Notranja makedonska revolucionarna organizacija: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 22: Vrstica 22:
Ustanovljena leta 1893 v Salonici<ref>Mark Biondich (2011). ''The Balkans: Revolution, War, and Political Violence Since 1878''. Oxford University Press. pp. 67–69. ISBN <bdi>978-0-19-929905-8</bdi>.</ref>, sprva je bila cilj pridobiti avtonomijo za Makedonijo in Adrianople regije v Otomanskem cesarstvu, vendar je kasneje postala agent, ki služi bolgarskim interesom v balkanski politiki<ref>Combs, Cindy C.; Slann, Martin W. (2009). ''Encyclopedia of Terrorism, Revised Edition''. Infobase Publishing. p. 135. ISBN <bdi>978-1-4381-1019-6</bdi>.</ref>. Skupina VMRO je bila po vzoru Notranje revolucionarne organizacije Vasila Levskega in sprejela svoj moto »Svoboda ali smrt« (Свобода или ярть)<ref>Duncan M. Perry, The Politics of Terror: The Macedonian Liberation Movements, 1893–1903, Duke University Press, 1988, <nowiki>ISBN 0822308134</nowiki>, pp. 39–40.</ref>. Od leta 1896 se je borila proti Otomanom z gverilsko taktiko, pri tem pa so bili uspešni, celo vzpostavili državo znotraj države v nekaterih regijah, vključno z njihovimi davčnimi pobatorji.Ta prizadevanja so se leta 1903 stopnjela v Ilindensko-preobražensko vstajo.V bojih je sodelovalo okoli 15.000 nepravilnosti VMRO in 40.000 osmanskih vojakov. Potem ko je upor spodletel in so Otomani uničili približno 100 vasi, se je VMRO zatekala k bolj sistematičnim oblikam terorizma, usmerjenim v civiliste<ref>Mark Biondich (2011). ''The Balkans: Revolution, War, and Political Violence Since 1878''. Oxford University Press. pp. 67–69. ISBN <bdi>978-0-19-929905-8</bdi>.</ref>. Med balkanskimi vojnami in prvo svetovno vojno je organizacija podpirala bolgarsko vojsko in se pridružila bolgarski vojni oblasti, ko so začasno prevzele nadzor nad deli Thrace in Makedonije.V tem obdobju je bila avtonomija kot politična taktika opuščena in podprta so bila aneksacionalistična stališča, katerih cilj je bil na koncu vključitev zasedenih območij v Bolgarijo.<ref>Frusetta, James Walter (2006). ''Bulgaria's Macedonia: Nation-building and state-building, centralization and autonomy in Pirin Macedonia, 1903–1952''. pp. 137–140. ISBN <bdi>0-542-96184-9</bdi>. Retrieved 14 November 2011.</ref>
Ustanovljena leta 1893 v Salonici<ref>Mark Biondich (2011). ''The Balkans: Revolution, War, and Political Violence Since 1878''. Oxford University Press. pp. 67–69. ISBN <bdi>978-0-19-929905-8</bdi>.</ref>, sprva je bila cilj pridobiti avtonomijo za Makedonijo in Adrianople regije v Otomanskem cesarstvu, vendar je kasneje postala agent, ki služi bolgarskim interesom v balkanski politiki<ref>Combs, Cindy C.; Slann, Martin W. (2009). ''Encyclopedia of Terrorism, Revised Edition''. Infobase Publishing. p. 135. ISBN <bdi>978-1-4381-1019-6</bdi>.</ref>. Skupina VMRO je bila po vzoru Notranje revolucionarne organizacije Vasila Levskega in sprejela svoj moto »Svoboda ali smrt« (Свобода или ярть)<ref>Duncan M. Perry, The Politics of Terror: The Macedonian Liberation Movements, 1893–1903, Duke University Press, 1988, <nowiki>ISBN 0822308134</nowiki>, pp. 39–40.</ref>. Od leta 1896 se je borila proti Otomanom z gverilsko taktiko, pri tem pa so bili uspešni, celo vzpostavili državo znotraj države v nekaterih regijah, vključno z njihovimi davčnimi pobatorji.Ta prizadevanja so se leta 1903 stopnjela v Ilindensko-preobražensko vstajo.V bojih je sodelovalo okoli 15.000 nepravilnosti VMRO in 40.000 osmanskih vojakov. Potem ko je upor spodletel in so Otomani uničili približno 100 vasi, se je VMRO zatekala k bolj sistematičnim oblikam terorizma, usmerjenim v civiliste<ref>Mark Biondich (2011). ''The Balkans: Revolution, War, and Political Violence Since 1878''. Oxford University Press. pp. 67–69. ISBN <bdi>978-0-19-929905-8</bdi>.</ref>. Med balkanskimi vojnami in prvo svetovno vojno je organizacija podpirala bolgarsko vojsko in se pridružila bolgarski vojni oblasti, ko so začasno prevzele nadzor nad deli Thrace in Makedonije.V tem obdobju je bila avtonomija kot politična taktika opuščena in podprta so bila aneksacionalistična stališča, katerih cilj je bil na koncu vključitev zasedenih območij v Bolgarijo.<ref>Frusetta, James Walter (2006). ''Bulgaria's Macedonia: Nation-building and state-building, centralization and autonomy in Pirin Macedonia, 1903–1952''. pp. 137–140. ISBN <bdi>0-542-96184-9</bdi>. Retrieved 14 November 2011.</ref>


