Konjeništvo

Konjeništvo

Konjeništvo oziroma jahanje konj se nanaša na spretnosti ježe, vožnje, steeplechasing in skakanje s konji. Ta širok opis vključuje rabo konjev za delovne namene, prevoz, rekreacijske dejavnosti, umetniške in kulturne dejavnosti ter tudi športnih tekmovanj.

Pregled konjeniških dejavnosti

Konje se trenira za praktične delovne namene, npr. v policijskih enotah, lahko pa tudi za delo na ranču za nadzor črede živali. Konje se uporablja tudi za tekmovalne športne aktivnosti, kot je dresura, vzdržljivostna jahanja konj, tekmovanja konj v preskakovanju ovir, reining, vaulting, polo, konjske dirke, vodeno jahanje, vožnja s kočijami in rodeo. Nekatere popularne oblike tekmovanj so združene v konjskih predstavah, kjer konji nastopajo v širokem spektru različnih disciplin. Konje se uporablja za rekreativno ježo, ki ni tekmovalne narave, kot je npr. lov na lisice ali enostavno za ježo v naravi. Skoraj povsod po svetu je mogoče najti jahalne poti; številni parki, ranči ali javni hlevi ponujajo vodeno in samostojno jahanje. Konje se uporablja tudi v terapevtske namene, tako na specializiranih parakonjeniških tekmovanjih, kot tudi nekonkurenčnem jahanju za izboljšavo človekovega zdravja in čustvenega razvoja.

Konji sodelujejo na kasaških dirkah, konjskih razstavah in drugih vrst razstav, pri zgodovinskem prikazu dogodkov in drugih ceramonij. Številni konji pa so še vedno uporabljeni za praktične namene za kmetovanje.

Konje se uporablja tudi v javnih službah: na tradicionalnih obredih (parade, pogrebi), v policiji, prostovoljno nadzorstvo, ter tudi za iskanje in reševanje s pomočjo konj.

Jahalne dvorane omogočajo usposabljanje, tako konja, kot jahača, v vseh vremenskih razmerah, kot tudi notranje konkurenčno jahanje.

Zgodovina uporabe konj

Kljub polemiki točnega datuma, kdaj so bili konji udomačeni ter kdaj se jih je začelo jahati, se ocenjuje da se je to zgodilo okoli 4500 let p. n. št. Posredni dokazi predpostavljajo, da so bili konji uporabljeni za ježo veliko prej preden se jih je začelo uporabljati za vleko prevoznih sredstev. Obstajajo nekateri dokazi, da so pred približno 6000 leti, blizu rek Dnjeper in Don, ljudje uporabljali na konjih brzdo. O uporabi konj v delovne namene pa arheološki dokazi, da so bili uporabljeni za vožnjo bojnih vozov. V preteklosti so bili bojni vozovi uporabljeni kot del lahke in tudi težke konjenice. Konji imajo v zgodovini človeštva povsod po svetu zelo pomembno vlogo, saj (so) se uporabljali za vojskovanje, pa tudi prevoz, trgovino in v kmetijstvu.

Osnove jahanja

Priprava konja na jahanje

Sedlanje

Pri sedlanju uporabimo samo čisto podsedelnico. Pred sedlanjem moramo stremena dvigniti po spodnjem stremenskem jermenu; sedelni pas, ki je na desni strani zapet položimo prek sedla.

Sedlo damo na konja z leve strani tako, da ga položimo na viher in ga potisnemo nazaj (po dlaki navzdol) v sedelno ležišče. Podsedelnica ne sme imeti gub, ki bi lahko konja ožulile, na sprednjem koncu pa se mora tesno prilegati sedelni komori, ne pa da pritiska konju na viher. Sedelni pas mora ležati približno za širino dlani za komolcem konja.

Pas v hlevu le rahlo pritegnemo, po krajšem vodenju ga dodatno zategnemo, toliko, da se sedlo pri zajahanju ne premakne. Po krajšem sprehodu pas preverimo in ga po potrebi ponovno zategnemo. če pasu nismo dovolj zategnili, se lahko sedlo premika, odrgne konju hrbet in konja je potrebno zdraviti. Slabo pritrjeno sedlo lahko tudi zdrsne vstran in zagotovo bomo padli s konja.

Sedlanja in uzdanja se moramo nujno naučiti.

Uzdanje

Konju se z leve strani čim mirneje približamo in stopimo h glavi. Uzdo držimo v levi roki, z desno roko pa objamemo konjevo glavo in čeznjo položimo vajeti. Uzdo pod čelnikom vzamemo v desno roko in hkrati pritiskamo nos navzdol, brzdo pa s levo dlanjo potisnemo konju v gobec. Da konj gobec odpre, s palcem leve roke rahlo pritisnemo na rob dlesni tam, kjer konj nima zob. Nato previdno potegnemo oglavnik prek konjevih ušes in položimo grivo čez čelnik.

