Jože Plečnik: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 121: Vrstica 121:
* Krstna kapela v župnijski cervkvi, Mengeš (1953–1955)
* Krstna kapela v župnijski cervkvi, Mengeš (1953–1955)
* Rožnovensko stopnišče, Kranj (1954–1955)
* Rožnovensko stopnišče, Kranj (1954–1955)
* Zvonika ribniške cerkve (realizirano posmrtno)


== Sklici in opombe ==
== Sklici in opombe ==

Redakcija: 00:52, 19. julij 2020

Jože Plečnik
Portret
Rojstvo23. januar 1872({{padleft:1872|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:23|2|0}})[1][2][…]
Ljubljana, Avstro-Ogrska[1]
Smrt7. januar 1957({{padleft:1957|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:7|2|0}})[1][2][…] (84 let)
Ljubljana, Jugoslavija
Grob
Žale, Ljubljana
Državljanstvo SFRJ
 Kraljevina Jugoslavija
 SHS
 Cislajtanija
Poklicarhitekt, univerzitetni učitelj, urbanist, oblikovalec, učitelj

Jože Plečnik [jóže pléčnik], slovenski arhitekt, * 23. januar 1872, Ljubljana, † 7. januar 1957, Ljubljana.

Življenjepis

Plečnik s psom leta 1933

Rodil se je 23. januarja leta 1872 v Gradišču v jedru Ljubljane kot eden od štirih otrok (trije sinovi, najstarejši Andrej in najmlajši Janez ter hči Marija) v družini mizarja Andreja, ki je bil po rodu iz Hotedršice pri Logatcu. Mati Helena je bila iz družine Molka. Po prvem neuspešnem letniku na nižji gimnaziji je šolanje začasno opustil. Oče ga je vzel kot vajenca k sebi v mizarsko delavnico. Pozneje je marljivi risar z deželno štipendijo nadaljeval šolanje na Državni obrtni šoli v Gradcu. Izučil se je za umetnostnega mizarja in načrtovalca pohištva.

Študijska leta

Po končani graški šoli, kjer je bil učenec Leopolda Theyerja, je odšel na Dunaj. Bil je študent arhitekta Otta Wagnerja, pri katerem je zaključil študij spomladi leta 1898 kot eden njegovih najboljših diplomantov[4]. Nad njegovo arhitekturo se je baje navdušil, ko je na razstavi videl načrte Otta Wagnerja za berlinsko katedralo. Kot nagrado za izvrstno izdelano diplomsko delo o nizozemskem letovišču Scheveningen je prejel Rimsko štipendijo. Ta mu je omogočila nekajmesečno študijsko potovanje po Italiji, od Benetk do Rima in krajši obisk v Franciji. Nato se je za kratek čas vrnil k Wagnerju in mu pomagal dokončati načrte za postaje dunajske mestne železnice ob nakalu Donave[5].

Samostojni arhitekt

Leta 1901 je odprl samostojen arhitekturni atelje na Dunaju. Kot izučeni pohištveni mizar je bil Plečnik sposoben svoje izdelke elegantno oblikoval. Z oblikovanjem pohištva si je pridobil velik ugled v mestu. Organiziral je odmevno razstavo cerkvene umetnosti leta 1905 in pobavil meniške umetnike iz samostana v Beuronu. Proti koncu desetletja pa je dokončno zapustil secesijski slog, saj po potovanju v Italijo je začel razvijati drugačen arhitekturni jezik.

V prvem desetletju XX. stoletja je ustvaril nekaj ključnih vil, ki so bile bistvene za prehod iz secijskega stila v modernizem, vsebovale so pa tudi inovativne tlorise. Najbolj znana bila Zacherlova hiša v središču mesta, kjer je uporabil inovativen enoten fasadni plašč z ritmično oblikovano fasado temnih materialov. Hiša je predstavljala močan kontrast s svetlimi in umirjenimi secesiskimi stavbami.

