Marijan Brecelj (politik): Razlika med redakcijama

Marijan Brecelj
Marijan Brecelj
Vzdevek	»Miha Borštnik«
Rojstvo	23. april 1910; Gorica
Smrt	7. januar 1989 (78 let); Ljubljana
Pripadnost	SFRJ
Rod/služba	Jugoslovanska ljudska armada
Čin	rezervni polkovnik
Oboroženi konflikti	Druga svetovna vojna
Priznanja	Red narodnega heroja; Red ljudske osvoboditve; Red zaslug za ljudstvo

Pregledujte zgodovino interaktivno

← Starejše urejanje Novejše urejanje →

Izbrisana vsebina Dodana vsebina

VizualnoVikibesedilo

Znotrajvrstično

Redakcija: 01:10, 8. december 2020

Marijan Brecelj (partizansko ime: Miha Borštnik), slovenski pravnik, alpinist, politik, prvoborec, krščanski socialist, partizan, narodni heroj, * 23. april 1910, Gorica, † 8. januar 1989, Ljubljana.

Življenjepis

Rodil se je v družini goriškega politika in zdravnika Antona Breclja. Leta 1933 je diplomiral na ljubljanski Pravni fakulteti in prav tam 1934 tudi doktoriral. Kot študent je deloval v katoliškem društvu slovenskih študentov Zarja in bil tudi kasneje somišljenik krščanskosocialističnega gibanja, ki je bilo povezano s komunisti. Leta 1931 je bil izvoljen za predsednika Zveze slušateljev ljubljanske univerze; policija ga je zaradi sodelovanja v študentskih akcijah, stavkah in demonstracijah za krajši čas zaprla in 1932 postavila pred sodišče. Po končanem študiju je bil odvetnik, se vključil v klub Beseda ter deloval v Jugoslovanski strokovni zvezi, pri kateri je bil eno leto tudi tajnik in si prizadeval za politično in organizacijsko povezovanje delavstva (sindikalnega krila krščanskih socialistov) in levo usmerjenih izobražencev. Leta 1941 se je vključil v Osvobodilno fronto in do junija 1942 ilegalno živel v Ljubljani. Ob ustanovitvi glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet junija 1941 je postal njegov član. Sodeloval je pri opravljanju njegovih splošnih nalog in narodne zaščite ter kot aktivist OF med krščanskimi socialisti. V začetku junija 1942 je odšel v partizane in bil do konca leta sanitetni referent pri glavnem poveljstvu slovenskih partizanskih čet. Januarja 1943 je postal član Izvršnega odbora OF, v katerem je aprila prevzel funkcijo organizacijskega sekretarja, ki jo je opravljal tudi še po koncu vojne. Sodeloval je pri sestavi in uresničevanju Dolomitske izjave. Maja 1943 je postal član Komunistične partije Slovenije. Na kočevskem zboru je bil izvoljen v plenum OF in predsedstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, ter v slovensko delegacijo za 2. zasedanje Avnoja, in se udeležil zasedanja v Jajcu. Po 1. zasedanju SNOS 19. februarja 1944 v Črnomlju je kot član predsedstva usklajeval delo njenih odsekov, komisij in zavodov ter opravil pomembno delo pri graditvi oblasti in slovenske državnosti med narodnoosvobodilno borbo in po njej; na tem področju je bil najtesnejši sodelavec Borisa Kidriča.

5. maja 1945 je v Ajdovščini postal podpredsednik Narodne vlade Slovenije. Po osvoboditvi je delal v vrhovnih organih slovenske oblasti: bil je republiški in (do 1974) tudi zvezni poslanec, do leta 1956 podpredsednik slovenske vlade (po letu 1953 Izvršni svet Skupščine Ljudske republike Slovenije) in obenem minister za industrijo in rudarstvo LRS (1948-50), predsednik komiteja oz. sveta za zakonodajo in izgradnjo ljudske oblasti LRS (do 1951, ko je bil pol leta zadolžen tudi za predelovalno industrijo); 1956-62 državni sekretar (minister) za blagovni promet Federativne ljudske republike Jugoslavije in eno leto zvezni sekretar (minister) za trgovino in turizem, prav tako kot član Zveznega izvršnega sveta (jugoslovanske zvezne vlade). V letih 1963 - 67 je bil podpredsednik skupščine SR Slovenije, nato 7 let (1967 - 74) podpredsednik jugoslovanske zvezne skupščine (Skupščine SFRJ) ter od maja 1974 do 1978 predsednik Skupščine Socialistične republike Slovenije, kar je bil nekakšen višek njegove politične kariere, nato je bil še član Predsedstva SR Slovenije do upokojitve 1982 ter do smrti tudi član Sveta federacije.

