Lasersko vodena bomba: Razlika med redakcijama
mBrez povzetka urejanja |
|||
| Vrstica 7: | Vrstica 7: | ||
Pri prvih verzijah je bila stabilizacija izvedena s prostim vpetjem senzorja na nosu, ki se je v zračnem toku zaradi aerodinamičnih sil poravnal s trajektorijo bombe, vgrajen senzor pa je meril razliko med hitrostnim vektorjem bombe in laserskim žarkom. Kasneje je bila uvedena stabilizacija z [[giroskop]]i. Senzor generira signal, na podlagi katerega bomba s pomočjo krmilnih površin popravlja morebitno odstopanje trajektorije od slike odbitega laserskega žarka. Prvi sistemi te vrste so uporabljali avtopilote, zasnovane na dvopoložajnem [[regulator]]ju, ki je omogočal le polne odklone krmilnih površin. To je zaradi nastalega [[upor sredstva|zračnega upora]] negativno vplivalo na domet orožja; kasneje pa so z izboljšavami to pomanjkljivost odpravili.<ref>http://www.ausairpower.net/TE-PGM-ODS-92.html</ref> |
Pri prvih verzijah je bila stabilizacija izvedena s prostim vpetjem senzorja na nosu, ki se je v zračnem toku zaradi aerodinamičnih sil poravnal s trajektorijo bombe, vgrajen senzor pa je meril razliko med hitrostnim vektorjem bombe in laserskim žarkom. Kasneje je bila uvedena stabilizacija z [[giroskop]]i. Senzor generira signal, na podlagi katerega bomba s pomočjo krmilnih površin popravlja morebitno odstopanje trajektorije od slike odbitega laserskega žarka. Prvi sistemi te vrste so uporabljali avtopilote, zasnovane na dvopoložajnem [[regulator]]ju, ki je omogočal le polne odklone krmilnih površin. To je zaradi nastalega [[upor sredstva|zračnega upora]] negativno vplivalo na domet orožja; kasneje pa so z izboljšavami to pomanjkljivost odpravili.<ref>http://www.ausairpower.net/TE-PGM-ODS-92.html</ref> |
||
Laserski žarek je ponavadi moduliran v obliki zaporedja impulzov, kar prepreči odziv lasersko vodenega orožja na druge vire laserskega sevanja, vendar je za uspešno uporabo tega principa potrebno orožje predhodno ustrezno programirati, da se odziva na pravi signal. |
Laserski žarek je ponavadi [[Modulacija|moduliran]] v obliki zaporedja impulzov, kar prepreči odziv lasersko vodenega orožja na druge vire laserskega sevanja, vendar je za uspešno uporabo tega principa potrebno orožje predhodno ustrezno programirati, da se odziva na pravi signal. |
||
Lasersko vodenje se uporablja tudi za zelo precizna orožja, kjer je lasersko vodenje kombinirano z drugimi metodami vodenja (npr [[inercialna navigacija]] ali [[GPS]]). V tem primeru se lasersko vodenje uporablja le v zadnji fazi za odpravo morebitnih navigacijskih napak. |
Lasersko vodenje se uporablja tudi za zelo precizna orožja, kjer je lasersko vodenje kombinirano z drugimi metodami vodenja (npr [[inercialna navigacija]] ali [[GPS]]). V tem primeru se lasersko vodenje uporablja le v zadnji fazi za odpravo morebitnih navigacijskih napak. |
||
Redakcija: 21:54, 30. januar 2021
Lasersko vodena bomba je vrsta vodenega orožja, ki omogoča veliko boljšo točnost zadetka, kot prostopadne letalske bombe. Deluje na principu zaznavanja laserskega žarka, odbitega od objekta - tarče. Lasersko vodenje so prvič uporabili Američani v vietnamski vojni za precizne napade na cilje, ki jih prej z nevodenimi bombami niso mogli uničiti. To je povzročilo uvedbo vodenih bomb v številnih vojskah po svetu.
Princip delovanja
Za uporabo lasersko vodenega orožja je potrebno želeno tarčo najprej osvetliti z laserskim označevalnikom. Ta je lahko nameščen na letalu (tistem, ki odvrže bombo ali na drugem letalu), vozilu na tleh ali pa ga prenaša in z njim upravlja človek. Odbito lasersko svetlobo nato zazna senzor laserske svetlobe, ki mora vzdrževati stabilno lego v prostoru. Pri prvih verzijah je bila stabilizacija izvedena s prostim vpetjem senzorja na nosu, ki se je v zračnem toku zaradi aerodinamičnih sil poravnal s trajektorijo bombe, vgrajen senzor pa je meril razliko med hitrostnim vektorjem bombe in laserskim žarkom. Kasneje je bila uvedena stabilizacija z giroskopi. Senzor generira signal, na podlagi katerega bomba s pomočjo krmilnih površin popravlja morebitno odstopanje trajektorije od slike odbitega laserskega žarka. Prvi sistemi te vrste so uporabljali avtopilote, zasnovane na dvopoložajnem regulatorju, ki je omogočal le polne odklone krmilnih površin. To je zaradi nastalega zračnega upora negativno vplivalo na domet orožja; kasneje pa so z izboljšavami to pomanjkljivost odpravili.[1]
Laserski žarek je ponavadi moduliran v obliki zaporedja impulzov, kar prepreči odziv lasersko vodenega orožja na druge vire laserskega sevanja, vendar je za uspešno uporabo tega principa potrebno orožje predhodno ustrezno programirati, da se odziva na pravi signal.
Lasersko vodenje se uporablja tudi za zelo precizna orožja, kjer je lasersko vodenje kombinirano z drugimi metodami vodenja (npr inercialna navigacija ali GPS). V tem primeru se lasersko vodenje uporablja le v zadnji fazi za odpravo morebitnih navigacijskih napak.
Pomanjkljivosti laserskega vodenja
Lasersko vodenje je zanesljivo le, če je možno zagotoviti dobro osvetljevanje cilja z laserjem. V primeru, da je osvetljevanje prekinjeno (kot posledica neugodnih vremenskih razmer, prahu, dima, slabe odbojnosti laserskega žarka od tarče, itd), bomba izgubi sposobnost vodenja in nadaljuje po balistični tirnici. Precej vojaških vozil (predvsem oklepnikov) za obrambo pred lasersko vodenimi orožji uporablja posebno prekritje, ki slabo odbija laserski žarek, dodatno pa se uporabljajo tudi protiukrepi, kot sta dimna zavesa in aktivno motenje laserskega detektorja.
Dodatna problema sta tudi omejeno območje uporabe (pri premajhni višini odmeta bombe ali preveliki razdalji bomba ne doseže tarče) in omejeno vidno polje laserskega označevalnika (če je ta nameščen na istem letalu, kot bomba).