Različne odmeve je doživela njegova betonska cerkev Sv. Duha v delavski četrti. Plečnik, ki je bil že od mladosti globoko veren[6], je bil prepričan v potrebi po vrnitvi k prvotno, neokrnjeno in demokratično krščanstvo. S tem prepričanjem je zasnoval eno prvih sakralnih objektov v Evropi, ki je bil v celoti zgrajen iz železobenota. Zaradi tega dela, se je Plečnik uvrstil med pionirji moderne arhitekture v Evropi.

Neuspešno je kandidiral za Wagnerjevega naslednika na Dunaju, verjetno zaradi svojih povezav z Meštrovićem in drugimi Slovani, morda zaradi pomanjkljive srednješolske izobrazbe ali zaradi tedanje, preveč modernistične cerkvene arhitekture. V tistih letih je na Dunaju prišlo do težkih ekonomskih razmerah zaradi vojne in je Plečnik sprejel povabilo, da postane leta 1911 profesor na Umetniško–obrtni šoli v Pragi. V češki prestolnici je tudi živel med prvo svetovno vojno. V tem obdobju je ustvaril manj arhitektur, ukvarjal se je z oblikovanjem, zlasti sakralnih predmetov.

Vrnitev v Ljubljano

Od 1921. naprej pa je predaval na Tehniški fakulteti v Ljubljani. Preselil se je v Ljubljano, v Trnovo, kjer je zase in sorodnike uredil in dozidal manjšo hišo tik za župnijsko cerkvijo sv. Janeza Krstnika. Nikoli se ni poročil, čeprav je prijateljeval z nekaj damami. Vzporedno je v Pragi preurejal grad Hradčani v predsedniško rezidenco. Oblikoval je vrtove, dvorišča in notranjo opremo, ki so še danes ohranjeni. V Pragi je tudi postavil cerkev sv. Srca Jezusovega.

Že dolga leta je nameraval olepševati Ljubljanske ulice. Močna sila ga je vlekla nazaj v rodno mesto, kot je sam napisal v pismu svojim bodočim študentom leta 1921: "Kosti teže h grobovom očetov in — če mi je dovoljeno tako izpovedati — ljubezen do preostale pedi naše zemlje narekuje: dvigni, dvigni se, nesi domov razdat svojo starost, svoj mir"[7] Ob njegovi vrnitvi je takoj s svojimi Ljubljanskimi študenti začel ukvarjati z urbanizmom mesta. Najprej se je posvetil parku Tivoli in Grajskemu griču. Z različnimi arhitekturnimi posegi v ključnih urbanističnih točkah je pripomogel k plemenitenju mesta. Pogosto je uporabil drevje in drugo rastlinje v svojih ureditvah. Pomanjkanje sredstev za gradnjo ni bila ovira zanj, ki je z domišljijo našel cenejše rešitve za tlakovanje trgov in ulic, ali uporabo odpadnega kamna pri drugih projektih.

Leta 1938 je postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Izvoljen je bil za častnega meščana mesta Ljubljana, prejel je odlikovanje Zasluge za narod, Prešernovo nagrado, promoviran pa je bil tudi za častnega doktorja Tehniške visoke šole na Dunaju in v Ljubljani (1952). Častili so ga nekateri učenci in del politikov. Umrl je 7. januarja 1957 na svojem domu v ljubljanskem Trnovem. Pokopan je v družinskem grobu na Žalah, ki ga je sam zasnoval. Prvo posthumno razstavo v Narodni galeriji mu je pripravil Lojze Gostiša. Sledile so manjše razstave, posebej v Evropi, vse do večje monografske predstavitve v Centru G. Pompidou v Parizu leta 1986 in v Pragi leta 1996. Praško razstavo sta odprla Vaclav Havel in Milan Kučan. Češki predsednik M. Zeman je Plečnika 2017 posmrtno odlikoval z redom Tomaša G. Masaryka. Oblikovalski Plečnikovi izdelki, izjemno cerkveno posodje, so bili leta 2019 krajši čas razstavljeni v Vatikanskem muzeju.

