Baltsko morje: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Miggie H (pogovor | prispevki)
mBrez povzetka urejanja
Miggie H (pogovor | prispevki)
mBrez povzetka urejanja
Vrstica 13: Vrstica 13:
[[File:Ship in harbour.jpg|thumb|Pristanišče v [[Świnoujście]], Poljska]]
[[File:Ship in harbour.jpg|thumb|Pristanišče v [[Świnoujście]], Poljska]]


Dežele ob Baltiku so bile med zadnjimi v [[Evropa|Evropi]], ki so sprejele [[Krščanstvo]], [[Finska]] v 12. stoletju, [[Estonija]] in [[Latvija]] v 13. stoletju, [[Litva]] kot zadnja evropska država leta 1387. To se je zgodilo po dolgotrajnih [[Severne križarske vojne|severnih križarskih vojnah]], ki so jih vodile sosednje že krščanske države in [[tevtonski viteški red]]. Med 13. in 17. stoletjem je območje nadzorovala [[Hansa|Hanzeatska liga]], nakar je skoraj popoln nadzor prevzela [[Švedska]] in ga izgubila v [[veliki severni vojni]] (1700-1721), ko je [[Rusija]] prevzela nadzor nad [[Finska|Finsko]] in osnovala [[Sankt Peterburg]] leta 1703.
Dežele ob Baltiku so bile med zadnjimi v [[Evropa|Evropi]], ki so sprejele [[krščanstvo]] [[Finska]] v 12. stoletju, [[Estonija]] in [[Latvija]] v 13. stoletju, [[Litva]] kot zadnja evropska država leta 1387. To se je zgodilo po dolgotrajnih [[Severne križarske vojne|severnih križarskih vojnah]], ki so jih vodile sosednje že krščanske države in [[tevtonski viteški red]]. Med 13. in 17. stoletjem je območje nadzorovala [[Hansa|Hanzeatska liga]], nakar je skoraj popoln nadzor prevzela [[Švedska]] in ga izgubila v [[veliki severni vojni]] (1700-1721), ko je [[Rusija]] prevzela nadzor nad [[Finska|Finsko]] in osnovala [[Sankt Peterburg]] leta 1703.


Po [[Prva svetovna vojna|prvi svetovni vojni]] je bila Poljska povezana z Baltikom s [[poljski koridor|koridorjem]], ki je ločeval [[Vzhodna Prusija|Vzhodno Prusijo]] od preostanka [Nemčija|Nemčije]]. Ozemeljske zahteve Nemčije po tem koridorju so bile eden od razlogov za začetek [[druga svetovna vojna|druge svetovne vojne]], med katero je Nemčija zasedla Poljsko in dele [[Sovjetska zveza|Sovjetske zveze]] do Sankt Peterburga (takrat Leningrad), ki je bil dolgo [[obleganje Leningrada|oblegan]]. Po vojni je prišlo do velikih demografskih sprememb ob južnem Baltiku, večina Nemcev je bila izseljena, v Litvo, Latvijo in Estonijo pa je bilo priseljenih veliko [[Rusi|Rusov]]. Današnji nadzor nad Baltikom je bil vzpostavljen leta 1989 z razpadom Sovjetske zveze.
Po [[Prva svetovna vojna|prvi svetovni vojni]] je bila Poljska povezana z Baltikom s [[poljski koridor|koridorjem]], ki je ločeval [[Vzhodna Prusija|Vzhodno Prusijo]] od preostanka [[Nemčija|Nemčije]]. Ozemeljske zahteve Nemčije po tem koridorju so bile eden od razlogov za začetek [[druga svetovna vojna|druge svetovne vojne]], med katero je Nemčija zasedla Poljsko in dele [[Sovjetska zveza|Sovjetske zveze]] do Sankt Peterburga (takrat Leningrad), ki je bil dolgo [[obleganje Leningrada|oblegan]]. Po vojni je prišlo do velikih demografskih sprememb ob južnem Baltiku, večina Nemcev je bila izseljena, v Litvo, Latvijo in Estonijo pa je bilo priseljenih veliko [[Rusi|Rusov]]. Današnji nadzor nad Baltikom je bil vzpostavljen leta 1989 z razpadom Sovjetske zveze.