Po koncu vojne je zasedal dokaj visoke funkcije v partijski organizaciji tako v Sloveniji kot tudi v zveznih partijskih organih (član CK KPS/ZKS 1948-82 in CK ZKJ 1958-64; 1974-78 je sedel tudi v (takrat kar 22-članskem) predsedstvu CK ZKS. Med drugim je bil še predsednik Turistične zveze Jugoslavije, kot navdušen planinec tudi Planinske zveze Jugoslavije (1961 - 73) ter član (ožjih) vodstev SZDL Slovenije (od 1974 član njenega predsedstva vse do svoje smrti) in občasno tudi Jugoslavije.

Med soustanovitelji OF iz vrst simpatizerjev-sopotnikov KPS, ki so se vključili vanjo šele med vojno ali po njej, se je v partijsko-politični hierarhiji povzpel najvišje (izvzemši Josipa Vidmarja sta deloma primerljiva z njim le Zoran Polič oz. manj Tone Fajfar, za razliko od njegovega nekdanjega kolega krščanskega socialista Edvarda Kocbeka ter malo kasneje in manj opazno še Sokolov Josipa Rusa in Franja Lubeja pa ni bil nikoli "postavljen na stranski tir" oz. izločen iz političnega življenja), vendar je vseskozi ostal pod samim vrhom (leta 1953 je bil npr. predlagan za kooptacijo v politbiro oz. takrat že izvršni komite CK KPS/ZKS, kar je bilo iz Beograda najbrž zavrnjeno, saj so ga v zapisnikih sestankov še naprej vodili pod oznako "prisotni še"^[1]), torej nikoli ni bil vključen v najožji krog odločevalcev, v svojem času pa je imel večji politični ugled v primerjavi s svojim dejanskim vplivom.

Napisal je večje število razprav in člankov o organizaciji ljudske oblasti in delegatskem sistemu v Sloveniji, ter kratko zgodovino Osvobodilne fronte. Kot enemu redkih politikov so mu leta 1981 podelili častni doktorat Univerze v Ljubljani.

Bil je nosilec več državnih odlikovanj, mdr. narodnega heroja (1953) in junaka socialističnega dela (1980). Od leta 1950 je imel tudi čin rezervnega polkovnika Jugoslovanske ljudske armade.

Poročen je bil z igralko Ančko Levar, njuna hči Marjana Brecelj je prav tako igralka.

Glej tudi

Odlikovanja

Viri in opombe

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Marijan Brecelj (politik).

Vojna enciklopedija, 2. izd., 1978, Zvezek 2, str. 4.
Enciklopedija Jugoslavije (1.izdaja, 1.zv. 1955 in 2. izdaja, 2.zv., 1985)
Enciklopedija Slovenije. (1987). Knjiga 1. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Primorski slovenski biografski leksikon (1976). Snopič 3. Gorica: Goriška Mohorjeva družba (COBISS)

Zunanje povezave

Brecelj Marijan. »Brecelj Marijan«. Primorski slovenski biografski leksikon. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013 – prek Slovenska biografija.

Ta članek o vojaški osebnosti je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.

↑ Drnovšek, Darinka (2000). »Zapisniki Politbiroja CK KPS/ZKS 1945-1954«. VIRI. Zv. 15, št. 15.

[1] Drnovšek, Darinka (2000). »Zapisniki Politbiroja CK KPS/ZKS 1945-1954«. VIRI. Zv. 15, št. 15.

[1]