Arhitekt

Glavni članek: Delo Jožeta Plečnika.
Zacherlova hiša na Dunaju
Cerkev Srca Jezusovega v Pragi

Plečnik je naredil javne in zasebne stavbe na Dunaju (cerkev Sv. Duha, Zacherlova hiša, Vila Langer, Vila Grassberger), na Češkem, zlasti v Pragi, kjer je po koncu prve svetovne vojne delal za predsednika T. G. Masaryka (Hradčani, predsedniška rezidenca, dvorišča in vrtovi); in za druge naročnike: Cerkev Presvetega Srca Jezusovega. Sodeloval je pri urejanju dvorca Lány. V Ljubljani se je po letu 1921 ukvarjal tudi z urbanističnimi zasnovami in jih dopolnjeval z avtorsko arhitekturo: (Tromostovje, arkade z mestno tržnico in ribarnico, zapornica na Ljubljanici, stavba NUK, osrednje sprehajališče v Tivoliju, Čevljarski most, mestno pokopališče Žale, celostna prenova številnih ambientov v mestu ter na Ljubljanskem gradu – Šance) in drugod po Sloveniji. Zidal je nove cerkve, predeloval obstoječe in jih na novo opremljal. Veliko je delal na ozemlju kraljevine Jugoslavije: v Beogradu, Zagrebu in Dalmaciji. S premišljenimi posegi v urbano tkivo Ljubljane, z mostovi, uličnimi in parkovnimi potezami, je Plečnik nekdanje provincialno habsburško mesto z baročnimi in secesijskimi poudarki spremenil v slovensko prestolnico. Kot njegova najpomembnejša arhitektura v Sloveniji je ovrednotena Narodna in univerzitetna knjižnica. Pri delu je izhajal iz globokega poznavanja različnih evropskih pa tudi neevropskih kulturnih in stavbnih tradicij. Poleg zgradb je redno oblikoval različne izdelke umetne obrti, zlasti cerkveno posodje in opremo knjig. Rad je uporabljal raznovrstne materiale, zlasti avtohtone za posamezno okolje, kar se najbolje vidi v cerkvah v Bogojini in na Barju. Ponekod je zaradi pomanjkanja denarja uporabil cenejše materiale, pa iz njih prav tako oblikoval mojstrovine. Številni njegovi načrti so bili vizije, nekateri popolnoma nerealni v svojem času (npr. stavba slovenskega parlamenta, novi Magistrat v Ljubljani) in so ostali neuresničeni. Po drugi svetovni vojni se je umetnik in upokojeni profesor ukvarjal pretežno z dopolnjevanjem in restavriranjem cerkva in načrtovanjem številnih spomenikov žrtvam vojne po Sloveniji: partizanom, talcem, internirancem (Črna na Koroškem, Dolenja vas v Selški dolini, Litija, Ljubljana). Posebej je načrtoval paviljon za maršala Tita na Brionih. Njegovo zadnje veliko delo je obsežna prenova nekdanjega samostana Križanke v Ljubljani. Plečnikovo delo je pomembno tako na področju prostorskega načrtovanja in arhitekture, kot na pedagoškem področju.

Marsikatero njegovo delo je ostalo nedokončano. V Ljubljani so po načrtih A. Suhadolca in A. Bitenca delno uredili nekdanje Baragovo semenišče (Akademski kolegij, Festivalna dvorana); polovica načrtovanega valja ni bila nikoli postavljena. Ostali sta maketi Mesarskega mostu in Parlamenta v Tivoliju. V Zagrebu so odstopili od načrta za Lurdsko cerkev (Lurdska Majka Božja) blizu Maksimirja. Uresničena je bila samo kripta z mogočnimi stebri in značilnimi originalnimi Plečnikovimi lestenci. Za samo cerkev so sprejeli nekakšen kubističen načrt, ki se s Plečnikovim načrtom ne ujema ali pa mu celo nasprotuje. V Beogradu so frančiškani na tako imenovanem Crvenom krstu po Plečnikovih načrtih zgradili cerkev Svetega Antona Padovanskega. Posvečena je bila šele po zgraditvi zvonika leta 1962. Za osnovo je Plečnik vzel starokrščansko rotundo, kar naj bi projekt povezovalo s prvinskimi vrednotami krščanstva, ki je cvetelo že v rimskem Singidunumu. Kip sv. Antona za to cerkev je v bronu oblikoval znameniti kipar Ivan Meštrović.

