Sveta Helena (otok): Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
AndrejS.K (pogovor | prispevki)
AndrejS.K (pogovor | prispevki)
Vrstica 218: Vrstica 218:
Večina prebivalcev je anglikancev in so člani škofije Sv. Helene, ki ima svojega škofa. Pod škofijo spada še otok Ascension. Julija 2009 so praznovali 150 letnico obstoja škofije.
Večina prebivalcev je anglikancev in so člani škofije Sv. Helene, ki ima svojega škofa. Pod škofijo spada še otok Ascension. Julija 2009 so praznovali 150 letnico obstoja škofije.


Ostale krščanske veroizpovedi na otoku so: krščanska (od leta 1852), vojska odrešitve (od 1884), baptistična (1845), dventistična sedmega dne (od leta 1949), nova apostolska cerkev in jehovove priče.
Ostale krščanske veroizpovedi na otoku so: krščanska (od leta 1852), vojska odrešitve (od 1884), baptistična (1845),<ref>Hearl, Trevor W. ‘St Helena’s Early Baptists’. Wirebird: The Journal of the Friends of St Helena 12 (Autumn 1995): 40–46.[https://www.friendsofsthelena.com/upload/files/St_Helenas_Early_Baptists.pdf Full Paper]</ref> dventistična sedmega dne (od leta 1949), nova apostolska cerkev in jehovove priče.<ref>2017 Service Year Report of Jehovah's Witnesses</ref>


Rimokatoliško pastoralo opravlja mesija sui iuris Sv. Helene, Ascension in Tristian da Cunha, katerega urad spada pod apostolsko prefekturo Falklandskih otok.
Rimokatoliško pastoralo opravlja mesija sui iuris Sv. Helene, Ascension in Tristian da Cunha, katerega urad spada pod apostolsko prefekturo Falklandskih otok.


== Vlada ==
== Vlada ==

Redakcija: 12:03, 29. april 2020

Za britansko čezmorsko ozemlje glej Sveta Helena, Ascension in Tristan da Cunha. Za druge pomene glej Sveta Helena (razločitev).
Sveta Helena
Zastava Sveta Helena (otok)
Zastava
Grb Sveta Helena (otok)
Grb
Geslo: "Loyal and Unshakeable (lojalen in neomajen)"
Himna: "God Save the Queen"
"Moj otok Sveta Helena" (neuradno)
Lega Sveta Helena (otok)
Glavno mestoJamestown
15°56′S, 5°43′W
Uradni jezikiAngleščina
Demonim(i)Saint Helenian
VladaBritanski prekomorski teritorij
• Kraljevina
Elizabeta II.
• Guverner
Mark Andrew Capes
Del Sveta Helena, Ascension in Tristan da Cunha
• 
1657
• Koloniziran
(Vzhodnoindijska družba)
1659
• Kronska kolonija
(konec družbe)
22. april 1834
• 
1. september 2009
Površina
• skupaj
122 km2
Prebivalstvo
• popis februar 2008
4.255
• gostota
35/km2
Valutafunt Svete Helene (SHP)
Časovni pasUTC +0 (GMT)
Stran vožnjeleft
Klicna koda+290
Internetna domena.sh

Sveta Helena je oddaljen vulkanski otok v južnem Atlantskem oceanu, ki spada pod Združeno kraljestvo. Otok se nahaja 1.950 km od zahodne afriške obale in 4.000 km od brazilskega mesta Rio de Janeiro na vzhodni obali Južne Amerike. Spada pod Britansko prekomorsko ozemlja Sveta Helena, Ascension in Tristan da Cunha. Otok meri 16 krat 8 kilometrov na njem pa živi 4.534 prebivalcev (podatek iz leta 2016). Ime je dobil po Sveti Heleni iz Carigrada.

Je eden najbolj izoliranih otokov na svetu. Nenaseljenega so odkrili portugalski pomorščaki leta 1502. Dolga stoletja je bil pomembno postajališče za pomorščake, ki so potovali proti Južni Afriki in Aziji. Širši javnosti je postal znan po tem ko so nanj zaprli Napoleona ter zulujskega kralja Dinuzulu kaCetshwayo, ki se je uprl britanski nadvladi. Med drugo bursko vojno je bilo na otoku zaporniško taborišče v katerem je bil zaprt tudi burski general Piet Cronjé. Sv. Helena je drugo britansko najstarejše prekomorsko ozemlje takoj za Bermudi.

