Isaac Luria: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Scharcy (pogovor | prispevki)
Scharcy (pogovor | prispevki)
Vrstica 7: Vrstica 7:


== ŽIVLJENJE ==
== ŽIVLJENJE ==
Isaac Luria se je rodil leta 1534 <ref> ''[http://www.muslimphilosophy.com/ip/rep/H030.htm]''. ''Ibn Tufayl, Abu Bakr Muhammad (before 1110-85)''. Navedeno 28. 12. 2019</ref>v Jeruzalemu, umrl pa je 25. 7. 1572 v Safedu. V judovskih verskih krogih so ga poznali tudi kot "Ha'ARI", kar pomeni lev. V Safedu je veljal za najpomembnejšega rabina in judovskega mistika, poleg tega pa je osnoval lurijansko kabalo, ki je vplivala na nadaljnji razvoj judovske filozofske in verske misli. Issacov oče je bil pripadnik Aškenazijev, judovske etnične skupine, katere predniki prihajajo iz severne, zahodne in vzhodne Evrope iz časa zgodnjega srednjega veka. Mati je bila pripadnica Sefardov, to so judje, ki so živeli v Španiji do leta 1492 ali pa so kako drugače povezani s špansko kulturo. Ko je bil Isaac še otrok, mu je umrl oče, zato ga je vzgajal njegov premožni stric, ki je poskrbel, da so Isaaca učili najboljši judovski učitelji, med njimi tudi glavni rabinski učitelj David ibn Zimra. Isaac se je izkazal za pridnega učenca rabinske literature in je pod vodstvom njegovega drugega strica Bezalela Aškenazija postal zelo uspešen na področju judovske izobrazbe. Pri 15 letih se je poročil s sestrično. Bil je tudi finančno preskrbljen, tako da je lahko nadaljeval z izobraževanjem. Pri 22 letih ga prevzame delo [[Zohar]], najpomembnejše kabalistično delo, ki vsebuje mistične razprave o naravi boga, izvoru in zgradbi vesolja. Začel je živeti kot samotar. Za sedem let je odšel v kočo ob Nilu in se umaknil od ostalih ljudi ter se predal meditaciji. Svojo družino je obiskal le na [[Šabat]], judovski kulturni dan počitka. Tudi ko je bil z družino, je malo govoril. Kadar je bilo potrebno na kaj odgovoriti, je to storil z najmanjšim možnim številom besed. Tudi s svojo ženo je govoril zelo malo. Luria je umrl po izbruhu epidemije 25. julija 1572, ko je bil star 38 let.
Isaac Luria se je rodil leta 1534 <ref> ''[http://www.muslimphilosophy.com/ip/rep/H030.htm]''. ''Ibn Tufayl, Abu Bakr Muhammad (before 1110-85)''. Navedeno 28. 12. 2019</ref>

v Jeruzalemu, umrl pa je 25. 7. 1572 v Safedu. V judovskih verskih krogih so ga poznali tudi kot "Ha'ARI", kar pomeni lev. V Safedu je veljal za najpomembnejšega rabina in judovskega mistika, poleg tega pa je osnoval lurijansko kabalo, ki je vplivala na nadaljnji razvoj judovske filozofske in verske misli. Issacov oče je bil pripadnik Aškenazijev, judovske etnične skupine, katere predniki prihajajo iz severne, zahodne in vzhodne Evrope iz časa zgodnjega srednjega veka. Mati je bila pripadnica Sefardov, to so judje, ki so živeli v Španiji do leta 1492 ali pa so kako drugače povezani s špansko kulturo. Ko je bil Isaac še otrok, mu je umrl oče, zato ga je vzgajal njegov premožni stric, ki je poskrbel, da so Isaaca učili najboljši judovski učitelji, med njimi tudi glavni rabinski učitelj David ibn Zimra. Isaac se je izkazal za pridnega učenca rabinske literature in je pod vodstvom njegovega drugega strica Bezalela Aškenazija postal zelo uspešen na področju judovske izobrazbe. Pri 15 letih se je poročil s sestrično. Bil je tudi finančno preskrbljen, tako da je lahko nadaljeval z izobraževanjem. Pri 22 letih ga prevzame delo [[Zohar]], najpomembnejše kabalistično delo, ki vsebuje mistične razprave o naravi boga, izvoru in zgradbi vesolja. Začel je živeti kot samotar. Za sedem let je odšel v kočo ob Nilu in se umaknil od ostalih ljudi ter se predal meditaciji. Svojo družino je obiskal le na [[Šabat]], judovski kulturni dan počitka. Tudi ko je bil z družino, je malo govoril. Kadar je bilo potrebno na kaj odgovoriti, je to storil z najmanjšim možnim številom besed. Tudi s svojo ženo je govoril zelo malo. Luria je umrl po izbruhu epidemije 25. julija 1572, ko je bil star 38 let.