Pedagog

Čeprav Plečnik nima zaslug za ustanovitev Oddelka za arhitekturo, ki je leta 1920 začel delovati na Tehniški fakulteti v Ljubljani, katere prvo poslopje je sam načrtoval (zdaj Fakulteta za farmacijo), velja za duhovnega očeta arhitekturne šole ljubljanske univerze. Na šolo je prišel leta 1921 s številnimi izkušnjami poučevanja iz Prage in s slavo Masarykovega arhitekta. Po njegovih načrtih so med 1920 in 1921 za študente zgradili skromno staro zgradbo Tehniške fakultete (Stara tehnika ob Aškerčevi cesti), kjer so se šolali prvi v Sloveniji vzgojeni arhitekti. Tudi klasicistično zgradbo ob Grabnu, kamor se je šola za arhitekturo preselila leta 1947, označuje vhodni baldahin, ki ga je skupaj z učenci načrtoval Plečnik. Predvsem pa je Plečnik arhitekturno šolo zaznamoval z načinom poučevanja arhitekture, pri katerem je uporabljal uveljavljene učne metode svojega dunajskega profesorja Otta Wagnerja. Šolo si je zamislil kot delavnice, kolektive profesorjev in študentov, ki skupaj izkušajo celoten proces načrtovalskega dela. Način je bil podoben tako učnemu procesu v Wagnerjevi šoli kot starejšim arhitekturnim in celo obrtnim delavnicam. Sistem delavnic – seminarjev se je na ljubljanski šoli v veliki meri ohranil vse do konca 20. stoletja. Poučevanje, ki je temeljilo na arhitekturni kompoziciji in veščem risanju, je arhitekturno šolo v Ljubljani določilo kot bolj umetniško in manj tehnično. S specifičnim načinom študija in koreninami, ki preko Plečnika segajo do njegovega učitelja Wagnerja in naprej do G. Semperja, je danes Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani prepoznavna kot ena pomembnih arhitekturnih šol v Srednji Evropi. Med številnimi generacijami njegovih diplomantov izstopa nadarjeni Edvard Ravnikar, ki je bil po vojni nastavljen za novega predstojnika arhitekturnega seminarja/oddelka in je samozavestno nadaljeval dopolnjevanje Plečnikove Ljubljane. Plečnik je zaradi starosti (73 let), manj samozavestnih asistentov in nekoliko zaradi svojega katolicizma ostal na obrobju. Številni učenci, sledilci in naročniki pa so k svojemu ostarelemu učitelju po nasvete hodili na njegov dom v Trnovem. Nekateri učenci so ostali vpeti v kalupe Plečnikovih oblik, drugi, večinoma učenke, so se razvili v izvrstne zaščitnike kulturne dediščine (Nataša Šumi, Špelka Valentinčič, Staša Blažič, Majda Neřima, Gizela Šuklje; Vlasto Kopač).

Plečnik in sodobna Slovenija

Plečnikov parlament na slovenskem kovancu za 0,10

Po Plečniku so poimenovali najvišja slovenska priznanja na področju arhitekture. Od leta 1973 naprej vsako leto Sklad Jožeta Plečnika objavi razpis za Plečnikovo nagrado in Plečnikove medalje. Podeli jih župan mesta Ljubljana ob koncu maja. V Ljubljani je kar sedem Plečniku posvečenih kiparskih spomenikov (najstarejša portretna glava je v Križankah). Na nekdanjem bankovcu za 500 tolarjev sta bila upodobljena lik Jožeta Plečnika in pročelje Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Na veljavnem kovancu za 0,10 € pa je upodobljena njegova Katedrala svobode (Slovenski parlament), ki pa ni bila nikoli zgrajena. Prva poštna znamka v samostojni Sloveniji nosi sliko stožčastega parlamenta in je bila izdana 26. junija 1991, njena vrednost je bila 5,00 SIT. Leta 2002 pa je izšla tudi priložnostna poštna znamka s Plečnikovim likom.