Zgodovina

Zgodovina otoka od 1502 do 1658

Po zgodovinskih zapisih naj bi otok, 21. maja 1502, prvi opazil galicijski navigator João da Nova, ki je plul za portugalsko krono, otoku pa so dali ime Sveta Helena po Heleni iz Carigrada. V članku objavljenem leta 2015 je navedeno, da naj bi bil 21. maj verjetno protestantski ne pa katoliški ali pravoslavni praznik. Datum odkritja je namreč prvi navedel Jan Huyghen van Linschote leta 1596, pri tem naj bi se zmotil saj naj bi otok odkrili nekaj desetletij pred reformacijo in začetkom protestantizma.[1][2][3] Alternativni datum odkritja 3. maj je verjetno bolj verodostojen saj je to praznik najdbe križa Sv. Helene v Jeruzalemu in ga navajata Odoardo Lopes in sir Thomas Herbert.

Portugalski podkralj Francisco de Almeida je otok obiskal leta 1505, ostali portugalski raziskovalci kot so João da Nova in Estêvão da Gama so otok obiskali leta prej.

Druga teorija o odkritju otoka pravi, da naj bi Nova dejansko odkril otok Tristian da Cunha 2.430 km južneje ter, da naj bi Sv. Heleno odkrila ena izmed ladij v ekspediciji Estêvão de Gama 30. julija 1503 (o tem naj bi poročal uradnik Thomé Lopes). Thomé Lopes je zarisal otok na zemljevid s precejšno točnostjo glede na smer in lokacijo Zelenortskih otokov, São Tome, Ascension in Rta dobrega upanja.[4]

Ko je, 12. maja 1589, na otok prišel Linchoten je poročal o rezbarijah na figovih drevesih, ki naj bi nastale pred letom 1510.[5] Drevesa naj bi posadili Portugalci, verjetno so posadili sadike in ne odraslih dreves. Za rezbarije so morale biti te dovolj velike že pred letom 1510, ko so jih odposlali in posadili na otoku, to seje verjetno zgodilo že nekaj let po odkritju otoka.

Po tretji teoriji o odkritju otoka naj bi tega odkril portugalski plemič in bojevnik Dom Garcia de Noronha. Ta naj bi ga opazil na svoji poti proti Indiji pozno leta 1511 ali pa v začetku leta 1512. Navigator je vrisal otok v pomorke karte zato se sklepa, da so od takrat naprej začeli otok redno uporabljati kot vmesno oskrbovalno postojanko med Evropo in Indijo.[6][7]


Portugalci so otok našli nenaseljen, brez dreves in sveže vode. Na otok so naselili živino, zelenjavo in sadno drevje zgradili so tudi kapelo in nekaj hiš. Zgodba po kateri naj bi João da Nova na otoku zgradil kapelo z ostanki ene od nasedlih ladij se je izkazala za napačno oz. narobe razumljeno.[8] Na otoku ni bilo stalne naselbine je pa bil pa ta pomembno postajališče za ladje in vir hrane za ladje na poti med Evropa in Azijo preko rta dobrega upanja. Na otoku so dostikrat pustili bolne mornarje, da so okrevali nato pa so se ti vkrcali na naslednjo ladjo, ki je priplula mimo.[9]

Na otoku se je verjetno ustavil tudi Sir Francis Drake med svojo potjo potjo okoli sveta (1577- 1580).[10] Za tem so otok obiskali tudi drugi angleški pomorščaki s tem pa je otok postal tudi vedno bolj znan med pomorščaki. Angleške vojne ladje so otok izkoriščale za plenjenje portugalskih ladij, ki so se vračale iz Indije.

Z razvojem trgovine z daljnim vzhodom so otok začeli vedno bolj pogosto uporabljati Nizozemci. Med tem pa so Portugalci in Španci otok opustili saj so začeli uporabljati pristanišča na zahodni afriški obali, ki so bila dosti bolj varna saj se je začelo vedno pogosteje dogajalo da so angleški in nizozemski mornarji napadali njihove ladje, uničili živino, plantaže in objekte na otoku.

Leta 1633 si je Sv. Heleno priključila Nizozemka republika, vendar je nikoli ni naselila, kolonizirala ali vojaško utrdila. Do leta 1651 so Nizozemci otok opustili saj so začeli uporabljati pristanišče na rtu dobrega upanja.