== Nevihte in poplave ==
== Nevihte in poplave ==

Redakcija: 17:22, 20. marec 2021

Baltik - satelitski posnetek

Báltsko mórje (ali Báltiško mórje) leži v severovzhodni Evropi, med Skandinavskim polotokom in osrednjo Evropo. Na zahodu se mimo danskih otokov prek ožine Kattegat odpira v Severno morje.

Baltsko morje (poljsko Morze Bałtyckie ali Bałtyk, kašubsko Bôłt, rusko Балтийское море, latvijsko Baltijas jūra, litvansko Baltijos jūra) je dobilo ime po Baltih, plemenu, ki je v antiki prebivalo ob tem morju (latinsko Mare Suebicum); o njih poroča Tacit leta 98. V mnogih jezikih Celinske Evrope je Baltsko morje znano kot »Vzhodno morje« (dansko Østersøen, nemško Ostsee, finsko Itämeri, nizozemsko Oostzee, norveško Østersjøen, švedsko Östersjön. V estonščini se mu, nasprotno, pravi »Zahodno morje« (Läänemeri).

Trem državam ob Baltskem morju Estoniji, Litvi in Latviji rečemo baltiške države.

Zgodovina

V antiki je bilo Baltsko morje znano kot Mare Suebicum[1] ali Mare Sarmaticum. Tacit v svojih delih Agricola in Germania opisuje Mare Suebicum, poimenovano po germanskih Svebih, kot brakično morje, ki pozimi zmrzne. Svebi so se kasneje preselili na jugozahod, po njih se imenuje zgodovinska pokrajina Švabska. Jordanes morje v delu Getica omenja kot Mare Germanicum.

V zgodnjem srednjem veku so skandinavski trgovci na celotni obali Baltika zgradili obsežno trgovsko mrežo, ki so jo po rekah preko Rusije povezali s Črnim morjem. To obdobje je znano tudi kot vikinška doba. V mnogih germanskih jezikih se Baltiku reče Vzhodno morje, vendar Saxo Grammaticus v Gesta Danorum navaja tudi starejše ime Gandvik, -vik pomeni zaliv, iz česa se sklepa, da so se Vikingi zavedali, da je Baltik odprt proti Atlantiku samo preko ožine Kattegat. Za Vikinge je bilo morje pomembno za ribolov, trgovali pa so predvsem s hlodovino, katranom, lanom, konopljo, krzni in jantarjem. Švedska je izvažala železovo in srebrovo rudo, Poljska pa kameno sol.

Pristanišče v Świnoujście, Poljska

Dežele ob Baltiku so bile med zadnjimi v Evropi, ki so sprejele krščanstvoFinska v 12. stoletju, Estonija in Latvija v 13. stoletju, Litva kot zadnja evropska država leta 1387. To se je zgodilo po dolgotrajnih severnih križarskih vojnah, ki so jih vodile sosednje že krščanske države in tevtonski viteški red. Med 13. in 17. stoletjem je območje nadzorovala Hanzeatska liga, nakar je skoraj popoln nadzor prevzela Švedska in ga izgubila v veliki severni vojni (1700-1721), ko je Rusija prevzela nadzor nad Finsko in osnovala Sankt Peterburg leta 1703.

Po prvi svetovni vojni je bila Poljska povezana z Baltikom s koridorjem, ki je ločeval Vzhodno Prusijo od preostanka Nemčije. Ozemeljske zahteve Nemčije po tem koridorju so bile eden od razlogov za začetek druge svetovne vojne, med katero je Nemčija zasedla Poljsko in dele Sovjetske zveze do Sankt Peterburga (takrat Leningrad), ki je bil dolgo oblegan. Po vojni je prišlo do velikih demografskih sprememb ob južnem Baltiku, večina Nemcev je bila izseljena, v Litvo, Latvijo in Estonijo pa je bilo priseljenih veliko Rusov. Današnji nadzor nad Baltikom je bil vzpostavljen leta 1989 z razpadom Sovjetske zveze.

