Trpljenje mladega Wertherja

Prva izdaja romana

Živel sem, ljubil in zelo hudo trpel! To je bilo na stvari.

Trpljenje mladega Wertherja (nemško Die Leiden des jungen Werthers) je Goethejev sentimentalni roman. Po obliki je pisemski roman in sodi v predromantično obdobje.

Roman je Goethejevo zgodnje delo, nastalo leta 1774, ko je imel avtor 24 let. Osrednja oseba pripovedi je mladi Werther. Bralcu izpoveduje svoja občutja v obliki pisem, ki jih piše prijatelju Wilhelmu.

V romanu se oglašajo tudi Rousseaujeve misli o naravi in Goethejeva kritika družbe, ki posamezniku onemogoča svobodno voljo in čustvovanje. To je prva pripoved o novem tipu romantičnega človeka - plemenitem in ljubečem, toda v življenju nesrečnem in tragičnem.

Ob izidu je roman vzbudil izjemno pozornost. Zelo hitro je postal uspešnica in prerasel v kult; mladi so posnemali celo stil Wertherjevega in Lottinega oblačenja ter način njunega vedenja in čustvovanja. Roman je doživel mnogo posnemanj, kot tudi ostrih kritik in prepovedi, predvsem zaradi odkrite naklonjenosti samomoru (Wertherjev sindrom).

Vsebina

Mladi Werther se je preselil k teti, da bi uredil zadeve okoli materine dediščine. Bil je izobražen umetnik, ki se je veliko sprehajal po gozdovih, hribih, travnikih. Narava mu je bila zelo všeč.

Ljudje iz okolice so ga že poznali in spoštovali kot gospoda. Posebno se je prikupil otrokom. Po nekaj tednih je bil povabljen na zabavo. Najel je kočijo in se s svojo spremljevalko in še enim dekletom odpravil k Charlotte v Wahlheim. Izvedel je, da se bo kmalu poročila. Werther je stopil ponjo v hišo. Zagledal jo je kako daje otrokom kruha. Lotte je bila kakor njihova mati. Wertherju je bila takoj všeč. Na zabavi je zaplesal tudi z njo. Dobro sta se ujemala. Proti koncu se je pričelo oblačiti. Četudi je bila zabava na pokritem so se nekateri vrnili domov. Lotte, Werther in še nekaj jih je ostalo. Lotte je predlagala igro za krajšanje časa. Med Wertherjem in Lotte je bilo nekaj posebnega. Werther jo je skoraj vsak dan obiskal. Ni mogel živeti brez nje.

Nekega dne se je vrnil Albert, Lottin zaročenec. Bil je dober, delaven, izobražen človek. Wertherju njegova prisotnost ni ugajala, četudi sta postala prijatelja. Prijatelja in dopisovalca Wilheima je prosil naj mu najde službo v kakem drugem kraju, da ne bi trpel zaradi Lotte. Po nekaj dneh je odpotoval brez pozdrava Lotti in Albertu.

Ni se mogel prilagoditi življenju brez Lotte, čeprav je veliko napora vložil v to. Nihče ga ni razumel. Ni zdržal dolgo v tuji družbi. Odpotoval je do njemu naklonjenega grofa, toda tam se je začel dolgočasiti. Vrnil se je v Wahlheim. Med potjo se je ustavil v kraju, kjer je preživljal svoje otroštvo. V Wahlheimu so se stvari poslabšale. Slutnja, da ne bo nikdar dobil Lotte, se je potrdila. Začel je misliti na samomor. Alberta je zasovražil. Naposled se je odločil, da si lahko pomaga le s samomorom in da je le-ta edina rešitev. Pred tem je obiskal Lotte. Hotel jo je poljubiti, sprva ga je poljubila, a se je kasneje spomnila na Alberta in ni hotela več. To je bila kaplja čez rob. Sposodil si je Albertovo pištolo, pištolo je dala slu Lotte, ki je že malo slutila kaj se bo zgodilo, vedar nič ni rekla, ker se je bala kaj bi rekel Albert na njen poljub z Wertherjem. Napisal je poslovilno pismo, ter poravnal nekatere račune. Ko je ura bila polnoč se je ustrelil, zjutraj so ga našli še napol živega, a mu niso mogli več pomagati.

Zajel ga je vrtinec nasprotujočih si občutij in čedalj bolj je bilo jasno, da ga bo pogoltnilo na dno. Čim bolj se je zapiral sam vase, tem bolj je izgubljal tla pod nogami. Resničnost, ljudje in predmeti, vse se mu je popačilo.

Glej tudi

• Werther, opera v treh dejanjih

Viri

• Cuderman [et al.]: Branja 2: berilo in učbenik za 2. letnik gimnazij ter štiriletnih strokovnih šol. Ljubljana: DZS, 2001.