@@ Vrstica 22: / Vrstica 22: @@
 Rodil se je v družini goriškega politika in zdravnika [[Anton Brecelj|Antona Breclja]]. Leta 1933 je [[diploma|diplomiral]] na [[Pravna fakulteta v Ljubljani|ljubljanski Pravni fakulteti]] in prav tam 1934 tudi [[doktorat|doktoriral]]. Kot študent je deloval v katoliškem društvu slovenskih študentov [[Zarja (društvo)|Zarja]] in bil tudi kasneje somišljenik krščanskosocialističnega gibanja, ki je bilo povezano s komunisti. Leta 1931 je bil izvoljen za predsednika Zveze slušateljev ljubljanske univerze; policija ga je zaradi sodelovanja v študentskih akcijah, stavkah in demonstracijah za krajši čas zaprla in 1932 postavila pred [[sodišče]]. Po končanem študiju je bil [[odvetnik]], se vključil v klub ''Beseda'' ter deloval v ''Jugoslovanski strokovni zvezi'', pri kateri je bil eno leto tudi tajnik in si prizadeval za politično in organizacijsko povezovanje delavstva (sindikalnega krila krščanskih socialistov) in levo usmerjenih izobražencev. Leta 1941 se je vključil v [[Osvobodilna fronta|Osvobodilno fronto]] in do junija 1942 ilegalno živel v Ljubljani. Ob ustanovitvi [[Glavni štab Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije|glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet]] junija 1941 je postal njegov član. Sodeloval je pri opravljanju njegovih splošnih nalog in narodne zaščite ter kot aktivist OF med [[krščanski socialisti|krščanskimi socialisti]]. V začetku junija 1942 je odšel v partizane in bil do konca leta sanitetni referent pri glavnem poveljstvu slovenskih partizanskih čet. Januarja 1943 je postal član Izvršnega odbora [[OF]], v katerem je aprila prevzel funkcijo organizacijskega sekretarja, ki jo je opravljal tudi še po koncu vojne. Sodeloval je pri sestavi in uresničevanju [[dolomitska izjava|Dolomitske izjave]]. Maja 1943 je postal član [[Komunistična partija Slovenije|Komunistične partije Slovenije]]. Na [[Kočevski zbor|kočevskem zboru]] je bil izvoljen v plenum OF in predsedstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, ter v slovensko delegacijo za [[AVNOJ|2. zasedanje Avnoja]], in se udeležil zasedanja v [[Jajce, Bosna|Jajcu]]. Po 1. zasedanju [[Slovenski narodnoosvobodilni svet|SNOS]] 19. februarja 1944 v [[Črnomelj|Črnomlju]] je kot član predsedstva usklajeval delo njenih odsekov, komisij in zavodov ter opravil pomembno delo pri graditvi oblasti in slovenske državnosti med narodnoosvobodilno borbo in po njej; na tem področju je bil najtesnejši sodelavec [[Boris Kidrič|Borisa Kidriča]].
-. maja 1945 je v Ajdovščini postal podpredsednik [[Narodna vlada Slovenije|Narodne vlade Slovenije]]. Po osvoboditvi je delal v vrhovnih organih slovenske oblasti: bil je republiški in (do 1974) tudi zvezni poslanec, do leta 1956 podpredsednik slovenske vlade (po letu 1953 Izvršni svet Skupščine Ljudske republike Slovenije) in obenem minister za industrijo in rudarstvo LRS (1948-50), predsednik komiteja oz. sveta za zakonodajo in izgradnjo ljudske oblasti LRS (do 1951, ko je bil pol leta zadolžen tudi za predelovalno industrijo); 1956-62 državni sekretar (minister) za blagovni promet [[Federativna ljudska republika Jugoslavija|Federativne ljudske republike Jugoslavije]] in eno leto zvezni sekretar (minister) za trgovino in turizem, prav tako kot član [[Zvezni izvršni svet|Zveznega izvršnega sveta]] (jugoslovanske zvezne vlade). V letih 1963-1967 je bil podpredsednik skupščine SR Slovenije, nato 7 let (1967-74) podpredsednik jugoslovanske zvezne skupščine ([[Skupščina SFRJ|Skupščine SFRJ]]) ter od maja 1974 do 1978 predsednik [[Skupščina Socialistične republike Slovenije|Skupščine Socialistične republike Slovenije]], kar je bil nekakšen višek njegove politične kariere, nato je bil še član Predsedstva SR Slovenije do upokojitve 1982 ter do smrti član Sveta federacije.
