Marica Gregorič Stepančič: Razlika med redakcijama

Marica Gregorič-Stepančič
Marica Gregorič-Stepančič
Rojstvo	2. december 1874; Škedenj
Smrt	16. februar 1954 (79 let); Trst
Narodnost	slovenska
Državljanstvo	Italijansko
Poklic	pisateljica, pesnica, prevajalka, publicistka, učiteljica, urednica
Poznan po	pisateljica
Zakonci	Gracijan Stepančič
Starši	Mihael Gregorič ; Marija Gregorič (rojena Hrovatič)
Sorodniki	Draga Gregorič-Rosenberg (sestra)

Pregledujte zgodovino interaktivno

← Starejše urejanje Novejše urejanje →

Izbrisana vsebina Dodana vsebina

VizualnoVikibesedilo

Znotrajvrstično

Redakcija: 18:49, 3. februar 2020

Marica Gregorič-Stepančič, slovenska pisateljica, prevajalka in publicistka slovenskega rodu, * 2. december 1874, Škedenj, Avstro-Ogrska, † 16. februar 1954, Trst, Svobodno tržaško ozemlje.

Življenjepis

Rodila se je v družini mesarja Mihaela in perice Marije Gregorič rojene Hrovatič. Slovensko ljudsko šolo je v letih 1882−1886 obiskovala v Škednju (sedaj tudi ital. Servola), nemško meščansko šolo v Trstu (1886-1891) ter slovensko učiteljišče v Gorici (1891-1895). Leta 1895 je maturirala, po končanem šolanju je več let poučevala na Katinari (sedaj tudi Cattinara) in drugih šolah v tržaški okolici, nazadnje pa v Škednju (1906-1917), ko je po poroki s Gracijanom Stepančičem učiteljski poklic opustila, saj je verjela, da služba in materinstvo nista združljiva.^[1] V tem času se je še bolj posvetila aktivistični in publicistični dejavnosti, med letoma 1921 in 1023 pa je celo izdajala ženski mesečnik Jadranka, Glasilo zavednega ženstva, ki ga je leta 1923 preimenovala v Glasilo odločnih in neustrašnih. Po vzponu fašizma na oblast se je umaknila iz javnega življenja in se posvetila vzgoji in izobraževanju slovenske mladine.

Zaradi svoje javne narodno zavedne drže je bila večkrat kazensko premeščena v bolj odročne kraje. Vsako poletje je izkoristila za potovanja in je že kot mlada ženska obiskala skrajni sever Evrope, pa tudi Severno Afriko in dele Azije. Svoje izkušnje je predajala učencem, do katerih je bila stroga. Še posebej stroga je bila do deklet, saj je verjela, da potrebujejo dobro pripravo na življenje v javnosti in globljo narodno zavest kot dečki.

Pisateljevanje

Marica je s pisanjem začela že na učiteljišču, ko je v letih 1894 in 1895 v dunajski reviji Vesna objavila več kratkih člankov. Tu jo je literarno spodbujal profesor Viktor Bežek. Najprej je pisala pesmi, črtice, kratke igrice in zgodbe ter potopise in jih objavljala v raznih listih (Edinost, Jutro, Ljubljanski zvon, Rdeči prapor, Zarja in ameriški Glas svobode), največ pa v Jadranki, kjer je bila izdajateljica, urednica in glavna sodelavka. V prvem obdobju njenega ustvarjanja je pisanje pesmi v ospredju. Pod različnimi psevdonimi (Mira, Ksenja, Vanda, Mara) je objavila okoli 25 pesmi. V tem obdobju je objavila tudi več člankov z različno tematiko (npr.: Spalnica za otroke in njihovo spanje ali O značaju in dobrem čtivu in vrsto drugih). Posebno mesto v njenem literarnem snovanju zavzema zgodovinska drama v petih dejanjih Veronika Deseniška, ki jo je Gregoričeva ponudila Slovenski matici pod naslovom Zagorski biser, vendar je ta ni sprejela. Avtorica jo je nato ponudila Slovenskemu gledališču v Trstu, ki jo je odigralo 30. aprila 1911 že pod naslovom Veronika Deseniška. Drama je literarno zgodovinsko brez posebne vrednosti, vendar pa je zanimiv slovenski literarni dokument o slovstvenih in političnih vplivih hrvaške književnosti na slovensko književnost ter o nekaterih motivnih inovacijah v literarni zasnovi Celjskih grofov.^[1] dramo je objavila tudi v svojem glasilu Jadranka, kjer je objavljala domoljubne pesmi in članke z narodno in zgodovinsko tematiko.

Kasneje je svoje politične članke, prozo in poezijo objavljala v tržaškem slovenskem dnevniku Edinost. Od leta 1912 je objavljala potopisne članke o svojih potovanjih v revijah Naša bodočnost ter Dom in svet.