Britanska vzhodnoindijska družba (1658-1815)

Pogled na Sv. Heleno okoli leta 1790

Leta 1657 je Oliver Cromwell Britanski vzhodnoindijski družbi podelil listino za upravljanje s Sv. Heleno. Naslednje leto se je podjetje odločilo, da otok utrdi in kolonizira z rastlinami.[11] Dolgo časa je veljalo, da je bila velika večina prvih naseljencev otoka prebivalcev Londona potem ko so ti ostali brez vsega po velikem londonskem požaru leta 1666. Ta zgodba se je izkazala za mit.[12] Prvi guverner kapitan John Dutton je prišel na otok leta 1659 s čimer je Sv. Helena postala ena prvih angleških kolonij izven Severne Amerike in Karibov. Zgrajena je bila utrdba in hiše. Po povratku britanske monarhije, leta 1660, je Vzhodno indijska družba dobila kraljevo listino s katero je dobila pravico utrditi in kolonizirati otok. Utrdbo na otoku so preimenovali v James Fort mesto pa v Jamestown v čast vojvode Yorškega, ki je kasneje postal angleški kralj James II.

Med januarjem in majem 1673 je Nizozemska vzhodnoindijska družba začasno zasedla otok, po prihodu angleških okrepitev pa je otok ponovno prišel pod nadzor Britanske vzhodnoindijske družbe. Podjetje je imelo zelo veliko težav pri privabljanju novih priseljencev med prebivalci otoka pa je pogosto prihajalo, do nemirov in uporov. Zaradi ekoloških težav kot so krčenje gozdov, erozije tal, škodljivcev in suše je leta 1715 guverner Isaac Pyke napovedal, do prebivalstvo otoka preselil na Mauritius. To se ni zgodilo, družba pa je še naprej zaradi strateške lege otoka subvencionirala skupnost. Popis leta 1723 je zabeležil 1.110 ljudi od tega je bilo 610 sužnjev.

V osemnajstem stoletju so težave na otoku poizkušali rešiti s sejanjem dreves, izboljšanjem infrastrukture, odpravljanjem korupcije, izgradnjo bolnišnic, izboljšanjem pridelka in živine, nadzorom nad uživanjem alkohola in uvedbo zakonskih reform. Od leta 1770 je tok užival dolgoletno blaginjo. Leta 1775 je otok obiskal kapitan James Cook na poti okoli sveta. Cerkev Sv. Jamesa v Jamestownu je bila zgrajena leta 1774 , Plantation Houste, ki je uradno bivališče guvernerja pa je bila zgrajena v letih 1791 – 1792.

Otok je leta 1676 obiskal Edmond Halley (astronom, matematik, fizik,...) in tam postavil 7,3 m dolg teleskop za opazovanje zvezd na južni polobli. Teleskop je bil postavljen pri cerkvi Sv. Matije na 680 m visokem hribu v okrožju Longwood. Hrib so kasneje poimenovali po njem Mount Halley.[13]

V tem obdobju je bila Sv. Helena pomembno pristanišče Britanske vzhodnoindijske družbe. Ladje so se na otoku vstavljale na povratni poti iz Indije in Kitajske. Na otoku so lahko napolnile zaloge vode in hrane v vojnem času pa so oblikovale konvoje ladij ki so pluli proti Veliki Britaniji pod zaščito kraljeve mornarice. Maja 1771 se je na otoku ustavila ladja HMS Endeavour pod poveljstvom kapitana Jamesa Cooka, ko se je vračala v Evropo po odkritju Avstralije in Nove Zelandije.[14]

Potem ko je uvoz sežnjev leta 1792 postal nezakonit je guverner Rober Patton (1802 – 1807) družbi priporočal uvoz kitajske delavne sile za delo na poljih. Prvi kuliji so na otok prišli leta 1810 osem let kasneje pa je njihovo število naraslo na 600. Mnogi so si na otoku ustvarili novo življenje in se integrirali v otoško družbo. V popisu leta 1814 so na otoku zabeležili 3.507 prebivalcev.

Napoleonovo izgnanstvo (1815 – 1821)

Napoléon à Sainte-Hélène avtor François-Joseph Sandmann
Hiša Longwood v kateri je živel Napoleon, september 2014

Leta 1815 je britanska vlada zaradi težke dostopnosti izbrala Sv. Heleno za Napoleonov zapor. Napoleon je na otok prišel oktobra 1815. Začasno se je naselil v paviljonu Briars, ki je stal na posestvu družine Balcombi dokler se ni decembra preselil v hišo Longwood, ki so jo zgradili posebej zanj. Zaradi slabih razmer se je njegovo zdravstveno stanje začelo slabšati dokler ni 5. maja 1821 umrl.

V strahu, da bo poizkušali Napoleona rešiti so Angleži zasedli bližnji nenaseljen otok Ascension ter nanj namestili garnizijo.[15]:87

Britanska vzhodnoindijska družba (1821-1834)

Po smrti Napoleona se je iz otoka odselilo več tisoč začasnih obiskovalcev Vzhodno indijska družba pa je ponovno prevzela popoln nadzor na otokom. Med leti 1815 in 1830 je imel vlada otoka v lasti manjšo jadrnico imenovano St Helena s katero je na redni linji Sv. Helena - Rt dobrega upanja prevažala potnike in zaloge.

