Absurdizem

Sizif je s Camusovo predelavo antičnega mita v zadnjih poglavjih Mita o Sizifu postal simbol absurdizma. Sizifa si moramo po absurdizmu zamišljati srečnega, če želimo biti srečni sami, saj deluje kot prispodoba našega življenja.

Absurdizem ali filozofija absurda je filozofska smer, ki si za predispozicijo jemlje, da je človeku njegovo okolje nerazumljivo in njegovo življenje posledično inherentno nesmiselno. Vsi smisli življenja, ki jih imamo za pristne, so v resnici samo skrivanje pred nesmislom. Po absurdizmu se na primer znanost, enako kot vse drugo, prelije v vero, saj na neki točki znanosti nihče zares ne razume, temveč samo veruje v trenutno priznano teorijo, ki jo ta filozofija enači s prispodobo, kar ima za beg pred nesmislom. Osrednje vprašanje absurdizma je, kako in zakaj naj človek živi v svetu, ki mu je nedoumljiv in ki mu ne more podati odgovorov na eksistenčna vprašanja. Absurd ni lastnost človeka in ne lastnost sveta, temveč je odnos med njima. Absurdizem je z delom Mit o Sizifu (1942) utemeljil Albert Camus. Povezan je tudi s teatrom absurda.

Osrednje misli in specifike filozofije absurda

Filozofija absurda, ki jo je Camus začel v Mitu o Sizifu (1942) in nadaljeval v Upornem človeku (1952), je sicer zelo sorodna eksistencializmu, saj obe priznavata nesmiselnost življenja, vendar rešitev pojmujeta drugače. Čeprav sta si absurdizem in eksistencializem zelo podobna, se ne smeta enačiti, saj Camus v Mitu o Sizifu jasno opredeli stališče absurdizma kot antifilozofije - filozofije, ki zanika možnost racionalne razlage sveta in vero opredeli kot beg pred nesmislom. Zanika torej vse možnosti, od človeka pa zahteva, da se s svojo nezmožnostjo razumevanja sveta in osmišljanja svojega življenja sprijazni, jo ponotranji in tako postane absurdni človek. Ideal absurdnega človeka Camus vidi v antičnem liku Sizif, ki si ga zamišlja srečnega, kljub njegovem neskončnem, nesmiselnem in zelo napornem delu.

Absurdni človek

Ena izmed osrednjih misli absurdizma je koncept absurdnega človeka, ki ga Camus razvija v večini Mita o Sizifu. Absurdni človek je človek, ki je:

• ponotranjil, da je absurdni odnos med njegovim iskanjem smisla in svetom, ki mu ga ne bo dal, nesprejemljiv;
• opustil vse oblike upanja, da bi smisel lahko našel v kakršnikoli obliki znanosti ali vere (naj bo to filozofija ali krščanstvo);
• sposoben zavedati se svojih mej: svoje z naravnimi zakoni omejene svobode, smrtnosti, obsojenosti na neuspeh pri upiranja absurdu;
• dovolj pogumen, da se vseh dejstev absurda brezpogojno zaveda in še vedno živi.

V svojem jedru je absurdni človek nihilistična ideja, saj kliče po predrugačenju etičnih in življenjskih vrednot glede na spoznanja absurdizma. S doseganjem ideala absurdnega človeka se človek osvobodi bremena nesmiselnosti svojega življenja in postane gospodar svoje usode, saj ve, da je ta samo njegova in da nima nobenega višjega imperativa, ki bi mu narekoval, kaj naj počne. Posledično mora Camus, da se izogne pomiku k anarhizmu, zagovarjati meje človeške svobode, ki izhajajo iz nekega notranjega imperativa. To napravi deloma v Mitu o Sizifu z arhetipi absurdnih ljudi in odgovorom na vprašanje "Zakaj naj se ne ubijem"; deloma pa v Upornem človeku, kjer skozi koncept "notranje meje" - ki je njegova "meja upora" in je pogojena z medčloveškimi odnosi -, raziskuje vprašanje "Zakaj naj ne ubijam drugih" .

