Mahnovščina

Svobodni teritorij Makhnovia (Rusko Махновщина, romanizirano Makhnovshchyna), je bila nedvisna cona v južni Ukrajini, pogosto imenovana za prvo anarhistično območje v zgodovini.

Svobodni Teritorij Makhnovia Махновщина
1918–1921
Zastava
Status	brezdržavna minarhistična cona
Glavno mesto	Huliaipole 18°21′, °′
Skupni jeziki	ukrajinščina, ruščina
Vlada	avtonomna psevdo-anarhistična cona (minarhizem)
• 1917-1921	|Nestor Makhno (vojaški poveljnik)
Zgodovinska doba	obdobje med svetovnima vojnama, ruska državljanska vojna
• ustanovitev	27. november 1918
• ukinitev	10. april 1921
Prebivalstvo
•	7000000
+
Predhodnice Naslednice Začasna vlada južne Rusije Ukrajinska SFSR, RSFSR

Po vrnitvi iz zapora v Moskvi, kjer je prejel amnestijo v vrsti izpustov po februarski revoluciji, je Nestor Ivanovič Mahno podpiral boljševike. Ko so ti v Oktobrski revoluciji prevzeli oblast, je območje njegovega rojstnega kraja v obliki "Začasne vlade južne Rusije" zasedla proti-revolucionarna pro-caristična bela garda (koalicija caristov, reformistov, desnih kautskyistov in drugih anti-boljševističnih frakcij v sodelovanju z ZDA, VB, Francijo in Češkoslovaško). Makhno je proti temu 27.11.1918 organiziral avtonomni upor.

V naslednjih letih se je v območju južne Ukrajine, severno od Krima, oblikovala svobodna cona. Kmečko prebivalstvo je nemoteno delovalo na kolektivnih posestvih. Avtonomija mest je bila motena le iz strani skupne vojske, ki je imela de facto oblast (v kolikor je o tej mogoče govoriti).

Ukinjena je bila cenzura in vladni vpliv na normative na vseh področjih.

Spričo državljanske vojne so bile šole po vsej nekdanji Rusiji zaprte. Šele nekaj mesecev po ustanovitvi Makhnovije je vspelo sovjetu Svobodnega teritorija ustanoviti osnovni izobraževalni sistem, ki naj bi bil "prostovoljen", "demokratičen" in "sekularen".

Spričo tega truda in izobraževanj za nepismene in delno pismene po Makhnoviji je stopnja pismenosti v območju poskočila.

V bojih proti Denikinu so bile Makhnove sile uspešne. Leta 1920 jim je vspelo prisiliti evakuacijo belogardističnih sil iz Krima, kar je Svobodnenmu teritoriju prineslo začasen mir.

V času bojev z Denikinovo gardo na Južni fronti je Makhnovia sodelovala izmenično z Ukrajinskim diktatorijem in z Boljševiki.

Leta 1921 je RSFSR (boljševiki) naredila atentat na več Makhnovih generalov na strateškem srečanju obeh strani. Razlog naj bi bila "anarhistična grožnja boljševizmu". Lev Trocki je nato vodji Ruske SFSR Vladimirja Lenina predal lažno informacijo, da so v odgovor Makhnovisti začeli z ofenzivo. Lenin je sprožil zasedbo ozemelj Svobodnega teritorija, vodstvo le-tega je ob tem zbežalo prek ukrajinsko-romunske meje.

Makhnovia je bila razpuščena 10. aprila 1921.

Ostanki Makhnove vojske so gverilsko vojno nadaljevali vsaj do leta 1922, možen je vpliv nekdanjih Makhnovih vojakov na partizansko delovanje v Ukrajini v Drugi svetovni vojni.

Makhno in nekateri njegovi privrženci so iz Romunije kasneje pobegnili v Pariz, kjer je Nestor Ivanovič umrl leta 1934 za Tuberkulozo.