Napoleon je v času svojega bivanja na otoku zelo hvalil otoško kavo. Za krajše obdobje je ta postala zelo popularna v Parizu.

Uvoz sužnjev na otok je bil prepovedan leta 1792, suženjstvo kakih 800 otoških sužnjev pa se je končalo šele leta 1827, ker je bilo kar šest let preden je britanski parlament sprejel zakon s katerim je bilo prepovedano suženjstvo v kolonijah.[16]

Med leti 1791 in 1833 je otok postal del eksperimenta v katerem so z pogozdovanjem želeli ohraniti otoške gozdove ter povečati količino padavin.[17] Eksperiment je predstavljal zametke okoljevarstva.[17]

Kronska kolonija (1834-1981)

Leta 1833 je nadzor nad otokom od Vzhodno indijske družbe prevzela Velika Britanija s tem pa je otok postal kronska kolonija.[18] Zaradi varčevanja se je populacija otoka močno zmanjšala. Tisti ki so lahko zapustili otok so priložnosti za zaslužek in boljše življenje iskali drugje. V drugi polovici 19. stoletja so se začeli pojavljati parniki, ki niso bili odvisni od vetra zaradi česar se je število ladijskih obiskov otoka močno zmanjšalo. Ladijski promet se je še dodatno zmanjšal po odprtju Sueškega prekopa saj so se ladijske poti premaknile v Rdeče morje. Število ladij se je iz 1.1000 leta 1855 zmanjšalo na 288 leta 1889.

Leta 1840 je britanska mornarica na otoku vzpostavila pomorsko bazo za boj proti trgovini s sužnji. Med leti 1840 in 1849 je bilo na otoku izkrcanih preko 15.000 osvobojenih sužnjev.

Leta 1858 je Napoleon III. v imenu francoske vlade kupil hišo Longwood in pripadajoče zemljišče v kateri je zadnja leta svojega življenja živel Napoleon Bonaparte. Hiša in pripadajoče zemljišče sta še danes last Francije z njim upravlja predstavnik Francije, ki ga imenuje ministrstvo za zunanje zadeve.

Enajstega aprila 1898 je na otoku pristal Američan Joshuan Slocum na svoji solo poti okoli sveta. Po nekaj dnevnem počitku med kateri je predaval o svojem potovanju in ogledu hiše v kateri je živel Napoleon se je 20. aprila 1898 ponovno odpravil na pot.

Med leti 1900 in 1901 je bilo na otoku vzpostavljeno taborišče v katerem je bilo zaprtih preko 6.000 Burov. Med njimi je bil tudi burski general Piet Cronjé in njegova žena, ki so ju zajeli po bitki pri Paardebergu.[19] Skupaj s taboriščniki je leta 1901 na otoku živelo 9.850 ljudi.

Gospodarstvo otoka je temeljilo na predelavi novozelandskega lana, proizvodnjo katerega so ponovno vzpostavili leta 1907, ki je tekom prve svetovne vojne predstavljal dokaj velik prihodek otoka. Leta 1922 so Sv. Heleni priključilo otok Ascension leta 1938 pa še Tristan da Cunha. Med drugo svetovno vojno so ZDA na otoku Ascension zgradile letališče Wideawake medtem ko na Sv. Heleni ni bilo nobene večje vojaške enote razen manjše posadke za obrambo otoka.[20]


Zaradi izvoza lana je gospodarstvo raslo, dokler ni leta 1951 doseglo vrhunec. Proizvodna je nato začela počasi upadati zaradi vedno širše uporabe sintetičnih vlaken. Zadnji udarec industriji je bila odločitev britanske pošte, da bo začela za poštne vreče uporabljati sintetična vlakna, zadnji mlini za predelavo lana so se zaprli leta 1965.

Zaradi vedno bolj dostopnega letalskega prometa se je zmanjšalo število linijskih ladij. Union Castle je zato postopoma zmanjševala število ladij dokler leta 1977 ni popolnoma ukinila ladijskih linij do otoka. Nadomestil ga je Curnow Shipping s sedežen v Avonmouthu z ladjo RMS St Helena leta 1989.

1981 do danes

Pogled na otok iz vesolja

Britanski nacionalni zakon iz leta 1981 je Sv. Heleno in druge kronske kolonije preimenovala v britanska odvisna ozemlja. Otočani so s tem izgubili pravico do bivanja v Veliki Britaniji. Naslednjih 20 let so prebivalci lahko našli delo le v slabo plačanih službah v vladnih uradih. Zunaj otoka pa so lahko našli delo le na Falklandskih otokih in otoku Ascension. Leta 1988 je bil ustanovljen urad za razvoj in gospodarsko načrtovanje z namenom, da bi izboljšal standard prebivalcev otoka.