Leta 1915 je napisala Slovensko-italijansko slovnico za Italijane, ki pa je bila natisnjena šele leta 1936. Leta 1918 je v samozaložbi izdala tudi Italijansko-slovensko slovnico za Slovence. Izšle so naslednje: Istruzione pratica di linguea e gramatica slovena (Trst 1916), Corso di lingua slovena ad uso degli italiani (Trst 1922), Gramatica slovena (Trst 1936), Slovensko italijanska slovnica (Cleveland 1922), Italijanska slovnica (Ljubljana 1941). V rokopisu pa je ostala Slovensko francoska vadnica. Kasneje je kot publicistka in pisateljica sodelovala tudi z različnimi revijami in listi, v katerih je objavljala svoje članke in prevajala iz francoščine, italijanščine, nemščine in ruščine, iz slednje predvsem dela Puškina in Tolstoja. Podpisovala se je z mnogo različnimi psevdonimi, med katerimi so znani Marica, Mara, Vanda, Mira, Škedenjka, Zagorka, Primorka, Ksenija, Rodoljubka, Tržačanka, Kraševka, Italska Slovenka, Vzgojiteljica, M. Stpč., Marja, Mihajlova, Mara in M. S. Gracijanova. Po njej je bila poimenovana osnovna šola pri Sv. Ani v Trstu.^[1]

Viri

Kravos B. (2015). Un teatro per la città: breve storia del teatro sloveno di Trieste dal 1850 al 2000. Trst-Ljubljana: SLORI/SSG/SLOGI. {{navedi knjigo}}: templatestyles stripmarker v |author= na mestu 1 (pomoč)
Lavrenčič-Lapajne M.; Pahor M. (1978). Marica Gregorič-Stepančič: Ob poimenovanju osnovne šole pri Sv. Ani v Trstu. Trst: Založništvo tržaškega tiska. {{navedi knjigo}}: templatestyles stripmarker v |author2= na mestu 1 (pomoč); templatestyles stripmarker v |author= na mestu 1 (pomoč)
Šelih A.; Antić Gaber M.; Puhar A.; Rener T.; Šuklje R.; Verginella M. (2007). Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na slovenskem. Ljubljana: Založba Tuma in SAZU. {{navedi knjigo}}: templatestyles stripmarker v |author1= na mestu 1 (pomoč); templatestyles stripmarker v |author2= na mestu 1 (pomoč); templatestyles stripmarker v |author3= na mestu 1 (pomoč); templatestyles stripmarker v |author4= na mestu 1 (pomoč); templatestyles stripmarker v |author5= na mestu 1 (pomoč); templatestyles stripmarker v |author6= na mestu 1 (pomoč)

↑ ^1,0 ^1,1 ^1,2 Primorski slovenski biografski leksikon. Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1974-1994.

Zunanje povezave

Brecelj Marijan. »Gregorič-Stepančič Marica«. Primorski slovenski biografski leksikon. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013 – prek Slovenska biografija.

Ta biografski članek je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.

[Leksikon-1] 1,0 ^1,1 ^1,2 Primorski slovenski biografski leksikon. Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1974-1994.

[1]

