu KP izvoljen v komite. Spomladi leta 1925 je umrl ustanovitelj kitajske republike Sun Jatsen, nasledil pa ga je Čjang Kajšek, ki se je sčasoma zapostavil marksistične ideale na račun nacionalističnih.

V KP se je leta 1925 pokazal razkol med ustanoviteljem in generalnim sekretarjem Čenom Dušjujem, ki je sledil togemu marksizmu osvobajanja proletariata, in Maom, ki je trdil, da bi mogli nekatera marksistična izhodišča prilagoditi kitajskim družbenim razmeram in stvarnostim. Zato je Mao stavil revolucijo na kmete in ne na proletariat, kakor šef partije Čen Dušju.

Državljanska vojna

Mao leta 1925, približno v času njegovega dela na PMTI v Guangzhouu

Združeni KP in KMT sta s skupnimi močmi premagala samopašne kitajske vojaške vojvode, ki so do tedaj nadzirali večji del severne Kitajske. Leta 1927 so se s Čjang Kajšekovo antikomunistično čistko pokazale prve razlike med komunistično in nacionalistično zvezo. Kominterna je za razpad zavezništva okrivila Čen Dušjuja, ki se je nazadnje pridružil trockistom. Po več hudih vojaških porazih, v katerih KP ni bila vojaško dorasla KMT, so se komunisti so se umaknili na jug, nacionalisti pa so jih pod vodstvom Čjang Kajšeka obkolili. Iz brezupnega položaja jih je pravzaprav rešil Mao, ki je na vsak način zavračal frontalni spopad proti premočnemu nasprotniku in organizacijo KP iz mest prenesel na podeželje. Zato se je leta 1934 Mao s komunističnimi rojaki odpravil na 10.000 kilometrov Dolgi pohod iz južne v severno Kitajsko in se s tem izognil spopadu z nacionalisti. V provinci Šaanši je KP ustanovila novo oporišče. Med Dolgim pohodom je po nekaterih podatkih umrlo skoraj 90 odstotkov borcev, a kljub hudim izgubam ohranil trdno partijsko strukturo, za komuniste pa je pomenil prelomnico, saj so se dokončno uveljavili kot močna sila z veliko podporo prebivalcev. Med drugo svetovno vojno sta stranki spet sklenili zavezništvo (1937-1945) zaradi imperialistične grožnje vzhodne sosede Japonske, vendar se ob koncu druge svetovne vojne obe "zmagovalki" zapleteta v državljanske vojne. Maova KP je nazadnje premagala nacionaliste. Komunisti so 1. oktobra 1949 ustanovili Ljudsko Republiko Kitajsko pod poveljem Maa Dzedonga, Čjang Kajšek pa je pobegnil na Tajvan, od koder je še v naslednjem desetletju ponovno osvojiti celino.

Voditelj Ljudske republike Kitajske

Mao ob ustanovitvi Ljudske republike Kitajske, 1. oktobra 1949.
Fotografija Maa med sedenjem leta 1955