Nato zapnemo podvratnik in nosnik. Podvratnik mora biti zategnjen le toliko, da lahko podenj potisnemo pest, podbradni jermenček nosnika pa toliko, da lahko spodaj potisnemo dva prsta. Nosnik mora ležati na čvrstem delu nosne kosti, saj bi na sprednjem hrustančnem delu oviral konja pri dihanju.

Na robovih ust mora biti brzda debela vsaj 16 mm. Debelejša deluje na usta mehko, tanjša ostro in boleče. Brzda naj bi na vsaki strani gledala iz ust približno 0,5 do 0,75 cm.

Vodenje konja na roki

Ko vodimo konja na roki, vzamemo vajeti z vratu in jih primerno z desno roko blizu konjevega gobca. Kazalec in sredinec vtaknemo med vajeti, da obroča uzde ne pritiskata na konjev gobec. Konec vajeti držimo z levo roko.

Konja ne vlečemo za seboj, temveč ga z odločnim korakom vodimo ob se Konja spodbudimo h gibanju z glasom in nakažemo gibanje. če konj nerad sledi vodniku, ga ne trepljamo po zadnjici, ker lahko skoči ali brcne, temveč ga poskušamo voditi z nekoliko dvignjeno desno roko, pri tem pa ga ne gledamo. Če je konj nemiren, dvignemo levo dlan pred konjevo levo oko in če je potrebno, tudi nekajkrat kratko, energično zategnemo vajeti, predvsem desno. Obenem ga pomirjamo z glasom. Konja ne vlečemo s silo, saj se lahko vzpne, ker se želi rešiti bolečega pritiska brzde.

Zauzdanemu konju ne dovolimo jesti.

Pouk jahanja

Delovanje na konja

Jahač deluje na konja z nogami, vajetmi in težo. To delovanje imenujemo jahačeva dejstva.

Glede na namen so noge priganjalno, roke (vajeti) pa zadrževalno dejstvo. Oboje pa povezuje delovanje s težo. Pomoč teže je še posebej pomembna, ker lahko daje noga konju pravo vzpodbudo le skupaj s težo.

S sodelovanjem različnih dejstev dosežemo pri konju želeno in

primerno držo ter izdatne hode in ga tudi obvladamo. Pomembno je, da vedno pričnemo delovati na konja z blagimi dejstvi, ki pa jih po potrebi (če ni odziva), hitro stopnjujemo, dokler konj ne reagira. Takoj, ko konj ustrezno reagira, ga nagradimo s popuščanjem, to je udobjem.

Tekmovanje konj

Konj z jahačem, lahko tekmuje v večih disciplinah.

Internacionalne in olimpijske discipline

Konjeniški dogodki so bili prvič vključeni v moderne Olimpijske igre leta 1900. Vse tri discipline, ki so jih izvajali l. 1912, lahko še danes vidimo kot del Olimpijskih iger. Discipline v katerih se tekmuje na Olimpijskih igrah, urejajo pravila, ki jih določa Mednarodna konjeniška zveza.

• Dresura vključuje progresivni trening na visoki ravni poogona, zbranosti in poslušnosti. Konkurenčna dresura ima namen prikazati naravne gibe konja na zahtevo in brez razmišljanja.
• Skakanje čez ovire obsega sposobnost jahača in konja, da čim hitreje skočita preko več vrst ovir, v določenem vrstnem redu s čim manj podrtih ovir.
• Tridnevna preizkušnja v konjeništvu (Eventing) pa združuje poslušnost pri dresuri skupaj z atletskimi sposobnostmi preskakovanja ovir, ter tudi kros (cross-country jumping) s preskakovanjem naravnih ovir, kot so skoki čez hlode dreves, kamnitimi zidovi, pobočja, jarke in vodo, ter to poskuša končati v nekem "optimalnem času." "Steeple Chase" faza, pa je sedaj izključena iz večine velikih tekmovanjih, da bi bili v skladu z Olimpijskimi standardi.

Dodatne mednarodna tekmovanja, vendar ne olimpijske discipline, ki jih ureja Mednarodna konjeniška zveza so tudi: kombinirana vožnja, vzdržljivosti, reining in oboki. Te discipline so del Svetovnih konjeniških iger, ki potekajo vsaka štiri leta. Potekajo pa tudi številna druga svetovna prvenstva.

Parakonjeniška tekmovanja

Parakonjeniška tekmovanja na mednarodni ravni, ki vključujejo tudi Paralyimpics, tudi ureja Mednarodna konjeniška zveza in omogoča sodelovanje na sledečih tekmovanjih:

• Parakonjeniška dresura poteka po enakih pravilih kot konvencionalna dresura, le da so jahači razdeljeni v različne tekmovalne stopnje, ki temelji na njihovih funkcionalnih sposobnostih.
• Parakonjeniška vožnja prav tako razvrsti tekmovalce v različne razrede glede na njihovo spretnost.

