Absurdizem

Sizif je s Camusovo predelavo antičnega mita v zadnjih poglavjih Mita o Sizifu postal simbol absurdizma. Sizifa si moramo po absurdizmu zamišljati srečnega, če želimo biti srečni sami, saj deluje kot prispodoba našega življenja.

Absurdizem ali filozofija absurda je filozofska smer, ki si za predispozicijo jemlje, da je človeku njegovo okolje nerazumljivo in njegovo življenje posledično inherentno nesmiselno. Vsi smisli življenja, ki jih imamo za pristne, so v resnici samo skrivanje pred nesmislom. Po absurdizmu se na primer znanost, enako kot vse drugo, prelije v vero, saj na neki točki znanosti nihče zares ne razume, temveč samo veruje v trenutno priznano teorijo, ki jo ta filozofija enači s prispodobo, kar ima za beg pred nesmislom. Osrednje vprašanje absurdizma je, kako in zakaj naj človek živi v svetu, ki mu je nedoumljiv in ki mu ne more podati odgovorov na eksistenčna vprašanja. Absurd ni lastnost človeka in ne lastnost sveta, temveč je odnos med njima. Absurdizem je z delom Mit o Sizifu (1942) utemeljil Albert Camus. Povezan je tudi s teatrom absurda.

Osrednje misli in specifike filozofije absurda

Filozofija absurda, ki jo je Camus začel v Mitu o Sizifu (1942) in nadaljeval v Upornem človeku (1952), je sicer zelo sorodna eksistencializmu, saj obe priznavata nesmiselnost življenja, vendar rešitev pojmujeta drugače. Čeprav sta si absurdizem in eksistencializem zelo podobna, se ne smeta enačiti, saj Camus v Mitu o Sizifu jasno opredeli stališče absurdizma kot antifilozofije - filozofije, ki zanika možnost racionalne razlage sveta in vero opredeli kot beg pred nesmislom. Zanika torej vse možnosti, od človeka pa zahteva, da se s svojo nezmožnostjo razumevanja sveta in osmišljanja svojega življenja sprijazni, jo ponotranji in tako postane absurdni človek. Ideal absurdnega človeka Camus vidi v antičnem liku Sizif, ki si ga zamišlja srečnega, kljub njegovem neskončnem, nesmiselnem in zelo napornem delu.

Absurdni človek

Ena izmed osrednjih misli absurdizma je koncept absurdnega človeka, ki ga Camus razvija v večini Mita o Sizifu. Absurdni človek je človek, ki je:

• ponotranjil, da je absurdni odnos med njegovim iskanjem smisla in svetom, ki mu ga ne bo dal, nesprejemljiv;
• opustil vse oblike upanja, da bi smisel lahko našel v kakršnikoli obliki znanosti ali vere (naj bo to filozofija ali krščanstvo);
• sposoben zavedati se svojih mej: svoje z naravnimi zakoni omejene svobode, smrtnosti, obsojenosti na neuspeh pri upiranja absurdu;
• dovolj pogumen, da kljub vsem tem spoznanjem še vedno živi.

V svojem jedru je absurdni človek nihilistična ideja, saj kliče po predrugačenju etičnih in življenjskih vrednot glede na spoznanja absurdizma. S doseganjem ideala absurdnega človeka se človek svobodi bremena nesmiselnosti svojega življenja in postane gospodar svoje usode, saj ve, da je ta samo njegova in da nima nobenega višjega imperativa, ki bi mu narekoval, kaj naj počne. Posledično mora Camus, da se izogne pomiku k anarhizmu, zagovarjati meje človeške svobode, ki izhajajo iz nekega notranjega imperativa. To napravi deloma v Mitu o Sizifu z arhetipi absurdnih ljudi in odgovorom na vprašanje "Zakaj naj se ne ubijem"; deloma pa v Upornem človeku, kjer skozi koncept "notranje meje" - ki je njegova "meja upora" in je pogojena z medčloveškimi odnosi -, raziskuje vprašanje "Zakaj naj ne ubijam drugih" .

Problem filozofije absurda

Težava absurdne misli je, da temelji na pradoksu. V Mitu o Sizifu in Upornem človeku Camus trdi, da je smisel življenja nemogoč koncept, zanika vse možne načine pridobitve tega in vendar v obeh delih trdi, da je potrebno živeti in da je samomor tudi oblika bega pred absurdom.