Po prvi svetovni vojni se je združeno makedonsko-traško revolucionarno gibanje ločilo na dve samostojni organizaciji, VMRO in VTRO.<ref>Bechev, Dimitar (2009). ''Historical dictionary of the Republic of Macedonia''. Scarecrow Press. p. 100. ISBN <bdi>978-0-8108-5565-6</bdi>. Retrieved 14 November 2011.</ref> Po tem trenutku si je VMRO prislužil ugled kot ultimativna teroristična mreža, ki si je prizadevala za spremembo državnih meja v makedonskih regijah Grčije in Srbije (kasneje Jugoslavije).<ref>{{Navedi splet|url=https://web.archive.org/web/20070904161557/http://www.watsoninstitute.org/project_detail.cfm?id=74|title="Terrorist Transformations: IMRO and the Politics of Violence. Keith Brown. Brown University, The Watson Institute for International Studies".|date=|accessdate=|website=|publisher=|last=|first=}}</ref> Izpodbijali so pregrado Makedonije in sprožili racije iz njihovega trdnjava Petrich na grško in jugoslovansko ozemlje.Njihovo operativno bazo v Bolgariji je ogrozila Niška pogodba, VMRO pa se je odzval z atentatom na bolgarskega premiera Aleksandar Stamboliyskega leta 1923, s sodelovanjem drugih bolgarskih elementov, ki so mu nasprotovali.<ref>Mark Biondich (2011). ''The Balkans: Revolution, War, and Political Violence Since 1878''. Oxford University Press. pp. 112–114. ISBN <bdi>978-0-19-929905-8</bdi>.</ref> Leta 1925 je grška vojska začela čezmejno operacijo za zmanjšanje baznega območja VMRO, vendar jo je na koncu ustavila Liga narodov, napadi VMRO pa so se ponovno začeli.<ref>Mark Biondich (2011). ''The Balkans: Revolution, War, and Political Violence Since 1878''. Oxford University Press. p. 117. ISBN <bdi>978-0-19-929905-8</bdi>.</ref> V medvarnem obdobju je IMRO sodeloval tudi s hrvaškimi ustašami, njihova ultimativna žrtev pa je bil Aleksander I. jugoslovanski, leta 1934 umorjen v Franciji.<ref>Robert Bideleux; Ian Jeffries (2007). The Balkans: a post-communist history. Taylor & Francis. p. 190. <nowiki>ISBN 978-0-415-22962-3</nowiki>.</ref><ref>Frederick B. Chary (2011). The History of Bulgaria. ABC-CLIO. p. 71. <nowiki>ISBN 978-0-313-38446-2</nowiki>.</ref>
Po prvi svetovni vojni se je združeno makedonsko-traško revolucionarno gibanje ločilo na dve samostojni organizaciji, VMRO in VTRO.<ref>Bechev, Dimitar (2009). ''Historical dictionary of the Republic of Macedonia''. Scarecrow Press. p. 100. ISBN <bdi>978-0-8108-5565-6</bdi>. Retrieved 14 November 2011.</ref> Po tem trenutku si je VMRO prislužil ugled kot ultimativna teroristična mreža, ki si je prizadevala za spremembo državnih meja v makedonskih regijah Grčije in Srbije (kasneje Jugoslavije).<ref>{{Navedi splet|url=https://web.archive.org/web/20070904161557/http://www.watsoninstitute.org/project_detail.cfm?id=74|title="Terrorist Transformations: IMRO and the Politics of Violence. Keith Brown. Brown University, The Watson Institute for International Studies".|date=|accessdate=|website=|publisher=|last=|first=}}</ref> Izpodbijali so pregrado Makedonije in sprožili racije iz njihovega trdnjava Petrich na grško in jugoslovansko ozemlje.Njihovo operativno bazo v Bolgariji je ogrozila Niška pogodba, VMRO pa se je odzval z atentatom na bolgarskega premiera Aleksandar Stamboliyskega leta 1923, s sodelovanjem drugih bolgarskih elementov, ki so mu nasprotovali.<ref>Mark Biondich (2011). ''The Balkans: Revolution, War, and Political Violence Since 1878''. Oxford University Press. pp. 112–114. ISBN <bdi>978-0-19-929905-8</bdi>.</ref> Leta 1925 je grška vojska začela čezmejno operacijo za zmanjšanje baznega območja VMRO, vendar jo je na koncu ustavila Liga narodov, napadi VMRO pa so se ponovno začeli.<ref>Mark Biondich (2011). ''The Balkans: Revolution, War, and Political Violence Since 1878''. Oxford University Press. p. 117. ISBN <bdi>978-0-19-929905-8</bdi>.</ref> V medvarnem obdobju je IMRO sodeloval tudi s hrvaškimi ustašami, njihova ultimativna žrtev pa je bil Aleksander I. jugoslovanski, leta 1934 umorjen v Franciji.<ref>Robert Bideleux; Ian Jeffries (2007). The Balkans: a post-communist history. Taylor & Francis. p. 190. <nowiki>ISBN 978-0-415-22962-3</nowiki>.</ref><ref>Frederick B. Chary (2011). The History of Bulgaria. ABC-CLIO. p. 71. <nowiki>ISBN 978-0-313-38446-2</nowiki>.</ref>Po bolgarskem udaru leta 1934 je bilo njihovo trdnjavo Petrich podvrglo vojaškim udarom bolgarske vojske,<ref>Mark Biondich (2011). The Balkans: Revolution, War, and Political Violence Since 1878. Oxford University Press. pp. 112–114. <nowiki>ISBN 978-0-19-929905-8</nowiki>.</ref> and the IMRO was reduced to a marginal phenomenon.<ref>Mark Biondich (2011). The Balkans: Revolution, War, and Political Violence Since 1878. Oxford University Press. p. 151. <nowiki>ISBN 978-0-19-929905-8</nowiki>.</ref>