Leta 1989 je princ Andrew splovil novo ladjo RMS St Helena. Ladja je namenska za prevoz ljudi in tovora med otokom Sv. Heleno in Cape Townom.

Ustava otoka, ki je začela veljati leta 1989 zagotavlja, da otok upravlja guverner ter izvoljeni izvršilni in zakonodajni svet. Leta 2002 je britansko zakon o čezmorskim ozemljem prebivalcem otoka podelil britansko državljanstvo in preimenoval odvisna britanska ozemlja v Britanska čezmorska ozemlja. Leta 2009 so po novi ustavi Sv. Helena in še dve drugi ozemlji dobili enak status. Britansko čezmorsko ozemlje pa je bilo preimenovano v Sv. Helena, Ascension in Tristan da Cunha.

Geografija

Lokacija otokov Ascension, Sv. Helena, in Tristan da Cunha v Južnem Atlantskem oceanu

Otok se nahaja v Južnem Atlantskem oceanu na srednjeatlantskem grebenu več kot 2.000 km od najbližje celine s čimer je Sv. Helena eden izmed najbolj odročnih otokov na svetu. Najbližje pristanišče na celini je Moçâmedes v južni Angoli. Rena ladijska povezava je vzpostavljena z Cape Townom v Južni Afrike preko ladje MS Helena.

Najbližja otoka sta Ascension 1.300 km severozahodno in Tristan da Cunha 2.430 km proti jugu, ki prav tako spadata pod Združeno kraljestvo. Otok se nahaja na zahodni polobli in ima enako zemljepisno dolžino kot Cornwall v Združenem kraljestvu. Kljub svoji oddaljeni lokaciji Združeni narodi otok prištevajo kot del Zahodne Afrike.

Sv. Helena je otok vulkanskega izvora s površino 122 km². Zadnji izbruh se je zgodil pred 7 milijoni let. Ter je izredno razgiban, obalna območja so prekrita z vulkanskimi kamninami in so bolj suha in toplejša od notranjosti otoka. Najvišja točka otoka je Dianas Peak visok 818 m, ki je leta 1996 postal prvi nacionalni park na otoku. Velik del otoka je prekrit z novozelandskim lanom, ki je ostanek nekdanje industrije. Leta 2002 so v projektu Millenium Forest začeli pogozdovati otok z avtohtonimi drevesi. Namen projekta je bil ohranitev avtohtone otoške vegetacije in gozdov projekt vodi Sklad Sv. Helene.

Ob odkritju je otok poseljevala edinstvena vegetacija med katero je bilo tudi posebno zeljnato drevo. Notranjost otoka je prekrival tropski gozd zelena pa so bila tudi obalna področja. Danes je otok popolnoma drugačen. V nižjih predelih otoka je pokrajina zelo pusta in prekrita večinoma s skalami notranjost otoka pa je zelena predvsem zaradi tujerodne vegetacije. Avtohtonih sesalcev na otoku ni. Po prihodi ljudi so na otok naselili govedo, osle, koze, ovce, zajce, podgane, mačke pse, miši,... Uvoz tujerodnih živali je slabo vplival na avtohtone živalske in rastlinske vrste zaradi česar zdaj drevesom kot sta Acalypha rabrinervis in Nesionta elliptica ter mnogim drugim endemskim rastlinam grozi izumrtje.

Ob obali otoka je več manjših kamnitih otočkov: Cstle Rock, Speery Island, Needle, Lower Balck Rock, Upper Black Rock, Bird Island, Black Rock , Thomsons Vally Island, Peak Island, Egg Island, Ladys Chai, Lighter Rock, Long Ledge, Shore Island, George Island, Rough Rock Island, Flat Rock, Buoys, Sandy Bay Island, Chimney, White Bird Island in Frightus Rock. Vsi so znotraj enega kilometra od obale otoka.

Nacionalni simbol otoka je ptica Dular Sv. Helene (Saint Helena plover, Charadrius sanctaehelenea), ki je lokalno poznana tudi pod imenom wirebird zaradi svojih žici podobnih nog. Upodobljena je na grbu in zastavi otoka Sv. Helene.[21][22]

Podnebje

Podnebje je tropsko obmorsko, blaži ga Bengalski tok in stalni vetrovi. Podnebje se na posameznih predelih otoka med seboj opazno razlikuje.[23][24] Na severu otoka v Jamestownu se poleti (januar – april) temperature gibljejo med 21 in 28 °C preostanek leta pa med 17 in 24 °C. Temperature na osrednjem delu otoka so ponavadi nižje za 5 do 6 °C.[24] V Jamestownu ponavadi pade tudi zelo malo dežja medtem ko v notranjosti na višjih predelih in na južni obali pade 750 do 1.000 mm dežja na leto.[25] Na otoku delujete dve vremski postaji ena je na področju Longwood druga pa na na področju Blue Hill.