Ob 50–letnici arhitektove smrti je Slovenija leto 2007 razglasila za Plečnikovo leto.[8] V istem letu je Rimskokatoliška cerkev v Sloveniji sprožila postopek za arhitektovo beatifikacijo, kar je sprožilo precej vročih polemik.

Povečano zanimanje za Plečnika se je v svetu pojavilo v obdobju postmodernizma v arhitekturi, ko je ponovno postala priljubljena raba historičnih arhitekturnih elementov. Ker je Plečnik rad uporabljal klasične elemente in jih med seboj poljubno mešal, obenem pa je to počel v času, ko so bili klasični arhitekturni stili že davno preživeti, predstavlja v svetovni arhitekturi zanimivo posebnost.

Že v osemdesetih letih, v večji meri pa po vključitvi v EU in seriji razstav v Evropi (Pariz: 1986, Praga (Arhitektura za novo demokracijo): 1996) in izven nje so Plečnikove stavbe postale priljubljene turistične znamenitosti. V Ljubljani mestna občina poleti celo plačuje v Plečnika preoblečenega igralca, da se v turistični sezoni sprehaja po mestnih ulicah. Ljubljana ima številne Plečniku posvečene javne spomenike. Noben drug ustvarjalec ali pomemben Slovenec nima toliko spomenikov. Poprsja ali reliefi različnih umetnikov so postavljeni: vrt pred sedežem univerze na Kongresnem trgu, Križanke ob velikem dvorišču, Gimnazija Jožeta Plečnika (v glavni veži), Trnovska cerkev (na vhodnem pročelju), Fakulteta za arhitekturo (v vhodni veži), NUK (v kleti); in ob Eipprovi ulici ("raćunalo"). Manj posrečen portretni relief J. Plečnika je v Slovenskem etnografskem muzeju. Narodna galerija hrani Savinškov model za Plečnikov spomenik. S stebrom (avtor Edvard Ravnikar) je označen prostor Plečnikove rojstne hiše v Gradišču. Odnos med Plečnikom in Ljubljano pogosto nekoliko površno primerjajo s tistim med Antonijem Gaudíjem in Barcelono. Dosje »Brezčasna humanistična arhitektura Jožeta Plečnika v Ljubljani in Pragi« je od 2015 na poskusnem seznamu za uvrstitev med Unescovo svetovno kulturno dediščino.[9][10] Delno spremenjen dosje je bil ponovno uvrščen na poskusno listo leta 2017.

Seznam del

Dunajsko obdobje

  • Vila Langer, Dunaj (1900–1901)
  • Zacherlova Hiša, Dunaj (1900–1905)
  • Vila Loos, Dunaj (1901)
  • Hiša Weidmann, Dunaj (1901–1902)
  • Najemniška hiša Langer, Dunaj (1901–1903)
  • Vodnjak karla Boromejskega, Dunaj (1906–1909)
  • Cerkev sv. Duha, Dunaj (1908–1913)
  • Kapela Zacherl, Dunaj (1912–1914)

Praško obdobje

  • Rajski vrt, Praški grad (1920–1926)
  • Vrt na okopih, Praški grad (1920–1927)
  • Prvo dvorišče, Praški grad (1920–1926)
  • Plečnikova dvorana (1920–1931)
  • Predsednikovo stanovanje, Praški grad (1921–1927)
  • Tretje dvorišče, Praški grad (1920–1947)
  • Bikovsko stopnišče, Praški grad (1925–1931)
  • Vrt na bastiji, Praški grad (1927–1932)
  • Park predsedniške letne rezidence, Lány (1920–1933)
  • Cerkev sv. Srca Jezusovega, Vinohrady (1921–1932)