== Sklici ==
== Sklici ==

Redakcija: 23:42, 14. november 2020

Izvleč iz statuta BMARC, 1896 (v Bolgarščini)
Statut Bolgarski Makedonsko-Adrianople Revolucionarni Odbori
Poglavje I.– Cilj
Art.1.Cilj BMARC je zagotoviti popolno politično avtonomijo za regije Makedonije in Adrianople
Art.2.To ta cilj [ odbori ] ozaveščajo o samoobrambi v bolgarskem prebivalstvu v regijah, navedenih v členu 1.1., razširjati revolucionarne ideje – tiskane ali verbalne, in pripraviti in nadaljujejo splošno upor.Poglavje II.– Struktura in organizacija
Art.3.Član BMARC je lahko vsak Bolgar, neodvisen od spola, ...


Notranja makedonska revolucionarna organizacija (bolgarščina: Вътрешна македонска революционна организация (ВМРО), Vătrešna makedonska revoljucionna organizacija (VMRO); makedonščina: Внатрешна македонска револуционерна организација, Vnatrešna makedonska revolucionerna organizacija) je bila skrivna revolucionarna družba na otomanskih ozemljih v Evropi, ki je delovala v poznih 19. in v začetku 20. stoletja.[1]

Ustanovljena leta 1893 v Salonici[2], sprva je bila cilj pridobiti avtonomijo za Makedonijo in Adrianople regije v Otomanskem cesarstvu, vendar je kasneje postala agent, ki služi bolgarskim interesom v balkanski politiki[3]. Skupina VMRO je bila po vzoru Notranje revolucionarne organizacije Vasila Levskega in sprejela svoj moto »Svoboda ali smrt« (Свобода или ярть)[4]. Od leta 1896 se je borila proti Otomanom z gverilsko taktiko, pri tem pa so bili uspešni, celo vzpostavili državo znotraj države v nekaterih regijah, vključno z njihovimi davčnimi pobatorji.Ta prizadevanja so se leta 1903 stopnjela v Ilindensko-preobražensko vstajo.V bojih je sodelovalo okoli 15.000 nepravilnosti VMRO in 40.000 osmanskih vojakov. Potem ko je upor spodletel in so Otomani uničili približno 100 vasi, se je VMRO zatekala k bolj sistematičnim oblikam terorizma, usmerjenim v civiliste[5]. Med balkanskimi vojnami in prvo svetovno vojno je organizacija podpirala bolgarsko vojsko in se pridružila bolgarski vojni oblasti, ko so začasno prevzele nadzor nad deli Thrace in Makedonije.V tem obdobju je bila avtonomija kot politična taktika opuščena in podprta so bila aneksacionalistična stališča, katerih cilj je bil na koncu vključitev zasedenih območij v Bolgarijo.[6]