Administrativna delitev

Administrativna delitev otoka

Otok je razdeljen na osem okrožij,[26] ki predstavljajo tudi svoje statistične regije. Otok predstavljal skupen volilni okraj ker v zakonodajni svet volijo 12 predstavnikov[27] od 15.

District Površina[28]
km2
Površina
sq mi
Pop.
1998
Pop.
2008[29]
Pop.
2016
Pop./km2
2016
Alarm Forest 5.4 2.1 289 276 383 70.4
Blue Hill 36.8 14.2 177 153 158 4.3
Half Tree Hollow 1.6 0.6 1,140 901 984 633.2
Jamestown 3.9 1.5 884 716 629 161.9
Levelwood 14.8 5.7 376 316 369 25.0
Longwood 33.4 12.9 960 715 790 23.6
Sandy Bay 16.1 6.2 254 205 193 12.0
Saint Paul's 11.4 4.4 908 795 843 74.0
Total 123.3 47.6 5,157 4,257 4,349 35.3

Prebivalstvo

Demografija

Pogled na Jamestown iz okoliških hribov
Jamestown prestiolnica Sv. Helene, pogled iz morja

Sv. Heleno so naselili Angleži leta 1659. Januarja 2018 je na otoku živelo 4.897 ljudi.[30] Prebivalci otoka so potomci prišlekov iz Velike Britanije (priseljenci, vojaki), afriških sužnjev (Zelenortski otoki, Slonokoščene obale, Indije in Madagaskarja. Leta 1792 je bil uvoz sužnjev na otok prepovedan zaradi česar njihovo število ni naraščalo.

Leta 1840 je otok postal oskrbovalna postaja za ladje britanske kraljeve mornarice, ki so preprečevale trgovino z sužnji med Afriko in Brazilijo. Več tisoč osvobojenih sužnjev so izpustili na otoku. Okoli 500 nekdanjih sužnjev je ostalo na ostale pa so premestili na Karibe, Siera Leone in Cape Town.

Med leti 1810 in 1834 so na otok začeli prihajati Kitajci kot poceni delavna sila. Njihov število je doseglo vrhunec leta 1818 (618). Potem ko je leta 1834 otok od Britanske Vzhodno indijske družbe prevzela Velika Britanija se je večina Kitajcev odselila v Cape Town. Na otoku je bilo tudi nekaj Indijcev ki pa so večinoma delali v pristanišču.

Prebivalci otoka so imeli dolga desetletja državljanstvo britanskih prekomorskih. 21. maja 2002 so na podlagi zakona o britanskih prekomorskih ozemljih dobili polno britansko državljanstvo.[31]

V obdobju po Napoleonu se je na otoku močno povečala brezposelnost zato se je veliko ljudi izselilo. Večina jih je emigrirala v Veliko Britanijo, Južno Afriko in Avstralijo. Populacija otoka je postopoma upadala od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja, leta 1998 je na otoku živelo 5.157 ljudi leta 2008 pa 4.257. Populacija je ponovno narasla leta 2016 ko je na otoku živelo 4.534 ljudi. V preteklosti so emigracijo predstavljali mladi ljudje, ki so pogodbeno delali na otoku Ascension in Falklandskih otokih. Ko pa so leta 2002 otočanom podelili enakovredno državljanstvo kot ostalim prebivalcem Velike Britanije je večina otočanov bolje plačano delo poiskala v Veliki Britaniji. Do leta 2018 se je v mestu Swindon, Wiltshire, izoblikovala večja skupnost priseljencev iz Sv. Helene.[32]

Vera

Večina prebivalcev je anglikancev in so člani škofije Sv. Helene, ki ima svojega škofa. Pod škofijo spada še otok Ascension. Julija 2009 so praznovali 150 letnico obstoja škofije.

Ostale krščanske veroizpovedi na otoku so: krščanska (od leta 1852), vojska odrešitve (od 1884), baptistična (1845),[33] dventistična sedmega dne (od leta 1949), nova apostolska cerkev in jehovove priče.[34]

Rimokatoliško pastoralo opravlja mesija sui iuris Sv. Helene, Ascension in Tristian da Cunha, katerega urad spada pod apostolsko prefekturo Falklandskih otok.

