Avstro-ogrska vojna mornarica

Avstro-ogrska vojna mornarica Kaiserliche und königliche Kriegsmarine
Zastava avstro-ogrske vojne mornarice
Aktivno	1867–1918
Država	Avstro-Ogrska
Vloga	obramba Jadranskega morja
Velikost	4 dreadnought bojne ladje 9 Pred-dreadnought bojnih ladij 4 Obalno-zaščitne ladje 3 oklepne križarke 6 lahkih križark 30 rušilcev 36 torpednih čolnov 6 podmornic
Struktura poveljstva	vodja pomorskega odseka vojnega ministrstva, admiral flote
Moto	INDIVISIBILITER AC UNSEPARABILITER (nedeljivi in neločljivi)
Konflikti	bitka pri Visu (1866) I. svetovna vojna
Poveljniki
Znani poveljniki	Wilhelm von Tegetthoff Anton Haus Miklós Horthy de Nagybanya

Avstro-ogrska vojna mornarica ali Cesarska in kraljeva vojna mornarica (nemško Kaiserliche und Königliche Kriegsmarine ali k.u.k Kriegsmarine) je bila pomorski del avstro-ogrskih oboroženih sil, katere naloga je bila skrb za vzdrževanje, urjenje in opremo bojno pripravljenih pomorskih sil, za obrambo vzhodnih obal Jadranskega morja, Trsta, Istre, Dalmacije ter jadranskih otokov.

Vojna mornarica je bila ustanovljena že pred razglasitvijo dvojne monarhije leta 1867 ter je delovala vse do konca 1. svetovne vojne. Pred letom 1867 so avstrijske vojne ladje pripadale Avstrijskemu cesarstvu.

Zgodovina

Habsburška dinastija je izhod na morje dobila leta 1374, ko je nasledila del Istre in Kranjsko in je leta 1382 Trst sklenil z njimi dogovor o zaščiti, kar je predstavljalo temelj pomorske trgovine. V tem obdobju je nad številnimi istrskimi obalnim mesti dominirala Beneška republika. Avstrijski in beneški podaniki so skupaj sodelovali v pomorski bitki pri Lepantu proti Otomanskemu imperiju, v kateri je združeno ladevje Benetk, Malte, habsburške Španije, Papeške države in drugih pod poveljstvom Dona Juana Avstrijskega(izvenzakonskega sina cesarja Karla V.) uničilo otomansko floto in za nekaj časa zagotovilo mir na Sredozemskem morju. Cesar Karel VI. je dal v Kraljevici prvi avstrijski pomorski arzenal, Avstrija pa je na podlagi določil [[Campoformijski mir|mirovne pogodbe iz Campoformida]] pri Vidmu)leta 1797, v zameno za ozemlja v današni Belgiji dobila beneška ozemlja in mesta v Istri in Dalmaciji.

Viceadmiral Hans Birch von Dahlerup je leta 1850 pripomogel, da so prenesli sedež vojne mornarice iz Benetk (danes Italija) v Pulj (danes Hrvaška). Leta 1854 je poveljstvo nad njo prevzel brat cesarja Franca Jožefa, Ferdinand Maksimilijan (1832-1867). Kapitanu fregate, kasnejšemu viceadmiralu Wilhelmu von Tegetthoffu je leta 1860 uspelo, da so v ladjedelnicah v Trstu, Kraljevici, Reki in Pulju zgradili najmodernejše vojaške ladje tistega časa. Pomorsko vojaško izobrazbo so častniki dobili na Mornariški akademiji na Reki (k.u.k. Marine-Akademie in Fiume), ki je bila ustanovljena leta 1852.

Februarja 1918 so se uprli mornarji v Boki Kotorski, ki so ga zatrli po dveh dneh. Zaradi upora je dotedanjega glavnega poveljnika mornarice, admirala Njegovana, na položaju zamenjal admiral Horthy.

vojna luka Pulj 1890

Kronski svet Avstro-Ogrske je s sklepom dne 29. oktobra 1918 celotno vojno in trgovsko ladjevje dualne monarhije z vsemi pristanišči in kopenskimi objekti predal Državi SHS, vendar je celotno ladjevje po rapalski mirovni pogodbi pripadlo Italiji.

Prva svetovna vojna (ob mobilizaciji)

glej: Seznam vojaških plovil avstro-ogrske vojne mornarice

Avstrijsko mornariško vojno letalstvo

Avgusta 1916 je mornarica ustanovila Cesarski in kraljevi mornariški zračni korpus (K.u.K. Seeflugwesen). Kasneje so ga leta 1917 preimenovali v K.u.K. Seefliegerkorps. Prvi piloti so bili mornariški častniki, ki so končali osnovno šolanje na letališčih v Dunajskem Novem mestu in Spodnji Avstriji, kjer je tudi Terezijanska vojaška akademija. Najprej so jih dodelili bojnim ladjam razreda Tegetthoff. Kasneje so piloti služili na letališčih v Albaniji in južni Dalmaciji: Berat, Kavaja, Tirana, Skadar in Igalo. Letalstvo je imelo letališče tudi v Podgorici.

Po bitki pri Kobaridu 12. novembra 1917 so avstro-ogrske sile zavzele Feltre. Blizu sta bili tudi dve vojaški letališči, v Arsièju in Fonzasu. Tu je bilo glavno oporišče za avstrijske pomorske pilote. Letalstvo je uporabljalo večinoma prirejena nemška letala, nekaj izpeljank pa so zgradili sami. V rabi so bila naslednja pomembnejša letala:

• Fokker A.III
• Fokker E.III
• Hansa-Brandenburg B.I
• Hansa-Brandenburg D.I
• Aviatik D.I
• Albatros D.III
• Phönix D.I
• Fokker D.VII
• Lohner L

Viri

• Barovič, Jože. Mornarica dvojne monarhije v I. svetovni vojni. (COBISS)
• Freivogel, Zvonimir. Austrougarski bojni brodovi I. svjetskog rata, Austro-Hungarian Battleships of World War One. Rijeka, 2003. (COBISS)
• Sondhaus, Lawrence. The Naval Policy of Austria-Hungary, 1867-1918 : Navalism, Industrial Development, and the Politics of Dualism. West Lafayette, 1994.
• Donko, Wilhelm, "A Brief History of the Austrian Navy", published by epubli.de GmbH Berlin 2012, ISBN: 978-3-8442-2129-9 ; 120 pages (English) - printed version and e-book

Glej tudi

• seznam avstrijskih admiralov
• seznam vojnih mornaric
• primerjava admiralskih stopenj
• Gottfried von Banfield
• Georg von Trapp
• Anton Haus
• Wilhelm von Tegetthoff

Zunanje povezave

• http://www.kuk-kriegsmarine.at/