Anton Vovk: Razlika med redakcijama

Anton Vovk se je rodil v Vrbi na [[Gorenjska|Gorenjskem]], v [[Prešernova rojstna hiša|isti hiši]] kot 100 let prej pesnik [[France Prešeren]]. Anton je bil Prešernov pranečak, saj je bila njegova stara mati Marija Vovk (Mina) Francetova sestra. Oče Jožef in mati Marija, rojena Debelak, sta umrla v njegovi rani mladosti. Dva razreda osnovne šole je naredil v Breznici, druge v Kranju, kjer je obiskoval tudi gimnazijo. Leta 1917 je vstopil v malo semenišče v Škofovskih[[Zavod sv. Stanislava|Škofovih zavodih v Šentvidu]], pozneje pa v [[Semenišče|ljubljansko semenišče]]; 29. junija leta 1923 je bil posvečen v duhovnika. Kot kaplan je služboval v [[Metlika|Metliki]] in v [[Tržič|Tržiču]], kjer je leta 1928 postal župnik. Leta 1940 je bil imenovan za škofijskega svetnika in ljubljanskega stolnega kanonika z namenom, da s časom prevzame mesto rektorja novega Baragovega[[Akademski kolegij, Ljubljana|Baragovega semenišča]]. Od začetka okupacije je kot predsednik škofijskega odbora, ustanovljenega v ta namen, pomagal duhovnikom beguncem, ki so se zatekli v [[Ljubljanska pokrajina|Ljubljansko pokrajino]] iz nemškega okupacijskega območja. Leta 1944 je postal rektor bogoslovnega semenišča.

[[Komunistična partija Slovenije|Komunistična]] oblast ga je psihično (nočna zasliševanja) in fizično trpinčila, čeprav med vojno ni sodeloval z [[okupator]]ji in je bil narodno zaveden. Vztrajno si je prizadeval, da bi oblast spoštovala ustavni položaj cerkveCerkve ter opustila preganjanje in prizadevanje krivic. Pod vplivom politične propagande so nadškofa 20. januarja 1952 na [[Železniška postaja Novo mesto|Železniški postaji Novo mesto]] [[Zažig Antona Vovka|polili z bencinom in ga zažgali]], zdravniško oskrbo pa so mu omogočili šele po povratku v Ljubljano čez več ur. Preživel je hudo poškodovan, posledice je čutil do konca življenja. Avgust Mežnaršič, edini, ki so mu za dejanje sodili, je bil obsojen na deset dni zapora pogojno za eno leto.

13. maja 1999 je bil izdan škofijski odlok o začetku postopka za njegovo [[beatifikacija|beatifikacijo]]. S tem je nadškof Vovk dobil naziv [[Božji služabnik]], leta 2007 pa je bilo gradivo predano kongregaciji za zadeve svetnikov v Vatikanu. Leta 2003 so pri založbi Družina izšli njegovi dnevniški zapiski iz povojnih let (1945-53) z naslovom "V spomin in opomin".<ref>{{Navedi splet|url=https://druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/knjiga/v-spomin-in-opomin?Open|title=V spomin in opomin|date=|accessdate=20.11.2020|website=Družina|publisher=|last=|first=}}</ref>

Nadškofija Ljubljana je leta 2017 izdala dokumentarni film o škofu Vovku z naslovom Goreči škof.<ref>{{Navedi splet|url=https://bsf.si/sl/film/goreci-skof/|title=Goreči škof|date=|accessdate=20.11.2020|website=Baza slovenskih filmov|publisher=|last=|first=}}</ref><ref>{{Navedi splet|url=https://www.siposh.com/goreciskof|title=Goreči škof|date=|accessdate=20.11.2020|website=Studio Siposh|publisher=|last=|first=}}</ref> Ustvarjalci filma so k sodelovanju povabili različne strokovnjake, ki so opisali čas in razmere v katerih je škof Vovk deloval, hkrati pa v filmu nastopijo tudi ljudje, ki so škofa poznali in podelijo svoje spomine nanj. Režiser filma je [[David Sipoš]], scenarij za film pa je napisal Rok Andres. Osrednji motiv filma, ki sicer predstavi škofovo delovanje, je ravno zažig, ki se je zgodil leta 1952 v Novem mestu.