Cursus honorum: Razlika med redakcijama
→Edil: slog |
→Edil: pretor |
||
| Vrstica 33: | Vrstica 33: | ||
Položaj edila ni bil obvezen korak na ''cursus honorum'' za opravljanje višjih funkcij. Službo edilov so politiki običajno opravljali po kvestorstvu in pred pretorstvom. Veliko je bilo tudi primerov, da je kot edil služboval nekdanji pretor.<ref>''"Aedile | Roman official"''. Encyclopedia Britannica. Pridobljeno 7. septembra 2020.</ref> |
Položaj edila ni bil obvezen korak na ''cursus honorum'' za opravljanje višjih funkcij. Službo edilov so politiki običajno opravljali po kvestorstvu in pred pretorstvom. Veliko je bilo tudi primerov, da je kot edil služboval nekdanji pretor.<ref>''"Aedile | Roman official"''. Encyclopedia Britannica. Pridobljeno 7. septembra 2020.</ref> |
||
==Pretor== |
|||
{{glavni|Pretor}} |
|||
Po službovanju na položaju kvestorja ali edila je mož pri 39 letih lahko napredoval v pretorja (latinsko ''praetor'', iz latinskega ''praeitor'', ''praeire'' - ''iti, tisti ki hodi spredaj'') |
|||
. Število pretorjev se je v zgodovini stalno spreminjalo in na splošno raslo. V republiki je bilo praviloma šest do osem pretorjev, izvoljenih vsako leto. Opravljali so različne sodne funkcije v Rimu in druge vladne posle. V odsotnosti konzulov so prevzeli poveljstvo rimske ali italijanske garnizije. Razen tega so lahko opravljali posle konzulov, njihova glavna funkcija pa je bila sodniška (magistrat). Predsedovali so procesom, ki so vključevali kazniva dejanja, izdajali odredbe sodišč in potrjeval sicer "nezakonita" dejanja. Magistrata je spremljalo šest liktorjev in je upravljal svoj imperij. Po mandatu magistrata je služil kot provincialni guverner z naslovom propretor, upravljal propretorjev imperij, poveljeval provincijskim legijam in imel vrhovno oblast v svoji provinci.<ref>Shelton, Jo-Ann (1998). ''As the Romans did: a sourcebook in Roman Social History'' (2. izdaja). Oxford University Press. str. 207–215. ISBN 9780195089745.</ref> |
|||
Dva pretorja sta imela bolj prestižen položaj kot drugi. Prvi je bil ''praetor peregrinus'' (''pretor za tujce''), ki je bil vrhovni sodnik v procecih, v katerih je bil vključen en ali več tujcev. Drugi je bil ''praetor urbanus'' (''mestni pretor''), ki je imel najvišji sodni položaj v Rimu. Imel je pooblastila, da je lahko razveljavil katero koli sodbo drugih sodišč in bil sodnik v procesih, v katerih so bili za kazniva dejanja obtoženi guverjerji provinc. ''Praetor urbanus'' ni smel zapustiti Rima za več kot deset dni. Če je bil v Rimu odsoten eden od teh pretorjev, je drugi opravljal dolžnosti obeh. |
|||
==Sklici== |
==Sklici== |
||
Redakcija: 08:03, 6. julij 2021
Cursus honorum (slovensko častna pot) je bilo zaporedje položajev, po katerem je potekala kariera vojaških častnikov in političnih funkcionarjev senatorskega ranga v Rimski republiki in zgodnjem Rimskem cesarstvu. Cursus honorum je bila mešanica vojaških in političnih upravnih položajev. Končna nagrada za zmago na volitvah na vseh "stopničkah" zaporedja je bil položaj enega od dveh konzulov v določenem letu. Za vsak vmesni položaj je bila določena spodnja starostna meja. Določeni so bili tudi najmanjši časovni presledki med zaporednimi položaji. Ponavljanje položajev je bilo z zakonom prepovedano.