=== LURIJEVI UČENCI ===
=== LURIJEVI UČENCI ===

Redakcija: 20:42, 15. marec 2020

Isaac Luria
Rojstvo1534({{padleft:1534|4|0}})
Jeruzalem, Otomanski imperij
Smrt1572({{padleft:1572|4|0}})
Safed, Otomanski imperij
Vzrok smrti
izbruh epidemije
Narodnost( Jud)
DržavljanstvoOsmanski imperij
Poklicrabin
Pomembnejša delaמזמור לארוחה השלישית

(Hvalnica za tretji obrok) Etz Chayim (עץ החיים)
(Drevo življenja) Shaar HaGilgulim (שערי גלגול נשמות)

(Vrata ponovnega rojstva)
Glavna zanimanja
teologija, filozofija
PodpisPodpis

Isaac (ben Solomon) Luria Ashkenazi tudi Ha'ARI, Ha'ARI Hakadosh ali ARIZaL, otomanski judovski mistik, rabin, teolog, * 1534, Jeruzalem, Otomanski imperij, † 1572, Safed, Otomanski imperij. Znan je kot oče sodobne kabale, judovskega filozofskega in verskega nauka. Zagovarjal je torej idejo, da naj bi svet nastal iz desetih božanskih bitij. Center kabalističnih študij je postalo mesto Safed. Njegovi nauki o kabali so do leta 1650 poznali že vsi judje v Evropi. Njegovo najbolj znano delo je Drevo življenja, ki je izšlo v osmih zvezkih. Sprva je bilo namenjeno le Izraelcem, a je leta 1772 že prišlo v Evropo.

ŽIVLJENJE

Isaac Luria se je rodil leta 1534 [1]v Jeruzalemu, umrl pa je 25. 7. 1572 v Safedu. V judovskih verskih krogih so ga poznali tudi kot "Ha'ARI", kar pomeni lev. V Safedu je veljal za najpomembnejšega rabina in judovskega mistika, poleg tega pa je osnoval lurijansko kabalo, ki je vplivala na nadaljnji razvoj judovske filozofske in verske misli. Issacov oče je bil pripadnik Aškenazijev, judovske etnične skupine, katere predniki prihajajo iz severne, zahodne in vzhodne Evrope iz časa zgodnjega srednjega veka. Mati je bila pripadnica Sefardov, to so judje, ki so živeli v Španiji do leta 1492 ali pa so kako drugače povezani s špansko kulturo. Ko je bil Isaac še otrok, mu je umrl oče, zato ga je vzgajal njegov premožni stric, ki je poskrbel, da so Isaaca učili najboljši judovski učitelji, med njimi tudi glavni rabinski učitelj David ibn Zimra. Isaac se je izkazal za pridnega učenca rabinske literature in je pod vodstvom njegovega drugega strica Bezalela Aškenazija postal zelo uspešen na področju judovske izobrazbe. Pri 15 letih se je poročil s sestrično. Bil je tudi finančno preskrbljen, tako da je lahko nadaljeval z izobraževanjem. Pri 22 letih ga prevzame delo Zohar, najpomembnejše kabalistično delo, ki vsebuje mistične razprave o naravi boga, izvoru in zgradbi vesolja. Začel je živeti kot samotar. Za sedem let je odšel v kočo ob Nilu in se umaknil od ostalih ljudi ter se predal meditaciji. Svojo družino je obiskal le na Šabat, judovski kulturni dan počitka. Tudi ko je bil z družino, je malo govoril. Kadar je bilo potrebno na kaj odgovoriti, je to storil z najmanjšim možnim številom besed. Tudi s svojo ženo je govoril zelo malo. Luria je umrl po izbruhu epidemije 25. julija 1572, ko je bil star 38 let.

