Mejna grofija Istra

Istrska marka (Mark Istrien) v okviru Sveto rimskega cesarstva okoli leta 1000, ter marki Verona in Kranjska (Krain), Kraljevino Hrvaško in Beneško republiko

Položaj Istrske marke okoli leta 972.

Mejna grofija Istra (ali Istrska marka) je nastala kot karolinška mejna marka, ki je obsegala območje Istrskega polotoka in okoliških območij, ki jih je osvojil Pipin Langobardski, sin Karla Velikega leta 789. Po letu 1364, se je tako imenovala Istrska pokrajina Habsburške monarhije, Avstrijskega cesarstva in Avstro-Ogrske.

Zgodovina

Območje poselitve antičnih plemen Histrov so do okoli leta 178 pr.n.š. osvojili Rimljani in ga vključili v severnovzhodno pokrajino imenovano Benečija in Istra Venetia et Histria, ki je postala regija Rimskega imperija oziroma province pod cesarjem Avgustom. Po zatonu Rimskega imperija in po preseljevanju ljudstev, so Langobardi pod vodstvom kralja Alboina po letu 568 n. š. osvojili Furlanijo, in tam ustanovili Vojvodino Furlanijo, ki je bila del Langobardske kraljevine. Istrski polotok pa je ostal pod vladavino Bizanca (Vzhodnega Rima) in njegovim vplivom, zato so se Južnoslovanska plemena (Hrvati in Slovenci) na vzhodni in severni istrski meji.

Ajstulf, Langobardski kralj od leta 749, je napadel preostanek bizantinskega ozemlja v Italiji in celo ogrožal Bizantinsko papeštvo v Rimu. Zato je Papež Zaharija, ki ni mogel računati na pomoč iz Konstantinopla, sklenil zavezništvo s Pipinom Malim, vojaško močnim Majordomom Frankovske države na severni strani Alp, ki ga je imenoval za kralja Frankov. Leta 755 je Pipin zasedel Italijo in prisilil Ajstulfa v Frankovsko vazalstvo. Pipinov sin Karel Veliki je v letih 773/774 Italijansko kraljevstvo priključil h Karolinški državi.

Karolinška marka

Karel Veliki je najprej Istrski polotok prikljucil k Langobardski Furlanski Vojvodini, kot del Karolinške kraljevine Italije, ki ji je vladal sin Pipin. Formalno je bila vojvodina, vendar je bila Furlanija de facto mejna grofija ali marka, le da je nosila vojvodsko čast in so od leta 776 Franki imenovali svojega vojvodo.

Mejna grofija Istra se kot takšna pojavi po smrti furlanskega vojvode Erika leta 799 pri obleganju in bitki za Trsat na frankovski meji s Kneževino Primorsko Hrvaško. Istra je bila podeljena v fevd frankovskemu grofu Hunfridu, ki je tudi nosil naslov vojvoda furlanski dux Foroiulanus. Ta začetna Karolinška marka ali mejna grofija se je raztezala od Julijskih Alp in Krasa na jug do Kvarnerskega zaliva. Bila je ena od treh mejnih grofij, poleg Furlanije in Karantanije, ki so varovale Italijo pred Avari, Slovani, in Madžari. V prvem desetletju 9. stoletja je Istri vladal vojvoda Ivan, nominalno v skladu s starimi Bizantinskimi običaji, vendar pa dejansko kot frankovski vazal. V okviru takratne mejne grofije ali marke je bilo devet mest, med katerimi je bilo najpomembnejše mesto Trst.

Potem ko je kralj Pipin večkrat poskušal zavzeti Benetke na Jadranski obali, je njegov oče cesar Karel Veliki z mirovno pogodbo iz leta 812 Pax Nicephori (Nikiforjev mir) končno priznal formalno bizantinsko kontrolo nad mestom in zahodno obalo Istre.

Po odstavitvi zadnjega Furlanskega vojvode Balderika, je cesar Ludvik Pobožni leta 829 na Državnem zboru v Wormsu razdelil obsežno vojvodino na štiri grofije (marke). Istri s Furlansko marko je vladal iz Ogleja mejni grof Eberhard in njegovi Unruochingški nasledniki. Po letu 843 je bila z Verdunsko pogodbo dodeljena cesarju Ludviku II. z italijanskim kraljevstvom. Mejni grof Unruochingški Berengar Furlanski je celo nasledil Karla Debelega kot kralj Italije v letu 888.

Leta 952 je rimsko-nemški cesar Oton I. Veliki osvojil severno Italijo in Veronsko marko z Istro predal svojemu bratu vojvodi Henriku I. Bavarskemu, ki je že vladal Koroški marki. Cesar Oton II. je Koroško leta 976 ločil od Bavarske in jo naredil za samostojno vojvodino, ki je vključevala tudi Istro. Tako se konec 10. stoletja pojavljajo istrski grofje, dokler je bila Istra združena s Kranjsko marko do leta 1040, ko je pod Popom I. Weimarskim, za časa cesarja Henrika III., slednji Istro izdvojil kot samostojno marko in jo podelil grofu Ulriku I. Weimar-Orlamünde. Naslednji cesar Henrik IV., ki je naslov prevzel po polnoletnosti leta 1084 je bil zaposlen z vojnami s Poljsko in Ogrsko, ter z borbo za investituro ter v boje s svojim naslednikom (sinom). Zato se je v Istri popolnoma naslonil na Ulrika in njegove naslednike. Tako se je povečala vloga istrskih crkvenih in posvetnih fevdalcev. Henrik IV. je nominalno Istrsko marko leta 1077 priključil Oglejskemu patriarhatu, čeprav je teritorij in titulo v svojem imenu zadržala Kranjska. Ko je bil Ulrik imenovan za istrskega mejnega grofa pod Cesarstvo ni spadalo območje vzhodne Istre med Učko do Reke. To ozemlje je Ulrik poskušal pridobiti v vojnem pohodu leta 1069 – 1070, v katerem je bil tudi smrtno ranjen. Vzhodna Istra (severno od reke Raše) je pod upravo istrskega mejnega grofa prišla kasneje, najverjetneje v času Ulrikovega sina Poppa II. Weimarskega (1096 – 1098).

Ker Popon II. ni imel sinov, so se po njem na položaju mejnega grofa Istre tekom 12. st. menjavali nasledniki po ženski liniji iz grofovskih družin Spanheimov in Andeških. V 12. stoletju je bila cesarska oblast v Istri brez večjega vpliva in so tudi nominalni mejni grofje bili pomembni v državni politiki knezi cesarstva z glavnimi posestmi izven Istre, zato so tam bivali zelo redko in Istro prepuščali svojim namestnikom in jih obdarili za njihovo službo z velikimi posestvi, kar je škodovalo upravni enotnosti mejne grofije. Vse to je v Istri omogočalo, da so se postopno mesta osamosvajala (lokalna avtonomija) – še posebej na zahodni obali Istre, kjer so se Benetke ponujale kot zaščitnica mest. Sčasoma je Oglejskemu patriarhatu po vztrajnih poskusih uspelo uveljaviti ne samo cerkveno jurisdikciju ampak tudi vrhovno oblast, tako da je patriarh tudi imenoval istrske mejne grofe.