Pravila so se v zadnjem stoletju republike spremenila in grobo kršila. Gaj Marij, na primer, je bil konzul pet let zapored od leta 104 do 100 pr. n. št. Konzul je bil skupno sedemkrat, služboval pa je tudi v letih 107 in 86 pr. n. št. Položaji so bili uradno predstavljeni kot priložnosti za opravljanje javne službe, vendar so pogosto postali zgolj priložnost za promocijo posameznikov. Reforme Sule med letoma 82 in 79 pr. n. št. so določale desetletni interval med dvema zaporednima mandatoma.[1] Imeti funkcijo v najmlajši možni starosti (suo anno, slovensko v svojem letu) je veljalo za velik politični uspeh. Zamuditi položaj pretorja pri 39 letih ja na primer pomenilo, da pri 42 letih ni bilo mogoče postati konzul. Mark Tulij Cicero je bil izjemno ponosen ne samo na to, da je bil novus homo (slovensko nov človek) - mož brez prednika na konzulskem položaju, ampak tudi na to, da je postal konzul "v svojem letu".[2][3]
Vojaški tribun
Vojaški tribun (latinsko tribunus militum, tribun vojakov) je bil častnik rimske vojske nad centurionom in pod legatom. Mladi moški konjeniškega (viteškega) reda so pogosto služili kot vojaški tribuni, ker je bil položaj prva stopnica na poti v Rimski senat.[4] Pogoj za položaj tribuna je bil deset let službovanja v rimski konjenici (equites) ali štabu generala, ki je bil kandidatov sorodnik ali družinski priatelj.[5] V praksi se pravilo ni vedno spoštovalo.[6]
Beseda tribun izhaja iz besede tribus, ki pomeni pleme.[7] V najstarejši zgodovini Rima je vsako od treh plemen (Ramni (Latinci), Ticiji (Sabinci) in Luceri (Etrurci)) po potrebi[8] imenovalo po enega vojaškega poveljnika, ker stalne vojske ni bilo. Tribuni so bili poveljniki legij, ki so prvotno štele okoli 3.000 mož. Po Polibiju (umrl 118 pr. n. št.) je imel takrat Rim šest tribunov, ki so jih imenovali konzuli.[9] Tribuni so bili štabni častniki legata legij in so po potrebi poveljevali vojaškim enotam, sicer pa je bil postopek izbire zelo zapleten in v različnih obdobjih različen.
Naslednji koraki na cursus honorum so se dosegali na vsakoletnih volitvah.
Kvestor
Kvestror (latinsko quaestor, iz latinskega glagola quaero, quaerere,[10] ki pomeni poizvedovati, preiskovati)) je bil najnižji uradniški položaj. Kandidati zanj so morali biti stari najmanj trideset let, kandidati iz patricijskih vrst pa so lahko bili za ta in vse naslednje položaje dve leti mlajši.
V rimski finančni upravi ali kot namestniki guvernerja provinc je službovalo dvajset kvestorjev. Lahko so bili tudi blagajniki legij. Mlad mož, ki je dobil službo kvestorja, se je štel za pomembnega uradnika. Dodatna naloga vseh kvestorjev je bil nadzor javnih iger. Kvestor je imel dovoljenje za nošenje toge praetexta, vendar ni imel spremstva liktorjev niti svojega imperija.
Edil
Prokvestor/promagistrat je bil pri 36 letih lahko izvoljen za enega od edilov (latinsko aedile, iz latinskega aedes, tempeljska zgradba). Dva edila sta bila plebejska in dva patricijska. Slednja sta se imenovala curule aediles. Plebejska edila je izvolil svet plebejcev, patricijska pa je izvolil plemenski svet ali ga je imenoval vladajoči konzul. Edili so bili odgovorni za rimsko mestno upravo, skrbeli za tempelj, od tod njihov naziv, organizirali igre in bili odgovorni za vzdrževanje javnih rimskih zgradb. Zadolženi so bili za preskrbo Rima z vodo in živili. Kot tržni nadzorniki so bili včasih tudi sodniki v trgovskih zadevah.
Edili so kot nadzorniki javnih del, templjev in tržnic do neke mere sodelovali s cenzorji, ki so imeli sorodne zadolžitve. Ker so nadzirali organizacijo festivalov in iger, je bil njihov položaj za kariernega politika pozne republike zelo iskan, saj je bilo uprizarjanje spektaklov dobro sredstvo za pridobivanje priljubljenosti.[11]
Patricijski edili so bili uvedeni v 4. stoletju pr. n. št. Njihove naloge se niso bistveno razlikovale od nalog plebejskih edilov, lahko pa so nosili določene simbole svojega položaja, na primer stol ali stolček. Na ta položaj so bili sprva lahko bili izvoljeni samo patriciji, kasneje pa so njihove položaje lahko zasedli tudi plebejci.