Rodeo

Rodeo vključuje sledeče lahko tekmujejo na sledečih tekmovanjih:

• Tekmovanje v jahanju okrog sodov ter tekmovanje jahanja med drogi – na rodeo dogodkih kot sta Gymkhana ali O-Mok-See, je pomembna hitrost in gibčnost konja ter tudi jahača. Na nekaterih profesionalnih, sankcioniranih rodeih je to izključno šport za ženske.

Pri tekmovanju jahanja okrog sodov, konj in jahač v galopirata okrog sodov v vzorcu deteljice, kjer je potrebno spretno in brez trkov v sode priti na cilj.

Na tekmovanju jahanja med drogi pa je potrebno odjahati dolžino med šestimi pokončnimi drogi, kjer so potrebni ostri zavoji med drogi. Na koncu se obrneš in odjahaš dolžino na začetek.

• Tekmovanje v lovu na govedo – na tem tekmovanju pa jahači skočijo s konja na vola in ga na silo potisnejo na tla, tako da ga zagrabijo za roge. To je verjetno fizično najbolj nevaren dogodek na rodeih za kavboje, ki veliko tvegajo, ko skočijo s konja na bežečega vola.

Oprema

Oprema jahača

Jahalne hlače  

Dobre jahalne hlače na notranji strani nimajo šiva, imajo pa posebne ojačitve na predelu kolen, lahko tudi čez zadnjico. Ozke jahalne hlače sežejo v škornje, lahko pa so krojene tudi kot dolge hlače, primerne za uporabo pri jahanju z jahalnimi čevlji.

Jahalni suknjič

Spada k popolni jahalni opremi, jahaču mora omogočiti svobodno gibanje. Začetnik ga ne potrebuje.

Jahalni škornji

Ti so lahko preprosti gumijasti, plastični ali usnjeni. Škornji mora¬jo biti udobni. Med nošenjem se skrajšajo za približno 2-3 cm. Morajo imeti dovolj dolgo golenico, ki naj sega do jahačevih kolenskih zgibov in se ne sme zatikati ob sedelno krilo. Uporabljamo lahko tudi jahalne čevlje in usnjene gamaše.

Jahalna čelada

Jahalna čelada z vložki iz jekla ali umetne mase varuje jahača pri padcih, zlasti pri terenskem jahanju. Čelada se mora tesno prilegati glavi. Imeti mora pritrdilni podbradni pas in ustrezati predpisom. Kot izhod v sili lahko nosimo tudi kolesarsko čelado, vsekakor pa je prava jahalna čelada najboljša izbira za vsakogar, ki se namerava resneje posvetiti jahanju.

Rokavice

Jahalne rokavice so ojačane v predelu med palcem in kazalcem ter med prstancem in mezincem, ker so na teh mestih najbolj obremenjene.

Ostroge

Ostroge ne sodijo na škornje začetnikov. Šele takrat, ko jahač obvlada sproščeno, neodvisno sedenje, lahko uporablja ostroge za vzdrževanje takta in zamaha. Ostroge trdno pripnemo na škornje z jermeni v višini petnega nadšiva, kraki ostroge so z njim vzporedni.

Jahalni bič

Ta naj se dobro prilega roki in naj bo hitro prestavljiv iz ene roke v drugo. Za začetnike v jahanju naj bo dolg približno 1 m.

Oprema konja

Konji so za jahanje opremljeni s sedlom, uzdo in dodatno opremo, ki jahaču omogoča, da varno sedi na konju in ga lahko obvlada. Pomembno je, da jahač pozna opremo in da jo zna namestiti na konja pravilno, varno in hitro.

Sedlo

Poznamo večnamenska, skakalna ter dresurna  sedla in pa sedla za posebne namene (endurance oz. treking sedla, sedla za islandce, itd.).

Uzda

Deli uzd z navadno brzdo in hanoverskim nosnikom. Uporabljamo lahko tudi druge tipe nosnikov, kot npr. angleški, kombinirani ali mehikanski nosnik, brzda za pouk začetnikov pa mora biti v vsakem primeru navadna in debelejša, da konju prihranimo bolečine, ki bi jih nemirne roke začetnikov povzročile pri uporabi bolj strogih oz. ostrejših brzd.

Hlevska uzda in povodec

Za privez konja in vodenje so primerne hlevske uzde.

Za vodenje se na podbradni obroček hlevske uzde pripne vrv, veriga ali pas, opremljen s karabinom. Ko konja vodimo, vrvi ne smemo oviti okrog roke ali prsta, ker bi nas konj lahko poškodoval, če bi naglo potegnil ali se vzpel

Z vrvjo s posebnim vozlom, ki ga zlahka hitro odvežemo z enim samim potegom, lahko privežemo konja na obroč, ki je trdno vsidran v steno ali za čvrsto ograjo. Pravilno privezovanje je pomembno, ker se konj sicer lahko poškoduje.