LURIJEVI UČENCI

Luria je imel dva razreda učencev: novomašnike, ki jim je razlagal osnove kabale, in novince, ki so postali zbirališča njegovih skrivnih naukov in njegovih formul priklica in pogovorov. Najbolj znan izmed novincev je bil rabin Hayyim Vital, ki je imel po mnenju gospodarja dušo, ki kljub Adamovemu grehu ni bila umazana. Z njim je Luria obiskal grob Rabbija Shimona bar Yochaija in preostalih uglednih učiteljev. Ti grobovi so bili neoznačeni (identiteta vsakega groba ni bila znana), vendar je bil z navodili, ki jih je dal Elija, vsak grob prepoznan. Lurijev kabalistični krog se je postopoma razširil in postal ločena cerkvena skupnost, v kateri so bili njegovi mistični nauki vrhovni in so vplivali na vse verske obrede.

DELA IN NAUKI

TEMELJNA DELA

  • מזמור לארוחה השלישית (Hvalnica za tretji obrok)
  • Etz Chayim (עץ החיים) (Drevo življenja)
  • Shaar HaGilgulim (שערי גלגול נשמות) (Vrata ponovnega rojstva)
  • Derush Ha-Daat (הסבר הידע ) (Razlaga znanja)
  • Shaar Ruach Ha-Kodesh (שער רוח הקודש) (Vrata Svetega Duha)
  • SHULĤAN ARUKH, ORAĤ ĤAYYIM (כללי השבת) (The Rules of Shabbat)

TRI HVALNICE

Kljub temu da se Luria ni imel za avtorja oziroma pisca, je napisal nekaj pomembnih del, predvsem za jude. Napisal je tri hvalnice, ki so postala pomembna za jude. Te molitve so bile namreč pomembne za tri obroke v času Šabata, Gospodov dan, ki ponazarja Gospodov počitek po tem, ko je ustvaril svet. Naslovi teh molitev so “Azamer be-she-vaḥim” (“Pel bom hvalnice”), “Asader seʿudata” (“Naročil bom praznični obrok”), in “Bene hekh-ala de-khesifin” (“Sinovi srebrnega templja”). To so mistične in erotične pesmi, ki govorijo o napravljanju neveste.

KABALA

Kabala ali Kabbalah dobesedno pomeni prejemanje. Kabala je z mistiko prežeta ezoterična smer oziroma z okultno razlago prežet judovski filozofski in verski nauk, po katerem je iz desetih znamenj oziroma izraževanj (sefirot) nastal svet. Sam izraz kabala je pogosto povezan tudi s pojmoma skrivnost ali nerazumljivost. Sodobni kabalist Baal HaSulam je podal naslednjo definicijo modrosti kabale: ta modrost ni nič več in nič manj kot zaporedje korenov, ki se razvijajo navzdol po načelu vzroka in posledice na osnovi nespremenljivih in natančnih pravil, ter se prepletajo v eden in vzvišen cilj, ki ga lahko opišemo kot " Razodetje Njegovega Božanstva Njegovim stvaritvam na tem svetu." Kabalo od obdobja srednjega veka prakticira veliko ortodoksnih Judov. Po njihovih trditvah intimno razumevanje in obvladovanje kabale človeško duhovnost približuje bogu, posledično pa človeku omogoči večji vpogled v skrivnosti božjih stvaritev.

