Tone Demšar

Tone Demšar
Rojstvo	23. marec 1946({{padleft:1946|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:23|2|0}}) Ljubljana
Smrt	18. februar 1997({{padleft:1997|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:18|2|0}}) (50 let) Ljubljana
Državljanstvo	Slovenija  SFRJ
Poklic	kipar

Tone (Anton Jernej) Demšar, slovenski kipar, * 23. marec 1946, Ljubljana, † 18.2.1997, Ljubljana/Trzin?

Življenje

Po končani srednji šoli za oblikovanje se je odločil za študij kiparstva. Diplomiral je 1972 na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Pri profesorju Zdenku Kalinu je spoznaval bron in kamen. Nato je nadaljeval študij na specialki za kiparstvo pri profesorju Slavku Tihcu (novi materiali) in Dragu Tršarju (dinamika množic), ki ga je zaključil leta 1975. Najprej je delal kot svobodni umetnik. Bil je član Grupe Junij. Poročil se je in dobil dve hčerki. Ena od njiju je kiparka in fotografinja Polona Demšar. Leta 1993 je postal docent za kiparstvo na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Njegovo ustvarjalno pot je nenadoma pretrgala nesrečna smrt.

Ves čas svojega plodnega življenja je veliko razstavljal in sodeloval na številnih simpozijih.

Ustvarjalni opus

Ustvarja malo plastiko in reliefe, že od začetka v naravnih materialih, zlasti v žgani glini, pa tudi v keramiki, lesu in kamnu; figure ter drevesa in sadeže, preoblikovane in pogosto stisnjene kot prispodobo za občutje utesnenosti sestavlja v samosvoje kompozicije imenovane zloženke. Demšar je dal novo veljavo tradicionalno žgani glini in našel kiparsko metaforo za občutje utesnjenosti sodobnega človeka. Eksperimentira s svežimi tovarniško votlaki in drugimi polizdelki, ki jih s stiskanjem preoblikuje in dopolni v pretresljive kiparske gmote.

Eno od izhodišč njegovih kiparskih del je okno: resnična oknica razpadlega doma, ob kateri se mu je obudil spomin na iluzijo resničnosti, ki se kaže skozenj; in rezultat take ideje - so reliefi vdov, slonečih na teh realnih okvirih, vse bolj plastični in nazadnje posegajoči tudi navzven v prostor. Mednje sodi tudi spominski doprsni kip Primičeve Julije, neuresničene ljubezni Franceta Prešerna, na Wolfovi 4 v Ljubljani, ki je nastal leta 1990.

Med zadnjimi njegovim deli so monumentalna bronasta glavna vhodna vrata ljubljanske stolnice sv. Nikolaja.

Javna dela

1986 Spomenik rudarjem, Senovo

1987 Stenska reliefna plastika, avla Mercatorjeve poslovne stavbe, Ljubljana

1990 Spominska plošča Franu Saleškem-Finžgarju, Ljubljana

1990 Spominska reliefna plastika Primicovi Juliji, Ljubljana

1991 Spominska plošča Srečku Kosovelu, Ljubljana

1993 Spominska plošča Mahru, Prešernu in Chrobathu, Ljubljana

1994 Spominsko obeležje žrtvam sestreljenega zavezniškega letala, Sv. Trojica

1994 Spominska plošča Francu Jelovšku, Mengeš

1996 Bronasta glavna vhodna vrata stolnice Sv. Nikolaja, Ljubljana

Nagrade

1970 Odkupna nagrada osnutkov ob 400-letnici kmečkih uporov

1973 Študentska Prešernova nagrada

1975 IV. nagrada na III. jugoslovanskem bienalu male plastike, Murska Sobota

1977 III. premija na IV. jugoslovanskem bienalu male plastike

1977 Odkupna nagrada na V. beograjskem trienalu, Beograd

1979 Nagrada za kiparstvo, Bienale mladih, Rijeka

1979 Nagrada Prešernovega sklada, Ljubljana

1981 Odkupna nagrada na V. bienalu male plastike, Murska sobota

1983 Plaketa, Trienale keramike, Beograd

1984 Diploma, I. trienale male keramike, Zagreb

1984 Bronasta plaketa, Bienale Alexsandria

1990 Častna diploma, Svijetski trienale male keramike, Zagreb

1990 Odkupna nagrada, Sakrale Kunst der Alpe Adria Region, Maria Gail

1991 Odkupna nagrada, Stadtmauer Galerie, Beljak, Avstrija

1995 Posebna nagrada ARITAS 95, Šmarje pri Jelšah

Glej tudi

• seznam slovenskih kiparjev

Viri

• seznam razstav: http://razume.mg-lj.si/artist.php?id=239
• Tone Demšar, katalog razstave ob avtorjevi 50-letnici, Jakopičeva galerija Ljubljana, 1996