Vlada

Izvršno oblast na Sv. Heleni ima Kraljica Elizabeta II. V njenem imenu pa jo izvaja guverner Sv. Helene. Tega izbere kraljica po nasvetu britanske vlade. Za obrambo otoka in zunanje zadeve skrbi Velika Britanija.

Zakonodajni svet otoka ima petnajst sedež od katerih sta dva rezervirana za vodjo sveta in njegovega namestnika. Dvanajst od petnajstih članov je izvoljenih na volitvah, ki potekajo vsake štiri leta. Trije člani po uradni dolžnosti so glavni sekretar, finančni sekretar in generalni državni tožilec. Izvršnemu svetu predseduje guverner, trije člani po uradni dolžnosti ter pet izvoljenih članov zakonodajnega sveta, ki jih imenuje guverner. Guverner predstavlja vodjo vlade. Januarja je bilo predlagano, da bi izvršni svet vodil glavni svetnik, ki bi ga izvolili člani zakonodajnega sveta in imenovali ostale člane izvršnega sveta. Ta predlog je bil objavljen na referendumu 23. marca 2013 kjer so bili 10 glasov za in 42 proti pri 10% udeležbi.

Otoka Ascension in Tristian da Cunha imata upravitelja, ki ju zastopa guverner Sv. Helene.

Eden izmed komentatorjev je izjavil, da kljub visoki brezposelnosti posledica katere je bila izguba polnih potnih listov med leti 1981 in 2002 je raven zvestobe Združenemu Kreljestvu med prebivalci še vedno visoka in ter da verjetno ni presežena v nobenem drugem koncu sveta. Edini kralj, ki je obiskal otok je bil George VI. To je bilo leta ko je v spremstvu kraljice Elizabete in princese Margarete odpotoval v Južno Afriko. Edenburški vojvoda je otok obiskal leta 1957, njegov sina Andrew pa leta 1984 kot pripadnik oboroženih sil leta 2002 je otok obiskala njegova hči princesa Royal.

Škandal z zlorabo otrok

Leta 2014 so na Sv. Heleni poročali o zlorabi otrok. Britanski urad za zunanje zadeve in skupnost (Foregin and Commonwealth Office – FCO) je bil obtožen, da je Združenim narodom lagal o zlorabi otrok na otoku s čimer je želel prikriti obtožbe po katerih naj bi policist posilil štiriletno deklico in policista, ki je pohabil dvoletnico. Sasha Wass QC in njena ekipa sta prispela na otok 17. marca 2015 ter ga po preiskavi zapustili 1. aprila 2015. V vladnem poročilu, ki je bilo objavljeno 10. decembra 2015, je bilo navedeno da so bile obtožbe pretirane. Članek v Daily Mailu pa je izhajal iz informacij dveh socialnih delavcev, ki sta bila v poročilu ocenjena kot nesposobna.

