Kilič Arslan II.: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Octopus (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Octopus (pogovor | prispevki)
nadaljevanje
Vrstica 29: Vrstica 29:


Kilič Arslan II. je leta 1159 napadel bizantinskega cesarja [[Manuel I. Komnen|Manuela I. Komnena]] ki se je vračal s pogajanj z [[Nur ad-Din|Nur ad-Dinom Zengijem]] v [[Sirija|Siriji]]. Leta 1161 je Manuelov nečak Ivan Kontostefan porazil Kilič Arslana II. Sultan je po porazu odšel v [[Konstantinopel]] in cesarju izkazal svojo poslušnost.<ref>Magdalino, Paul (2011). ''Court and Capital in Byzantium''. V Jeroen Duindam, Tülay Artan, Metin Kunt (ur.). ''Royal Courts in Dynastic States and Empires: A Global Perspective''. Vol. 1. Brill. str. 140.</ref> Leta 1173 je Kilič Arslan, zdaj v miru z Bizantinci, sklenil zavezništvo z Nur ad-Dinom proti [[Mosul]]u.
Kilič Arslan II. je leta 1159 napadel bizantinskega cesarja [[Manuel I. Komnen|Manuela I. Komnena]] ki se je vračal s pogajanj z [[Nur ad-Din|Nur ad-Dinom Zengijem]] v [[Sirija|Siriji]]. Leta 1161 je Manuelov nečak Ivan Kontostefan porazil Kilič Arslana II. Sultan je po porazu odšel v [[Konstantinopel]] in cesarju izkazal svojo poslušnost.<ref>Magdalino, Paul (2011). ''Court and Capital in Byzantium''. V Jeroen Duindam, Tülay Artan, Metin Kunt (ur.). ''Royal Courts in Dynastic States and Empires: A Global Perspective''. Vol. 1. Brill. str. 140.</ref> Leta 1173 je Kilič Arslan, zdaj v miru z Bizantinci, sklenil zavezništvo z Nur ad-Dinom proti [[Mosul]]u.

Mirovni sporazum z Bizantinci je trajal do leta 1175, ko je Kilič Arslan odklonil predajo osvojenega ozemlja [[Danišmendi|Danišmendov]] Manuelu I. Komnenu. Na prekinitev sporazuma in morebitno novo vojno sta se obe strani že pred tem pripravljali z gradnjo utrdb in pripravo vojske. Kilič Arslan se je poskušal pogajati, vendar ga je Manuel leta 1176 kljub temu napadel in poskušal osvojiti Konyo. Manuel je bil v bitki s pri Miriokefalonu<ref>Adalian, Rouben Paul (2010). ''Historical Dictionary of Armenia''. Scarecrow Press, Inc. str. 514.</ref> poražen in prisiljen na sklenitev krhkega miru.

[[Slika:Türbe Kilij Arslan II.jpg|thumb|200px|levo|Kilič Arslanova grobnica (turbe) na dvorišču Alâeddinove mošeje v Konyi]]

Kilič Arslan je leta ujel šampanjskega grofa Henrika I., ki se je vračal iz Jeruzalema.<ref>Hamilton, Bernard (2000). ''The Leper King and His Heirs: Baldwin IV and the Crusader Kingdom of Jerusalem''. Cambridge University Press. str. 150.</ref> Po plačilu odkupnine je bil osvobojen, vendar je kmalu zatem umrl.

Leta 1180 je izkoristil nestabilnost Bizantinskega cesarstva po Manuelovi smrti in utrdil svojo oblast na večini [[Sredozemsko morje|sredozemske]] obale Anatolije. Svojega [[vezir]]ja Ihtijarja al-Dina je še isto leto poslal k Nur ad-Dinovemu nasledniku [[Saladin]]u, da bi z njim sklenil zavezništvo. Leta 1182 je nasledil in zasedel bizantinsko mesto [[Kütahya|Cotyaeum]] in leta 1185 sklenil mir s cesarjem [[Izak II. Angel|Izakom II. Angelom]]. Naslednje leto je prenesel oblast na svojih devet sinov, ki so se takoj spopadli za oblast. Kilič Arslanu II. kljub zavezništvu s Saladinom ni uspelo ustaviti vojsk na [[Tretja križarska vojna|tretjem križarskem pohodu]] (1189—1192), ki ga je vodil cesar [[Friderik Barbarossa|Friderik Barbarosa]].

V poznem 12. stoletju je bila po Kilič Arslanovem naročilu v Konyi zgrajena [[Alâeddinova mošeja]].<ref>Redford, Scott (1993). "Thirteenth-Century Rum Seljuq Palaces and Palace Imagery". ''Ars Orientalis''. '''23''': 220-221.</ref>

==Smrt==
KIlič Arslan II. je umrl leta 1192. Rumski prestol je obljubil svojemu sinu [[Kejhusrev I.|Kejhusrevu I.]]<ref>Cahen, Claude (1969). ''The Turks in Iran and Anatolia before the Mongol Invasions''. V Wolff, Robert Lee, Hazard, Harry W. (ur.). ''A History of the Crusades''. Vol.2. The University of Wisconsin Press. str. 680-681.</ref> Kejhusrevovi bratje so nadaljevali vojno za oblast v drugih delih sultanata.<ref>Peacock, A.C.S., Yildiz, Sara Nur (2015). ''The Seljuks of Anatolia: Court and Society in the Medieval Middle East''. I.B. Tauris. str. 29.</ref>