Po prvi svetovni vojni se je združeno makedonsko-traško revolucionarno gibanje ločilo na dve samostojni organizaciji, VMRO in VTRO.[7] Po tem trenutku si je VMRO prislužil ugled kot ultimativna teroristična mreža, ki si je prizadevala za spremembo državnih meja v makedonskih regijah Grčije in Srbije (kasneje Jugoslavije).[8] Izpodbijali so pregrado Makedonije in sprožili racije iz njihovega trdnjava Petrich na grško in jugoslovansko ozemlje.Njihovo operativno bazo v Bolgariji je ogrozila Niška pogodba, VMRO pa se je odzval z atentatom na bolgarskega premiera Aleksandar Stamboliyskega leta 1923, s sodelovanjem drugih bolgarskih elementov, ki so mu nasprotovali.[9] Leta 1925 je grška vojska začela čezmejno operacijo za zmanjšanje baznega območja VMRO, vendar jo je na koncu ustavila Liga narodov, napadi VMRO pa so se ponovno začeli.[10] V medvarnem obdobju je IMRO sodeloval tudi s hrvaškimi ustašami, njihova ultimativna žrtev pa je bil Aleksander I. jugoslovanski, leta 1934 umorjen v Franciji.[11][12]Po bolgarskem udaru leta 1934 je bilo njihovo trdnjavo Petrich podvrglo vojaškim udarom bolgarske vojske,[13] and the IMRO was reduced to a marginal phenomenon.[14]

Sklici

  1. ↑ Danforth, Loring. »Internal Macedonian Revolutionary Organization«.
  2. ↑ Mark Biondich (2011). The Balkans: Revolution, War, and Political Violence Since 1878. Oxford University Press. pp. 67–69. ISBN 978-0-19-929905-8.
  3. ↑ Combs, Cindy C.; Slann, Martin W. (2009). Encyclopedia of Terrorism, Revised Edition. Infobase Publishing. p. 135. ISBN 978-1-4381-1019-6.
  4. ↑ Duncan M. Perry, The Politics of Terror: The Macedonian Liberation Movements, 1893–1903, Duke University Press, 1988, ISBN 0822308134, pp. 39–40.
  5. ↑ Mark Biondich (2011). The Balkans: Revolution, War, and Political Violence Since 1878. Oxford University Press. pp. 67–69. ISBN 978-0-19-929905-8.
  6. ↑ Frusetta, James Walter (2006). Bulgaria's Macedonia: Nation-building and state-building, centralization and autonomy in Pirin Macedonia, 1903–1952. pp. 137–140. ISBN 0-542-96184-9. Retrieved 14 November 2011.
  7. ↑ Bechev, Dimitar (2009). Historical dictionary of the Republic of Macedonia. Scarecrow Press. p. 100. ISBN 978-0-8108-5565-6. Retrieved 14 November 2011.
  8. ↑ »"Terrorist Transformations: IMRO and the Politics of Violence. Keith Brown. Brown University, The Watson Institute for International Studies"«.
  9. ↑ Mark Biondich (2011). The Balkans: Revolution, War, and Political Violence Since 1878. Oxford University Press. pp. 112–114. ISBN 978-0-19-929905-8.
  10. ↑ Mark Biondich (2011). The Balkans: Revolution, War, and Political Violence Since 1878. Oxford University Press. p. 117. ISBN 978-0-19-929905-8.
  11. ↑ Robert Bideleux; Ian Jeffries (2007). The Balkans: a post-communist history. Taylor & Francis. p. 190. ISBN 978-0-415-22962-3.
  12. ↑ Frederick B. Chary (2011). The History of Bulgaria. ABC-CLIO. p. 71. ISBN 978-0-313-38446-2.
  13. ↑ Mark Biondich (2011). The Balkans: Revolution, War, and Political Violence Since 1878. Oxford University Press. pp. 112–114. ISBN 978-0-19-929905-8.
  14. ↑ Mark Biondich (2011). The Balkans: Revolution, War, and Political Violence Since 1878. Oxford University Press. p. 151. ISBN 978-0-19-929905-8.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Notranja_makedonska_revolucionarna_organizacija&oldid=5392927«