Zunanje povezave

  1. Ian Bruce, 'St Helena Day', Wirebird The Journal of the Friends of St Helena, no. 44 (2015): 32–46.[1] Arhivirano 16 October 2015 na Wayback Machine.
  2. Jan Huyghen van Linschoten, Itinerario, voyage ofte schipvaert van Jan Huygen Van Linschoten naer Oost ofte Portugaels Indien, inhoudende een corte beschryvinghe der selver landen ende zee-custen... waer by ghevoecht zijn niet alleen die conterfeytsels van de habyten, drachten ende wesen, so van de Portugesen aldaer residerende als van de ingeboornen Indianen. (C. Claesz, 1596)[2].
  3. Jan Huygen van Linschoten, John Huighen Van Linschoten, His Discours of Voyages into Ye Easte [and] West Indies: Divided into Foure Bookes (London: John Wolfe, 1598).[3]
  4. The Voyage from Lisbon to India, 1505–06, being an account and journal by Albericus Vespuccius, translated from the contemporary Flemish [by George Frederick Barwick and Janet M. E. Barwick], and edited with prologue and notes by C. H. Coote. [With the text of the original entitled "Die reyse va Lissebone" in facsimile.], Published by B. F. Stevens in 1894.
  5. Linschoten, Jan Huygen van, A. C. (Arthur Coke) Burnell, and Pieter Anton Tiele. The voyage of John Huyghen van Linschoten to the East Indies : from the old English translation of 1598 : the first book, containing his description of the East. London : Printed for the Hakluyt Society, 1885. https://archive.org/details/voyagejohnhuygh02tielgoog/page/n279.
  6. Disney, A.R. (2016). The Portuguese in India and other studies, 1500-1700 (Ch. XVII - The Portuguese and Saint Helena). Routledge. str. 217–219. ISBN 978-1-138-49378-0.
  7. Rowlands, Beau W. ‘Ships at St Helena, 1502-1613’. Wirebird: The Journal of the Friends of St Helena No 28 (Spring 2004): 5–10.Full Paper
  8. Schulenburg, Alexander H. ‘Joao Da Nova and the Lost Carrack’. Wirebird: The Journal of the Friends of St Helena 16 (Autumn 1997): 19–23.Full Paper
  9. Knowlson, James R. (1968), »A Note on Bishop Godwin's "Man in the Moone:" The East Indies Trade Route and a 'Language' of Musical Notes«, Modern Philology, 65 (4): 357–91, doi:10.1086/390001, JSTOR 435786
  10. Drake and St Helena, privately published by Robin Castell in 2005
  11. »Historical Chronology«. St. Helena Foundation. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. julija 2012. Pridobljeno 21. julija 2012.
  12. St Helena and the Great Fire of LondonFull Paper
  13. Gazetteer – p. 7. MONUMENTS IN FRANCE – page 338 Arhivirano 16 July 2011 na Wayback Machine.
  14. Beaglehole, J.C., ur. (1968). The Journals of Captain James Cook on His Voyages of Discovery, vol. I:The Voyage of the Endeavour 1768–1771. Cambridge University Press. str. 468. OCLC 223185477.
  15. Cox, Dale (2015). Nicolls' outpost : a War of 1812 fort at Chattahoochee, Florida. Old Kitchen Books. ISBN 9780692379363.
  16. New research published on http://sthelena.uk.net Arhivirano 6 May 2013 na Wayback Machine.; shortened extract published in the Saint Helena Independent on 3 June 2011.
  17. 17,0 17,1 Richard Grove, Green Imperialism: Colonial Expansion, Tropical Island Edens and the Origins of Environmentalism, 1600–1860 (Cambridge: Cambridge University Press, 1995), pp. 309–379
  18. The St Helena, Ascension and Tristan da Cunha Constitution Order 2009 Arhivirano 11 May 2011 na Wayback Machine. "...the transfer of rule of the island to His Majesty’s Government on 22 April 1834 under the Government of India Act 1833, now called the Saint Helena Act 1833" (Schedule Preamble)
  19. Royle, Stephen A. ‘Alexander The Rat – F. W. Alexander, Chief Censor, Deadwood Camp, St Helena’. Wirebird: The Journal of the Friends of St Helena 15 (Spring 1997): 17–21.Full Paper
  20. Clements, Bill. ‘Second World War Defences on St Helena’. Wirebird: The Journal of the Friends of St Helena 33 (Autumn 2006): 11–15. Full Paper
  21. Bird Watching, St Helena Tourism, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. septembra 2010, pridobljeno 17. januarja 2011
  22. Our Flag, Moonbeams Limited, arhivirano iz spletišča dne 15. oktobra 2014, pridobljeno 11. novembra 2014
  23. »St. Helena, Ascension, and Tristan da Cunha«, CIA World Factbook, Central Intelligence Agency, arhivirano iz spletišča dne 28. decembra 2010, pridobljeno 21. julija 2012
  24. 24,0 24,1 About St Helena, St Helena News Media Services Arhivirano 20 March 2012 na Wayback Machine.
  25. BBC Weather Centre Arhivirano 9 February 2011 na Wayback Machine.
  26. St Helena Independent, 3 October 2008 page 2
  27. »Constitution«. St Helena. Arhivirano iz spletišča dne 18. julija 2014. Pridobljeno 14. junija 2014.
  28. »Census 2016- Summary Data«. St Helena Government. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. septembra 2016. Pridobljeno 21. septembra 2016.
  29. »2008 Population Census of St Helena« (PDF). St Helena Government. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 28. decembra 2016. Pridobljeno 21. septembra 2016.
  30. »STATISTICS UPDATE: POPULATION, ASCENSION POPULATION, PRODUCTION, BENEFITS AND EXCHANGE RATES « St Helena«.
  31. St Helena celebrates the restoration of full citizenship Arhivirano 10 November 2017 na Wayback Machine., Telegraph, 22 May 2002
  32. Angelini, Daniel (24. avgust 2018). »St Helena expats from 'Swindolena' to gather for sports day this weekend«. Swindon Advertiser. Pridobljeno 7. januarja 2020.
  33. Hearl, Trevor W. ‘St Helena’s Early Baptists’. Wirebird: The Journal of the Friends of St Helena 12 (Autumn 1995): 40–46.Full Paper
  34. 2017 Service Year Report of Jehovah's Witnesses