Leta 1943 je Mao postal predsednik politbiroja KP, od leta 1945 do svoje smrti je predsedoval centralnemu komiteju. Po komunističnih nazorih in sovjetskih vzorih je KP v skladu s plansko ekonomsko vizijo modernizirala kitajsko družbo in gospodarstvo. V obdobju, ko je bil na oblasti, je sprožil vrsto poskusov z namenom pospešiti gospodarski razvoj države, kot je bil leta 1958 tako imenovani Veliki skok naprej, s katerim je želel s petletkami po sovjetskemu vzoru v državi razviti dobro težko industrijo. Ukinili so zasebna zemljišča, ki so jih združili v večje komune. Gospodarska politika petletk in fokusiranja predvsem na težko industrijo in številne okoljske katastrofe so med letoma 1959 in 1961 so privedle do kitajske velike lakote, v kateri je umrlo več milijonov Kitajcev. Številni viri pravijo, da je Mao zaradi lažnih poročil o proizvodnji hrane za veliko katastrofo izvedel tako pozno, da je ni več bilo mogoče preprečiti. Drugi viri pa navajajo, da je vedel za katastrofalno letino, vendar je mislil da hrano skrivajo reakcionarji in kulaki, zato ni ukazal sprememb v gospodarski politiki. Ko je uradno izvedel za lakoto, je prenehal jesti meso in tudi svojim uslužbencem ukazal, da ga posnemajo. Leta 1960 sta se prej zelo povezani Ljudska Republika Kitajska in Sovjetska Zveza politično razšli zaradi destalinizacije v SZ. Leta 1966 je Mao izzval ti. Kulturno revolucijo, obsežno politično čistko, ki jo je politično dovzetna mladina gonila proti starim partijskim kadrom. S kulturno revolucijo je utrdil svojo oblast. Usmerjena je bila proti buržoaznim in reakcionarnim elementom v družbi, za katere je Mao menil, da še vedno prežemajo kitajsko družbo in jo oddaljujejo od poti v komunizem. Študente in dijake je spodbudil k ustanovitvi Rdečih Gard, ki jim je dal pooblastila za obračunavanje s starimi idejami, kulturo, običaji in navadami, njihove akcija pa so se kmalu sprevrgle v medsebojno tekmovanje v tem, kdo bo zvesto izpolnjeval Maove nauke, kar je vodilo v teror. Rdeče Garde so preganjale profesorje, intelektualce, zmerne politike, umetnike, pisatelje in mnogokrat so obračuni z njimi potekali na javnih srečanjih, kjer so žrtve javno poniževali in mučili. Številne vladne uradnike in intelektualce so poslali na prisilno delo na podeželje. Mladi so dobili rdečo knjižico z Maovimi praktičnimi nasveti in nauki, ki so jih recitirali na javnih manifestacijah po vsej državi. V tem obdobju je umrlo več kot milijon ljudi, revolucionarji pa so uničili velik delež kitajske kulturne dediščine. Ko pa so Rdeče garde začele udrihati po ožjem partijskem jedru, je v konflikt posegla vojska, ki je do takrat stala ob strani in jih razpustila z likvidacijami nekaj najbolj zelotskih voditeljev. Po Maovi viziji je status kulturne revolucije stalen, permanenten in naperjen proti buržoaznim prežitkom, ki ovirajo napredovanje revolucije v komunizem. Čeprav je nasilje postopoma upadalo, se je kulturna revolucija končala šele z Maovo smrtjo leta 1976. Z njo si je Mao utrdil oblast, vendar ga je na koncu premagalo zdravje. Umrl je 9. septembra leta 1976 zaradi še do danes nepojasnjenih razlogov.

Po Maovi smrti se je vnel oster boj za nasledstvo med radikalnimi člani KP, ki jih je predstavljala Maova tretja žena in zmernimi pragmatičnimi voditelji, ki jih je vodil Deng Šjaoping. V nasledstvenem boju je zmagal Deng, ki je nemudoma končal kulturno revolucijo in opustil radikalne politike svojega predhodnika. Novo vizijo nadaljnjega družbenega razvoja Kitajske in odnosa do kitajske zgodovine najbolje ponazori njegov domnevni izrek, da »ni važno, kakšne barve je mačka, dokler lovi miši.« [7]. Maovo telo in ideje so balzamirali in razstavili na osrednjem pekingškem trgu, državo pa so postopoma začeli odpirati svetu in mednarodnem kapitalizmu, kar je prineslo nagel gospodarski razvoj. Kitajska je le v dveh desetletjih postala gospodarska velesila.

Marxov vpliv na Maovo vodenje Kitajske in maoizem

Maova vizija razvoja kitajske družbe v komunizem se razhaja z ortodoksno marksistično teorijo, ki za steber družbenega razvoja poudarja vlogo proletariata. Če je pred-oktobrska Rusija imela v večjih mestih vsaj nekaj proletariata, z obstojem katerega je potem Lenin utemeljil svojo vizijo KP kot delavske avantgarde, ki predstavlja najboljše interese celotnega delavstva, je izven večjih urbanih središč večino ruskega delavstva predstavljalo tradicionalno kmečko delavstvo. S tega vidika je bila Kitajska pod pozno dinastijo Čing še manj urbanizirana in industrializirana. Omejeno proletarizacijo so predstavljale zgolj metropole interesnih sfer, kjer so se po opijskih vojnah utrdili evropski kolonialisti. Zato je bilo kitajsko delavstvo skoraj v celoti kmečko delavstvo. Mao je to dejstvo vzel v obzir, ne pa tudi ustanovitelji kitajske KP, zato jih je s podporo podeželskih komunističnih baz razmeroma lahko izrinil iz Partije. Že Lenin je moral vzeti v obzir večinoma ruralno Rusijo, Mao pa je v tem smislu še radikaliziral Leninovo interpretacijo marksizma - leninizem. Po Mau mora vodilno vlogo v revoluciji od proletariata prevzeti kmečko prebivalstvo, ker je vsaj za kitajske razmere bil v daleč največji večini. Prav tako naj bi bilo kmečko življenje ideal revolucionarnega življenja. Ta Maova izpeljava marksizma in leninizma se po njem imenuje maoizem.