Patricijskega edila so sprva volili izmenično plebejci in patriciji. V 2. stoletju pr. n. št. se je ta praksa opustila in edile so vsa leta volili oboji.
Položaj edila ni bil obvezen korak na cursus honorum za opravljanje višjih funkcij. Službo edilov so politiki običajno opravljali po kvestorstvu in pred pretorstvom. Veliko je bilo tudi primerov, da je kot edil služboval nekdanji pretor.[12]
Pretor
Po službovanju na položaju kvestorja ali edila je mož pri 39 letih lahko napredoval v pretorja (latinsko praetor, iz latinskega praeitor, praeire - iti, tisti ki hodi spredaj) . Število pretorjev se je v zgodovini stalno spreminjalo in na splošno raslo. V republiki je bilo praviloma šest do osem pretorjev, izvoljenih vsako leto. Opravljali so različne sodne funkcije v Rimu in druge vladne posle. V odsotnosti konzulov so prevzeli poveljstvo rimske ali italijanske garnizije. Razen tega so lahko opravljali posle konzulov, njihova glavna funkcija pa je bila sodniška (magistrat). Predsedovali so procesom, ki so vključevali kazniva dejanja, izdajali odredbe sodišč in potrjeval sicer "nezakonita" dejanja. Magistrata je spremljalo šest liktorjev in je upravljal svoj imperij. Po mandatu magistrata je služil kot provincialni guverner z naslovom propretor, upravljal propretorjev imperij, poveljeval provincijskim legijam in imel vrhovno oblast v svoji provinci.[13]
Dva pretorja sta imela bolj prestižen položaj kot drugi. Prvi je bil praetor peregrinus (pretor za tujce), ki je bil vrhovni sodnik v procecih, v katerih je bil vključen en ali več tujcev. Drugi je bil praetor urbanus (mestni pretor), ki je imel najvišji sodni položaj v Rimu. Imel je pooblastila, da je lahko razveljavil katero koli sodbo drugih sodišč in bil sodnik v procesih, v katerih so bili za kazniva dejanja obtoženi guverjerji provinc. Praetor urbanus ni smel zapustiti Rima za več kot deset dni. Če je bil v Rimu odsoten eden od teh pretorjev, je drugi opravljal dolžnosti obeh.
Sklici
- ↑ Abbott, Frank Frost (1901). A History and Description of Roman Political Institutions. Ginn and Company. str. 105. ISBN 0-543-92749-0.
- ↑ Marcus Tullius Cicero; Sallust; Johnston, Harold Whetstone; Kingery, Hugh Macmaster (1910). Selected orations and letters of Cicero: To which is added the Catiline of Sallust ; with historical introduction, an outline of the Roman constitution, notes, vocabulary and index. Chicago: Scott, Foresman & Co. str. 99.
- ↑ Goldsworthy, Adrian (28. avgust 2014). Augustus: First Emperor of Rome. Yale University Press. str. 35. ISBN 978-0-300-21666-0.
- ↑ Kasij Dion LXVII, 2.
- ↑ Collar, Anna (12. december 2013). Religious Networks in the Roman Empire. Cambridge University Press. str. 44. ISBN 9781107043442.
- ↑ Gill, N.S. (28. februar 2018). Hierarchy of Roman Offices in the Cursus Honorum. ThoughtCo. Pridobljeno 12. maja 2018.
- ↑ Tribunus. Oxford Latin Dictionary. Oxford: Clarendon Press, 1982, ponatis 1985. str. 1972.
- ↑ Varro, De lingua latina 5.80.
- ↑ Polybius, 6.12.6.
- ↑ Lewis, Charlton T. A Latin Dictionary: queastor.
- ↑ Beck, Hans (2009). Career and hierarchy: the Roman aristocracy and the beginnings of the cursus honorum in the middle republic. Walter de Gruyter. ISBN 9783050048468.
- ↑ "Aedile | Roman official". Encyclopedia Britannica. Pridobljeno 7. septembra 2020.
- ↑ Shelton, Jo-Ann (1998). As the Romans did: a sourcebook in Roman Social History (2. izdaja). Oxford University Press. str. 207–215. ISBN 9780195089745.