ZAČETEK KABALE

Leta 1569 se je Luria preselil nazaj v Eretz, Izrael. Po krajšem bivanju v Jeruzalemu, kjer je njegov novi kabalistični sistem postal uspešen, se je naselil v Safedu. Safed je kmalu postal center kabalističnih študij, ki ga je vodil rabin Moses Cordovero, ki je bil po pričanju Jožefa Sambrija Lurijev učitelj. 27. junija je Cordovero umrl, zato je skupnost potrebovala novega vodjo. Cordoverovo vlogo je nadomestil prav Luria.

LURIJANSKA KABALA

Lurijeva teorija kabale temelji na treh pojmih: tzimtzumu ali krčenju oziroma umiku, sherivat ha-kelimu ali lomljenju plovil in tiqqunu ali obnovi. Človek ima v lurijanski kabali pomembno vlogo skozi različne molitve in prek mističnih namenov, ki vključujejo skrivne kombinacije besed, vse to pa je usmerjeno v ponovno vzpostavitev prvotne harmonije in ponovne združitve božanskega imena.

TZIMTZUM

Tzimtzum ali tsimtsum je izraz, ki ga v lurijski kabali uporabljajo za razlago nauka Isaaca Lurije. Govori o tem, da je Bog začel postopek ustvarjanja tako, da je "skrčil" neskončno svetlobo (Ohr Ein Sofa), da bi omogočil "konceptualni prostor", v katerem bi lahko obstajala končna in na videz neodvisna kraljestva. To prvinsko začetno krčenje, ki tvori "prazen prostor", v katerega bi lahko sevala nova ustvarjalna svetloba, označuje s splošnim sklicevanjem na tzimtzum. V nasprotju s prejšnjo srednjeveško kabalo je to prvo ustvarjalno dejanje prikrilo božansko izgnanstvo in ne razkrilo razodetja. Ta dinamična krizna katarza v Božanskem toku se ponavlja v celotni lurijski shemi.

Ker se tzimtzum kaže v "praznem prostoru", v katerem lahko obstajajo duhovni in fizični svetovi in ​​navsezadnje svobodna volja, Boga pogosto imenujejo "Ha-Makom". Podobno Olam - hebrejsko za "svet" - izhaja iz besede "prikrivanje". Ta etimologija se dopolnjuje s konceptom Tzimtzuma v tem, da kasnejše duhovno kraljestvo in končno fizično vesolje v različnih stopnjah prikrivajo neskončno duhovno življenjsko silo ustvarjanja. Novi nauk Lurije je izboljšal pojem prvinskega umika (dilug - radikalen "preskok"), da bi vzročno ustvarjalno verigo iz Neskončnega uskladil s končnim Obstojem

PARTZUFIM

Partzufim (božanski obrazi) so posebej preoblikovane ureditve desetih sefirotov (Božanske lastnosti / emanacije Kabale). Vsak partzuf je konfiguracija različnih entitet v harmonično enoto. Imena partzufima izhajajo iz Zoharja, temeljnega besedila Kabale. Njihov polni doktrinarni pomen se je pojavil v Lurijanski Kabali v 16. stoletju glede na kozmične procese Shevirah - "Razbijanje" in Tikun - "Rektifikacija". Lurijanski Partzufim opisuje dinamične odnose med osebnostmi, ki se med seboj povezujejo. Zaradi propada sveta kaosa so se v treh spodnjih Svetovih izgubile iskre svetosti. Človek, čigar duša odraža usklajen red Partzufima, popravlja svet tako, da s pomočjo študija Tora in izvajanjem mitzvota oživi iskre svetosti.

TOHU IN TIKUN (SHERIVAT HAKELIM)