Ljubljansko obdobje

  • Plečnikova hiša, Ljubljana (1921–1930)
  • Cerkev sv. Jožefa, Ljubljana (1922–1941)
  • Stadion, Ljubljana (1923–1939)
  • Cerkev Gospodovega vnebohoda, Bogojina (1925–1956)
  • Cerkev sv. Frančiška Asiškega, Ljubljana (1924–1931)
  • Zbornica za trgovino, obrt in industrijo, danes Ustavno sodišče, Ljubljana (1925–1927)
  • Cerkev sv. Mihaela, Črna vas pri Ljubljani (1925–1939)
  • Šentjakobski trg, danes Levstikov trg, Ljubljana (1926–1938)
  • Rimski zid, Ljubljana (1926–1938)
  • Celjska posojilnica, danes Banka Celje, (1927–1930)
  • Vzajemna zavarovalnica, danes Zavarovalnica Triglav, Ljubljana (1928–1930)
  • Trnovski most, Ljubljana (1928–1932)
  • Čevljarski most, Ljubljana (1931–1932)
  • Tromostovje, Ljubljana (1929–1932)
  • Tržnice, Ljubljana (1939–1942)
  • Zapornica na Ljubljanici, Ljubljana (1933–1939)
  • Vegova ulica, Ljubljana (1929–1942)
  • Ureditev parka Tivoli, (1929–1933)
  • Cerkev sv. Antona Padovanskega, Beograd (1929–1932)
  • Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana (1930–1941)
  • Vila Prelovšek, Ljubljana (trideseta leta 20. stoletja)
  • Jezuitski samostan, Maribor (1932)
  • Kraljeva lovska koča, Kamniška Bistrica (1932–1933)
  • Peglezen, Ljubljana (1932–1934)
  • Cerkev sv. Jerneja, Ljubljana (1933–1938)
  • Cerkev sv. Antona Puščavnika, Zgornja Rečica pri Laškem (1935–1939)
  • Cerkev Matere Božje Lurške, Zagreb (1934–1937)
  • Paviljona Murke, Begunje (1937–1939)
  • Poslovnilni kompleks Žale, Ljubljana (1937–1940)
  • Grobnica Šušteršič, Žale (1925)
  • Grobnica Žagar, Rakek (1930–1932)
  • Uršulinska gimnazija, danes gimnazija Jožeta Plečnika, Ljubljana (1939–1947)
  • Cerkev sv. Benedikta, Zgornje Stranje (1946–1957)
  • Cerkev obiskanja Device Marije, Tolminsko hribovje, Ponikve (1948–1958)
  • Letno gledališče Križanke, Ljubljana (1952–1956)
  • Paviljon na Brionih, Veliki Brion (1955–1956)
  • Spomeniki žrtvam druge svetvne vojne: Dolenja vas (1949–1950); Litjia, (1950–1951); Laško (1951); Ljubljana (1951–1954)
  • Kapela Frančiškanskega samostana, Kamnik (1952–1956)
  • Krstna kapela v župnijski cervkvi, Mengeš (1953–1955)
  • Rožnovensko stopnišče, Kranj (1954–1955)
  • Zvonika ribniške cerkve (realizirano posmrtno)

Sklici in opombe

  1. 1,0 1,1 1,2 Record #118594990 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. 2,0 2,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  3. 3,0 3,1 SNAC — 2010.
  4. Napaka Lua v Modul:Citation/CS1/Utilities v vrstici 206: Klicano s stanjem neopredeljene napake: err_bad_cobiss.
  5. Napaka Lua v Modul:Citation/CS1/Utilities v vrstici 206: Klicano s stanjem neopredeljene napake: err_bad_cobiss.
  6. Napaka Lua v Modul:Citation/CS1/Utilities v vrstici 206: Klicano s stanjem neopredeljene napake: err_bad_cobiss.
  7. Napaka Lua v Modul:Citation/CS1/Utilities v vrstici 206: Klicano s stanjem neopredeljene napake: err_bad_cobiss.
  8. »Vstopili smo v Plečnikovo leto«. MMC RTV-SLO. 1. januar 2007. Pridobljeno 14. aprila 2016.
  9. »The timeless, humanistic architecture of Jože Plečnik in Ljubljana and Prague«. Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo. Pridobljeno 14. aprila 2016.
  10. Megla, Maja (4. marec 2015). »Plečnikova dolga pot do Unesca«. Delo. Pridobljeno 14. aprila 2016.

Zunanje povezave