==Sklici==
==Sklici==

Redakcija: 10:17, 24. marec 2020

Kilič Arslan II.
Seldžuški Sultanat Rum leta 1190
Vladanje1156-1192
PredhodnikMesud I.
NaslednikKejhusrev I.
Rojstvocca. 1113
Konya
Smrt26. avgust 1192
Konya
Imena
Kılıç Arslan bin Mesud
RodbinaSeldžuki
OčeMesud I.
Matineznana
Religijasunitski islam

Kilič Arslan II. (staro anatolsko turško قِلِج اَرسلان دوم) ali ʿIzz ad-Dīn Kilidž Arslān bin Masʿūd (perzijsko عز الدین قلج ارسلان بن مسعود‎, sodobno turško Kılıç Arslan, poslovenjeno Meč lev) je bil od leta 1156 do svoje smrti sultan seldžuškega Sultanata Rum, * 1113, † 1192.

Vladanje

Arnold Lübeški v svoji Chronica Slavorum omenja, da je prisostvoval srečanju saškega in bavarskega vojvode Henrika Leva s Kilič Arslanom med Henrikovim romanjem v Jeruzalem leta 1172. Na srečanju pri Tarzu je Kilič Arslan vojvodo objel in poljubil in ga spomnil, da sta celo v sorodstvu. Ko ga je vojvoda vprašal za podrobnosti, mu je odgovoril, de se je neka plemninja iz Nemčije poročila z ruskim kraljem in imela z njim hčerko. Hčerka je iz Rusije prišla v Anatolijo in on je njen potomec.

Kilič Arslan II. je leta 1159 napadel bizantinskega cesarja Manuela I. Komnena ki se je vračal s pogajanj z Nur ad-Dinom Zengijem v Siriji. Leta 1161 je Manuelov nečak Ivan Kontostefan porazil Kilič Arslana II. Sultan je po porazu odšel v Konstantinopel in cesarju izkazal svojo poslušnost.[1] Leta 1173 je Kilič Arslan, zdaj v miru z Bizantinci, sklenil zavezništvo z Nur ad-Dinom proti Mosulu.

Mirovni sporazum z Bizantinci je trajal do leta 1175, ko je Kilič Arslan odklonil predajo osvojenega ozemlja Danišmendov Manuelu I. Komnenu. Na prekinitev sporazuma in morebitno novo vojno sta se obe strani že pred tem pripravljali z gradnjo utrdb in pripravo vojske. Kilič Arslan se je poskušal pogajati, vendar ga je Manuel leta 1176 kljub temu napadel in poskušal osvojiti Konyo. Manuel je bil v bitki s pri Miriokefalonu[2] poražen in prisiljen na sklenitev krhkega miru.

Kilič Arslanova grobnica (turbe) na dvorišču Alâeddinove mošeje v Konyi

Kilič Arslan je leta ujel šampanjskega grofa Henrika I., ki se je vračal iz Jeruzalema.[3] Po plačilu odkupnine je bil osvobojen, vendar je kmalu zatem umrl.

Leta 1180 je izkoristil nestabilnost Bizantinskega cesarstva po Manuelovi smrti in utrdil svojo oblast na večini sredozemske obale Anatolije. Svojega vezirja Ihtijarja al-Dina je še isto leto poslal k Nur ad-Dinovemu nasledniku Saladinu, da bi z njim sklenil zavezništvo. Leta 1182 je nasledil in zasedel bizantinsko mesto Cotyaeum in leta 1185 sklenil mir s cesarjem Izakom II. Angelom. Naslednje leto je prenesel oblast na svojih devet sinov, ki so se takoj spopadli za oblast. Kilič Arslanu II. kljub zavezništvu s Saladinom ni uspelo ustaviti vojsk na tretjem križarskem pohodu (1189—1192), ki ga je vodil cesar Friderik Barbarosa.

V poznem 12. stoletju je bila po Kilič Arslanovem naročilu v Konyi zgrajena Alâeddinova mošeja.[4]

Smrt

KIlič Arslan II. je umrl leta 1192. Rumski prestol je obljubil svojemu sinu Kejhusrevu I.[5] Kejhusrevovi bratje so nadaljevali vojno za oblast v drugih delih sultanata.[6]

Sklici

  1. Magdalino, Paul (2011). Court and Capital in Byzantium. V Jeroen Duindam, Tülay Artan, Metin Kunt (ur.). Royal Courts in Dynastic States and Empires: A Global Perspective. Vol. 1. Brill. str. 140.
  2. Adalian, Rouben Paul (2010). Historical Dictionary of Armenia. Scarecrow Press, Inc. str. 514.
  3. Hamilton, Bernard (2000). The Leper King and His Heirs: Baldwin IV and the Crusader Kingdom of Jerusalem. Cambridge University Press. str. 150.
  4. Redford, Scott (1993). "Thirteenth-Century Rum Seljuq Palaces and Palace Imagery". Ars Orientalis. 23: 220-221.
  5. Cahen, Claude (1969). The Turks in Iran and Anatolia before the Mongol Invasions. V Wolff, Robert Lee, Hazard, Harry W. (ur.). A History of the Crusades. Vol.2. The University of Wisconsin Press. str. 680-681.
  6. Peacock, A.C.S., Yildiz, Sara Nur (2015). The Seljuks of Anatolia: Court and Society in the Medieval Middle East. I.B. Tauris. str. 29.