Olam HaTohu ("svet tohu-kaosa") in Olam HaTikun ("svet popravljanja") sta v judovski Kabali dve splošni stopnji v vrstnem redu padajočih duhovnih svetov (Olamot). V nadaljnjem ustvarjanju predstavljata tudi dve arhetipski duhovni stanji bivanja in zavesti. Njihovi koncepti izhajajo iz nove sheme Lurijanske Kabale, ki temelji na interpretaciji klasičnih referenc Lurije v Zoharju. Posledice Tohu-Tikuna so temelj svobodne volje in kraljestva Kelipah (zla), ki ga je povzročil Shevirat HaKelim, procesov duhovnega in fizičnega izgnanstva in odrešenja. Ta nova paradigma v Kabali je prejšnji linearni opis spuščanja nadomestila z dinamičnim procesom duhovnega obdajanja, kjer višje "duše" vlagajo navznoter v nižje "posode". Povezani s prvobitnimi kozmičnimi kraljestvi Tohu-Tikuna sta dve povezani duhovni stanji za razlago obstoja, psiholoških temperamentov ali stopenj duhovnega razvoja posameznika. Kozmična drama Tikuna v Lurijanski Kabali je navdihnila popularno judovsko domišljijo iz 16. do 18. stoletja, ki je razlagala sodobno zatiranje in podpirala vlagatelje po mesiji. Najpomembnejše je, da ima Tikun mir in red pri ustvarjanju. Terminologija sodobnega judovskega ideala Tikkun Olam ("Popravljanje sveta"), ki ga je populariziral reformni judaizem, je vzeta iz lurijskega koncepta, vendar se širše uporablja za etični aktivizem v sodobni družbi.

DREVO ŽIVLJENJA

Mnogi Judje, ki so bili izgnani iz Španije, so verjeli, da so bili v času sojenja, ki se je dogajal pred pojavom Mesije v Galileji. Tisti, ki so se v pričakovanju tega dogodka preselili v Izrael, so vzljubili Lurijeve nauke, saj je bila tema naukov izgnanstvo. Čeprav svojih naukov ni zapisal, so jih objavili njegovi privrženci in do leta 1650 so njegove ideje poznali judje po vsej Evropi. Luria je predaval le občasno in ni veliko pisal, z nekaj izjemami, kot so bile na primer nekatere kabalistične pesmi v aramejščini za mizo Šabat. Pravi zagovornik njegovega kabalističnega sistema je bil Rabbi Hayyim Vital, ki je zbral vse zapiske predavanj Lurijevih učencev. Iz teh zapiskov so kasneje nastala številna dela, od katerih je najpomembnejše delo Etz Chaim ali Drevo življenja, ki je izšlo v osmih zvezkih. Sprva je to krožilo v rokopisnih izvodih. Vsak Lurijev učenec se je moral obvezati, da ne bo dopustil, da se izroči kopija za tujo državo. Tako so do leta 1772 vsi rokopisi ostali v Izraelu, ko je Isaac Satanow prvi izvod Drevesa življenja objavil tudi v Evropi. V tem delu so predstavljeni tako teoretični kot tudi pobožni, meditativni nauki lurijanske kabale, ki temeljijo na delu Zohar.

ZOHAR

Zohar (hebrejsko זהר Zohar - sijaj, sij) je najpomembnejše kabalistično delo. Je nauk o okultnem tolmačenju Tore (petih Mojzesovih knjig), napisano v srednjeveški aramejščini in srednjeveški hebrejščini. Vsebuje mistično razpravo o naravi boga, izvor in zgradbo vesolja, naravo duš, greha, odrešitve, dobrega in zlega ter sorodne teme. Zohar ni le ena knjiga, temveč skupina knjig. Te knjige vsebujejo svetopisemske razlage, kakor tudi teozofsko teologijo, mistično kozmogonijo, mistično psihologijo in v nekem smislu tudi antropologijo. Zohar se je najprej pojavil v Španiji v 13. stoletju. Prvi ga je objavil judovski pisec in rabin Mojzes Ben Šem-Tov de Leon (okoli 1240–1305). Delo je pripisoval palestinskemu rabinu iz 2. stoletja Simeonu Bar Jokaju. Judovsko zgodovinopisje navaja, da se je rabin Simeon med rimskim preganjanjem skril v jamo za 13 let in s svojim sinom Eliezarjem raziskoval Toro. V tem času naj bi ga navdihnil Bog, da napiše Zohar.

---

VIRI IN LITERATURA

  1. [1]. Ibn Tufayl, Abu Bakr Muhammad (before 1110-85). Navedeno 28. 12. 2019
  • Parfitt, Will., 1998. Osnove Kabale. Bled : samozal. B. Vukelj