Nevihte in poplave

Nevihta je povzročila hudo pomorsko nesrečo trajekta MS Estonija 28.9.1994, v kateri je življenje izgubilo 852 ljudi.[2] Starejše lesene ladje se v hladnih vodah dobro ohranijo, zato je dvignjena švedska vojaška ladja Vasa (ki se je potopila pred občinstvom v lepem vremenu[3]) iz 17. stoletja dobro ohranjena.

Morje poplavlja, ko se gladina dvigne za več kot meter. V nemškem obalnem mestu Warnemünde so zabeležili 110 poplav med letoma 1950 in 2000.[4] Večje poplave so bile v letih 1304, 1320, 1449, 1625, 1694, 1784 in 1825.[5] Bolj natančno so vodeni podatki o poplavah od leta 1872, ko se je gladina v Warnemündeju dvignila za rekordnih 2,83 m.[6]

Geografija

Baltsko povodje s pomembnejšimi rekami.

Baltsko morje je dolgo približno 1.600 km, široko v povprečju 193 km in povprečne globine 55 m. Najglobja točka je 459 m pod gladino ob švedski obali. Površina morja je 349.644 km²[7], prostornina 20.000 km³, dolžina obale 8.000 km.[8]

Razdelitev Baltskega morja[9]

Območje Površina Prostornina Največja globina Povprečna globina
km2 km3 m m
1. Osrednji Baltik 211069 13045 459 62,1
2. Botnijski zaliv 115516 6389 230 60,2
3. Finski zaliv 29600 1100 123 38,0
4. Riški zaliv 16300 424 > 60 26,0
5. Kattegat 42408 802 109 18,9
Baltsko morje - skupaj 415266 21721 459 52,3

Sklici

  1. Tacitus, Germania: Ergo iam dextro Suebici maris litore Aestiorum gentes adluuntur, quibus ritus habitusque Sueborum, lingua Britannicae propior.[1]
  2. Soomer, H.; Ranta, H.; Penttilä, A. (2001). »Identification of victims from the M/S Estonia«. International Journal of Legal Medicine. 114 (4–5): 259–262. doi:10.1007/s004140000180. PMID 11355406.
  3. Hocker, Cederlund (2006), pp. 53–54.
  4. Sztobryn, Marzenna; Stigge, Hans-Joachim; Wielbińska, Danuta; Weidig, Bärbel; Stanisławczyk, Ida; Kańska, Alicja; Krzysztofik, Katarzyna; Kowalska, Beata; Letkiewicz, Beata; Mykita, Monika (2005). »Sturmfluten in der südlichen Ostsee (Westlicher und mittlerer Teil)« (PDF). Berichte des Bundesamtes für Seeschifffahrt und Hydrographie (v nemščini) (39): 6.
  5. »Sturmfluten an der Ostseeküste – eine vergessene Gefahr?«. Informations-, Lern-, und Lehrmodule zu den Themen Küste, Meer und Integriertes Küstenzonenmanagement. EUCC Die Küsten Union Deutschland e. V. Pridobljeno 2. julija 2012. Citing Weiss, D. »Schutz der Ostseeküste von Mecklenburg-Vorpommern«. V Kramer, J.; Rohde, H. (ur.). Historischer Küstenschutz: Deichbau, Inselschutz und Binnenentwässerung an Nord- und Ostsee [Historical coastal protection: construction of dikes, insular protection and inland drainage at North Sea and Baltic Sea] (v nemščini). Stuttgart: Wittwer. str. 536–567.
  6. Tiesel, Reiner (Oktober 2003). »Sturmfluten an der deutschen Ostseeküste«. Informations-, Lern-, und Lehrmodule zu den Themen Küste, Meer und Integriertes Küstenzonenmanagement (v nemščini). EUCC Die Küsten Union Deutschland e. V. Pridobljeno 9. januarja 2016.
  7. »EuroOcean«. Pridobljeno 9. januarja 2016.
  8. Geography of the Baltic Sea Area na spletnih straneh Wayback Machine (arhivirano april 21, 2006). Pridobljeno 9.1.2016
  9. http://www.helcom.fi/Lists/Publications/BSEP104.pdf p. 7