+. maja 1945 je v Ajdovščini postal podpredsednik [[Narodna vlada Slovenije|Narodne vlade Slovenije]]. Po osvoboditvi je delal v vrhovnih organih slovenske oblasti: bil je republiški in (do 1974) tudi zvezni poslanec, do leta 1956 podpredsednik slovenske vlade (po letu 1953 Izvršni svet Skupščine Ljudske republike Slovenije) in obenem minister za industrijo in rudarstvo LRS (1948-50), predsednik komiteja oz. sveta za zakonodajo in izgradnjo ljudske oblasti LRS (do 1951, ko je bil pol leta zadolžen tudi za predelovalno industrijo); 1956-62 državni sekretar (minister) za blagovni promet [[Federativna ljudska republika Jugoslavija|Federativne ljudske republike Jugoslavije]] in eno leto zvezni sekretar (minister) za trgovino in turizem, prav tako kot član [[Zvezni izvršni svet|Zveznega izvršnega sveta]] (jugoslovanske zvezne vlade). V letih 1963 - 67 je bil podpredsednik skupščine SR Slovenije, nato 7 let (1967 - 74) podpredsednik jugoslovanske zvezne skupščine ([[Skupščina SFRJ|Skupščine SFRJ]]) ter od maja 1974 do 1978 predsednik [[Skupščina Socialistične republike Slovenije|Skupščine Socialistične republike Slovenije]], kar je bil nekakšen višek njegove politične kariere, nato je bil še član Predsedstva SR Slovenije do upokojitve 1982 ter do smrti tudi član Sveta federacije.
-Po koncu [[druga svetovna vojna|vojne]] je zasedal dokaj visoke funkcije v partijski organizaciji tako v Sloveniji kot tudi v zveznih partijskih organih (član CK KPS/ZKS 1948-82 in CK ZKJ 1958-64; 1974-78 je sedel tudi v (takrat kar 22-članskem) predsedstvu CK ZKS. Med drugim je bil še predsednik Turistične zveze Jugoslavije, kot navdušen planinec tudi Planinske zveze Jugoslavije (1961-73) ter član (ožjih) vodstev SZDL Slovenije (od 1974 član predsedstva) in občasno tudi Jugoslavije vse do svoje smrti.
+Po koncu [[druga svetovna vojna|vojne]] je zasedal dokaj visoke funkcije v partijski organizaciji tako v Sloveniji kot tudi v zveznih partijskih organih (član CK KPS/ZKS 1948-82 in CK ZKJ 1958-64; 1974-78 je sedel tudi v (takrat kar 22-članskem) predsedstvu CK ZKS. Med drugim je bil še predsednik Turistične zveze Jugoslavije, kot navdušen planinec tudi Planinske zveze Jugoslavije (1961 - 73) ter član (ožjih) vodstev SZDL Slovenije (od 1974 član njenega predsedstva vse do svoje smrti) in občasno tudi Jugoslavije.
-Med soustanovitelji [[OF]] iz vrst simpatizerjev-sopotnikov [[KPS]], ki so se vključili vanjo šele med vojno ali po njej, se je v partijsko-politični hierarhiji povzpel najvišje (izvzemši [[Josip Vidmar|Josipa Vidmarja]] sta deloma primerljiva z njim le [[Zoran Polič]] ter malo manj [[Tone Fajfar]], za razliko od njegovega nekdanjega kolega krščanskega socialista [[Edvard Kocbek|Edvarda Kocbeka]] ter malo kasneje in manj opazno še Sokolov [[Josip Rus|Josipa Rusa]] in [[Franjo Lubej|Franja Lubeja]] pa ni bil nikoli "postavljen na stranski tir" oz. izločen iz političnega življenja), vendar je vseskozi ostal pod samim vrhom (leta 1953 je bil npr. predlagan za kooptacijo v politbiro oz. takrat že izvršni komite CK KPS/ZKS, kar je bilo iz Beograda najbrž zavrnjeno, saj so ga v zapisnikih sestankov še naprej vodili pod oznako "prisotni še"<ref>{{Navedi revijo|url=|title=Zapisniki Politbiroja CK KPS/ZKS 1945-1954|last=Drnovšek|first=Darinka|date=2000|journal=VIRI|accessdate=|doi=|issue=15|volume=15|issn=}}</ref>), torej nikoli ni bil vključen v najožji krog odločevalcev in je imel v svojem času večji politični ugled v primerjavi z njegovim dejanskim vplivom.
+Med soustanovitelji [[OF]] iz vrst simpatizerjev-sopotnikov [[KPS]], ki so se vključili vanjo šele med vojno ali po njej, se je v partijsko-politični hierarhiji povzpel najvišje (izvzemši [[Josip Vidmar|Josipa Vidmarja]] sta deloma primerljiva z njim le [[Zoran Polič]] oz. manj [[Tone Fajfar]], za razliko od njegovega nekdanjega kolega krščanskega socialista [[Edvard Kocbek|Edvarda Kocbeka]] ter malo kasneje in manj opazno še Sokolov [[Josip Rus|Josipa Rusa]] in [[Franjo Lubej|Franja Lubeja]] pa ni bil nikoli "postavljen na stranski tir" oz. izločen iz političnega življenja), vendar je vseskozi ostal pod samim vrhom (leta 1953 je bil npr. predlagan za kooptacijo v politbiro oz. takrat že izvršni komite CK KPS/ZKS, kar je bilo iz Beograda najbrž zavrnjeno, saj so ga v zapisnikih sestankov še naprej vodili pod oznako "prisotni še"<ref>{{Navedi revijo|url=|title=Zapisniki Politbiroja CK KPS/ZKS 1945-1954|last=Drnovšek|first=Darinka|date=2000|journal=VIRI|accessdate=|doi=|issue=15|volume=15|issn=}}</ref>), torej nikoli ni bil vključen v najožji krog odločevalcev, v svojem času pa je imel večji politični ugled v primerjavi  s svojim dejanskim vplivom.
 Napisal je večje število razprav in člankov o organizaciji ljudske oblasti in delegatskem sistemu v Sloveniji, ter kratko [[zgodovina|zgodovino]] Osvobodilne fronte. Kot enemu redkih politikov so mu leta 1981 podelili častni doktorat [[Univerza v Ljubljani|Univerze v Ljubljani.]]

Normativna kontrola
Splošno	VIAF 1 WorldCat CONOR (Slovenija) 1
Narodne knjižnice	Nemčija
Biografski slovarji	SBI (Slovenija) 1