@@ Vrstica 16: / Vrstica 16: @@
 | relatives   = [[Draga Gregorič-Rosenberg]] (sestra)
 }}
 '''Marica Gregorič-Stepančič''', [[Slovenci v Italiji|slovenska]] [[pisateljica]], [[prevajalka]] in [[publicistka]] [[Slovenci|slovenskega]] [[rod]]u, * [[2. december]] [[1874]], [[Škedenj (Trst)|Škedenj]], [[Avstro-Ogrska]], † [[16. februar]] [[1954]], [[Trst]], [[Svobodno tržaško ozemlje]].
 ==Življenjepis==
-Rodila se je v družini mesarja Mihaela in perice Marije Gregorič rojene Hrovatič. Slovensko ljudsko šolo je v letih 1882−1886 obiskovala v Škednju (sedaj tudi [[Italijanščina|ital.]] ''Servola''), nemško meščansko šolo v Trstu (1886-1891) ter slovensko učiteljišče v [[Gorica|Gorici]] (1891-1895). Leta 1895 je maturirala, po končanem šolanju je več let poučevala na Katinari (sedaj tudi ''Cattinara'') in drugih šolah v tržaški okolici, nazadnje pa v Škednju (1906-1917), ko je po poroki s Gracijanom Stepančičem učiteljski poklic opustila, saj je verjela, da služba in materinstvo nista združljiva.<ref name =''Leksikon''>''Primorski slovenski biografski leksikon''. Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1974-1994.</ref> V tem času se je še bolj posvetila aktivistični in publicistični dejavnosti, med letoma 1921 in 1023 pa je celo izdajala ženski mesečnik ''Jadranka, Glasilo zavednega ženstva'', ki ga je leta 1923 preimenovala v ''Glasilo odločnih in neustrašnih''. Po vzponu [[fašizem|fašizma]] na oblast se je umaknila iz javnega življenja in se posvetila vzgoji in izobraževanju slovenske mladine.
+Rodila se je v družini mesarja Mihaela in perice Marije Gregorič rojene Hrovatič. Slovensko ljudsko šolo je v letih 1882−1886 obiskovala v Škednju (sedaj tudi [[Italijanščina|ital.]] ''Servola''), nemško meščansko šolo v Trstu (1886-1891) ter slovensko učiteljišče v [[Gorica|Gorici]] (1891-1895). Leta 1895 je maturirala, po končanem šolanju je več let poučevala na Katinari (sedaj tudi ''Cattinara'') in drugih šolah v tržaški okolici, nazadnje pa v Škednju (1906-1917), ko je po poroki s Gracijanom Stepančičem učiteljski poklic opustila, saj je verjela, da služba in materinstvo nista združljiva.<ref name ="Leksikon">''Primorski slovenski biografski leksikon''. Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1974-1994.</ref> V tem času se je še bolj posvetila aktivistični in publicistični dejavnosti, med letoma 1921 in 1023 pa je celo izdajala ženski mesečnik ''Jadranka, Glasilo zavednega ženstva'', ki ga je leta 1923 preimenovala v ''Glasilo odločnih in neustrašnih''. Po vzponu [[fašizem|fašizma]] na oblast se je umaknila iz javnega življenja in se posvetila vzgoji in izobraževanju slovenske mladine.
 Zaradi svoje javne narodno zavedne drže je bila večkrat kazensko premeščena v bolj odročne kraje. Vsako poletje je izkoristila za potovanja in je že kot mlada ženska obiskala skrajni sever Evrope, pa tudi Severno Afriko in dele Azije. Svoje izkušnje je predajala učencem, do katerih je bila stroga. Še posebej stroga je bila do deklet, saj je verjela, da potrebujejo dobro pripravo na življenje v javnosti in globljo narodno zavest kot dečki.
 ==Pisateljevanje==
-Marica je s pisanjem začela že na učiteljišču, ko je v letih 1894 in 1895 v dunajski reviji ''Vesna'' objavila več kratkih [[članek|člankov]]. Tu jo je literarno spodbujal profesor [[Viktor Bežek]]. Najprej je pisala [[Pesništvo|pesmi]], [[Črtica (književnost)|črtice]], kratke igrice in zgodbe ter [[Potopis|potopise]] in jih objavljala v raznih [[časopis|listih]] (''[[Edinost (časnik)|Edinost]], [[Jutro (časnik)|Jutro]], [[Ljubljanski zvon]], Rdeči prapor, Zarja'' in [[Združene države Amerike|ameriški]] ''[[Glas svobode]]''), največ pa v ''Jadranki'', kjer je bila izdajateljica, [[Urednik|urednica]] in glavna sodelavka. V prvem obdobju njenega ustvarjanja je pisanje pesmi v ospredju. Pod različnimi psevdonimi (Mira, Ksenja, Vanda, Mara) je objavila okoli 25 pesmi. V tem obdobju je objavila tudi več člankov z različno tematiko (npr.: ''Spalnica za otroke in njihovo spanje'' ali ''O značaju in dobrem čtivu'' in vrsto drugih). Posebno mesto v njenem literarnem snovanju zavzema [[zgodovina|zgodovinska]] [[dramatika|drama]] v petih dejanjih ''Veronika Deseniška'', ki jo je Gregoričeva ponudila [[Slovenska matica|Slovenski matici]] pod naslovom ''Zagorski biser'', vendar je ta ni sprejela. Avtorica jo je nato ponudila [[Slovensko stalno gledališče, Trst|Slovenskemu gledališču]] v Trstu, ki jo je odigralo 30. aprila 1911 že pod naslovom '' Veronika Deseniška''. Drama je literarno zgodovinsko brez posebne vrednosti, vendar pa je zanimiv slovenski literarni dokument o slovstvenih in političnih vplivih hrvaške književnosti na [[Slovenska književnost|slovensko književnost]] ter o nekaterih motivnih inovacijah v literarni zasnovi [[Celjski grofje|Celjskih grofov]].<ref name =''Leksikon''/> [[Dramatika|dramo]] je objavila tudi v svojem glasilu ''Jadranka'', kjer je objavljala domoljubne pesmi in članke z narodno in zgodovinsko tematiko.