Arhetipi absurdnega človeka

Camus v Mitu o Sizifu navede štiri arhetipe oziroma primere absurdnih ljudi, ki kljub zavedanju vseh spoznanj absurdizma vseeno živijo polna življenja. To so:

Don Juan

Don Juan je osvajalec ženskih src. Ljubi vse ženske sveta in vsaki pove, kar hoče slišati, da jo osvoji. Ker se zaveda absurda je osvobojen etičnih zadržkov in lahko sam sebi postavlja pravila. To seveda ne pomeni, da ni etičen, le da se zaveda posledic svojih dejanj, ki jih je pripravljen sprejeti. Njegova posledica je, da bo umrl osamljen, saj se bo vsem ljubimkam zameril. To zanj ni kazen, ker svojo starost jemlje kot posledico svojih dejanj, ki jo je sprejel. Na primer neabsurdni žigolo bi svojo osamljenost na stara leta jemal kot božjo kazen, absurdni Don Juan, pa ne, saj ve, da si usodo kroji sam in koncept kazni višje sile zanj ne obstaja. Camus o absurdistični morali, ki je osrednje vprašanje Don Juana, zapiše:

Absurdnost ne sprošča, temveč veže. Ne dovoljuje vseh dejanj. Vse je dovoljeno, to ne pomeni, da ni nič prepovedano. Absurdnost daje samó enakovrednost posledicam teh dejanj. Ne priporoča hudodelstva, to bi bilo otročje, vrača pa kesanju njegovo nekoristnost [...] Duh, ki ga je prežela absurdnost sodi samo, da je treba te nasledke [posledice] gledati z vedrim mirom. Pripravljen je plačati. Drugače povedano, zanj obstajajo odgovorni ne pa krivi.

Gledališki igralec

Igralec deluje iz človeškega nagnjenja, da ga nič ne zanima tako zelo kot on sam, sploh to, kar bi lahko bil. Na odru absurdni igralec izživi vse svoja možna življenja. Ne živi zares svojega življenja, temveč živi skozi svoje like. Tako ponazarja arbitrarnost meje med tem, kar človek hoče biti in tistim, kar je. Kot Sizif potiska skalo, igralec v treh urah živi in umre. Za seboj ne more pustiti ničesar, kar bi spominjalo na njegove vloge in genialnost in to je njegova usoda, ki jo je kot absurden človek sprejel. Camus zapiše, da igralec »Vlada v minljivem. Vemo, da je med vsemi slavami njegova najbolj enodnevna«. Igralec se absurdu zoperstavlja z igro - s kvantiteto življenj v nasprotju s kvaliteto, kot pri Don Juanu. Zaveda se, da bo smrt ves njegov trud izničila in to zavedanje ga osvobaja.

Osvajalec

Osvajalec se je odločil absurdu kljubovati skozi svoja dejanja in se z njimi zapisati v človeško zgodovino. Osvajalec sam o sebi v Mitu o Sizifu pravi: »Če sem si izbral delovanje, ne mislite, da mi je kontemplacija neznana dežela. Vendar mi ne more dati vsega, in ker sem oropan večnosti, se hočem zvezati s časom« Osvajalci vedo, da je delovanje samo po sebi nekoristno. Koristno je samo delovanje, ki bi prenovilo človeka in zemljo. Zavedajo se, da ljudi sicer ne morajo prenoviti, vendar morajo se delati "kakor da". Zaveda se popolne veličine človeškega duha in išče trenutne krepkosti, ki mu dajo občutek božanskosti. Kljub temu, pa se absurdni osvajalec zaveda jalovosti in nesmiselnosti svojega početja, to je absurdnemu duhu inherentno. Osvajalci zmorejo največ, vendar ne zmorejo več kot človek sam.

Umetnik

Umetnik ustvarja z namenom ponavljanje tem sveta. Podobno kot Don Joan ljubi ženske, umetnik slika slike. Gre preprosto za živetje življenja. Vse umetnine so brez pomena in smisla, vendar absurdna umetnina in z njo umetnik se od ostalih razločujeta z zavedanjem. Prava absurdna umetnina po Camusu mora prikazovati zavedanje razkola med človeškim hrepenenjem po smislu in njegovo večno nezmožnostjo doseganja tega. Pri absurdni umetnosti se še najbolj vidi paradoks v katerega se zapleta absurdizem: Če so vse umetnine nesmiselne in če se absurdni umetnik tega zaveda, zakaj jih ustvarja? Ali ne kontrirajo že s svojim obstojem te absurdne misli, saj, če je res vseeno, ali so ali ne, potem jih pač ne bi bilo? Na ta vprašanja, ki se dajo postaviti na skoraj vse točke absurdizma, Camus ne odgovarja.

Problem filozofije absurda

Težava absurdne misli je, da temelji na pradoksu. V Mitu o Sizifu in Upornem človeku Camus trdi, da je smisel življenja nemogoč koncept, zanika vse možne načine pridobitve tega in vendar v obeh delih trdi, da je potrebno živeti in da je samomor tudi oblika bega pred absurdom.