Pomemben pomen ima tudi gospodarska in politična situacija, ki je vladala na Kitajskem ob času revolucije. Marksizem namreč predvideva, da se bo družba razvijala iz sužnjelastniške, preko fevdalne, v kapitalistično in na koncu dosegla socializem. Kitajska ima svoj kulturno politični in gospodarski razvoj in ga je težko vkalupiti v togo Engelsovo shemo faz zgodovinskega razvoja. Kitajska civilizacija je razmeroma zgodaj odpravila fevdalizem že ob koncu bronaste dobe pod dinastijo Čou, ampak tisto kar je sledilo ni bil kapitalizem, pač pa začetek absolutizma posameznih cesarskih dinastij s t. i. nebeškim mandatom. Nemški sociolog Max Weber opominja, da so elementi kapitalizma obstajali že v antiki in na Orientu, kamor vključuje tudi tradicionalistično Kitajsko, da pa se niso razvili v obsegu in pomenu kot kasneje na Zahodu.[8]. Poleg tega sužnjelastništvo nikoli ni bila strukturna značilnost kitajske družbe, kot je to značilno za evropsko antiko.

Omeniti je treba tudi kult osebnosti, ki ga je izoblikoval Mao na Kitajskem in ga lahko opazimo še danes, podobno kot v postsovjetski Rusiji, kjer imajo mnogi državljani razočarani nad aktualnim ruskim političnim in gospodarskim razvojem pozitivno prepričanje o Stalinu. Maova Mala rdeča knjižica je bila za kitajsko mladino, ki je bila steber Kulturne revolucije, glavno vodilo maoizma.

Zunaj Kitajske se je po Maovi smrti razširila družbeno politična filozofija maoizma predvsem med skrajno levičarskimi gverilskimi gibanji v pretežno ruralnih državah Tretjega sveta, predvsem kar zadeva vodenje političnega in oboroženega boja s podeželja. Na Zahodu so se z maoizmom deloma spogledovale levičarske teroristične skupine, ki pa so v opravičevanju nasilja eklektično povzemale še ostale antiimperialistične ideologije.

Bibliografija

Maove najpomembnejše misli in citati so zbrani v knjigi Citati predsednika Maa, ki velja za eno od knjig natisnjenih v največ izvodih. Njegova avtorska dela pa so:

  • O gverilskem vojskovanju (游击战); 1937
  • O dejavnosti (实践论); 1937
  • O protislovju (矛盾论); 1937
  • O vojskovanju proti premočnemu sovražniku (论持久战); 1938
  • In memoriam: Norman Bethune (纪念白求恩); 1939
  • O novi demokraciji (新民主主义论); 1940
  • Razgovori o literaturi in umetnosti s foruma v Yan'anu (在延安文艺座谈会上的讲话); 1942
  • Služiti ljudstvu (为人民服务); 1944
  • O norem starcu, ki je premaknil goro (愚公移山); 1945
  • Pravila dialektičnega razpravljanja z ljudmi (正确处理人民内部矛盾问题); 1957

Sklici

  1. ↑ Short P. Mao: A Life — Great Britain: Hodder & Stoughton, 1999. — P. 19. — 782 p. — ISBN 978-0-340-60624-7
  2. ↑ data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  3. ↑ SNAC — 2010.
  4. ↑ Immanuel C.Y. Hsü The Rise of Modern China — 6 — USA: OUP, 2000. — P. 767. — 1136 p. — ISBN 978-0-19-512504-7
  5. ↑ Short P. Mao: A Life — Great Britain: Hodder & Stoughton, 1999. — P. 625–626. — 782 p. — ISBN 978-0-340-60624-7
  6. ↑ Zhisui L. The Private Life of Chairman Mao (1996 edition) — 1996. — P. 9. — ISBN 978-0-09-964881-9
  7. ↑ iz Hung Li China's Political Situation and the Power Struggle in Peking (1977), s. 107
  8. ↑ Weber, Max, Protestantska etika in duh kapitalizma, ŠKUC FF, Ljubljana 1988, s. 12-13

Zunanje povezave

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Mao Cetung
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Mao_Cetung&oldid=5575052«