+Marica je s pisanjem začela že na učiteljišču, ko je v letih 1894 in 1895 v dunajski reviji ''Vesna'' objavila več kratkih [[članek|člankov]]. Tu jo je literarno spodbujal profesor [[Viktor Bežek]]. Najprej je pisala [[Pesništvo|pesmi]], [[Črtica (književnost)|črtice]], kratke igrice in zgodbe ter [[potopis]]e in jih objavljala v raznih [[časopis|listih]] (''[[Edinost (časnik)|Edinost]], [[Jutro (časnik)|Jutro]], [[Ljubljanski zvon]], Rdeči prapor, Zarja'' in [[Združene države Amerike|ameriški]] ''[[Glas svobode]]''), največ pa v ''Jadranki'', kjer je bila izdajateljica, [[Urednik|urednica]] in glavna sodelavka. V prvem obdobju njenega ustvarjanja je pisanje pesmi v ospredju. Pod različnimi psevdonimi (Mira, Ksenja, Vanda, Mara) je objavila okoli 25 pesmi. V tem obdobju je objavila tudi več člankov z različno tematiko (npr.: ''Spalnica za otroke in njihovo spanje'' ali ''O značaju in dobrem čtivu'' in vrsto drugih). Posebno mesto v njenem literarnem snovanju zavzema [[zgodovina|zgodovinska]] [[dramatika|drama]] v petih dejanjih ''Veronika Deseniška'', ki jo je Gregoričeva ponudila [[Slovenska matica|Slovenski matici]] pod naslovom ''Zagorski biser'', vendar je ta ni sprejela. Avtorica jo je nato ponudila [[Slovensko stalno gledališče, Trst|Slovenskemu gledališču]] v Trstu, ki jo je odigralo 30. aprila 1911 že pod naslovom '' Veronika Deseniška''. Drama je literarno zgodovinsko brez posebne vrednosti, vendar pa je zanimiv slovenski literarni dokument o slovstvenih in političnih vplivih hrvaške književnosti na [[Slovenska književnost|slovensko književnost]] ter o nekaterih motivnih inovacijah v literarni zasnovi [[Celjski grofje|Celjskih grofov]].<ref name ="Leksikon"/> [[Dramatika|dramo]] je objavila tudi v svojem glasilu ''Jadranka'', kjer je objavljala domoljubne pesmi in članke z narodno in zgodovinsko tematiko.
 Kasneje je svoje politične članke, [[proza|prozo]] in [[poezija|poezijo]] objavljala v tržaškem slovenskem dnevniku ''Edinost''. Od leta 1912 je objavljala potopisne članke o svojih potovanjih v revijah ''Naša bodočnost'' ter ''Dom in svet''.
 Leta 1915 je napisala Slovensko-italijansko slovnico za Italijane, ki pa je bila natisnjena šele leta 1936. Leta 1918 je v samozaložbi izdala tudi Italijansko-slovensko slovnico za Slovence. Izšle so naslednje: ''Istruzione pratica di linguea e gramatica slovena'' (Trst 1916), ''Corso di lingua slovena ad uso degli italiani'' (Trst 1922), ''Gramatica slovena'' (Trst 1936), ''Slovensko italijanska slovnica'' (Cleveland 1922), ''Italijanska slovnica'' (Ljubljana 1941). V rokopisu pa je ostala Slovensko francoska vadnica. Kasneje je kot publicistka in pisateljica sodelovala tudi z različnimi revijami in listi, v katerih je objavljala svoje članke in [[Prevod|prevajala]] iz [[Francoščina|francoščine]], italijanščine, [[Nemščina|nemščine]] in [[Ruščina|ruščine]], iz slednje predvsem dela [[Aleksander Sergejevič Puškin|Puškina]] in [[Lev Nikolajevič Tolstoj|Tolstoja]].  Podpisovala se je z mnogo različnimi [[psevdonim]]i, med katerimi so znani ''Marica, Mara, Vanda, Mira, Škedenjka, Zagorka, Primorka, Ksenija, Rodoljubka, Tržačanka, Kraševka, Italska Slovenka, Vzgojiteljica, M. Stpč., Marja, Mihajlova, Mara in M. S. Gracijanova.''
-Po njej je bila poimenovana osnovna šola pri Sv. Ani v Trstu.<ref name =''Leksikon''/>
+Po njej je bila poimenovana osnovna šola pri Sv. Ani v Trstu.<ref name ="Leksikon"/>
 ==Viri==
 *{{navedi knjigo |author={{aut|Kravos B.}}|title=Un teatro per la città: breve storia del teatro sloveno di Trieste dal 1850 al 2000|year=2015 |publisher=SLORI/SSG/SLOGI|location=Trst-Ljubljana}}
 *{{navedi knjigo |author={{aut|Lavrenčič-Lapajne M.}} |author2={{aut|Pahor M.}}|title=Marica Gregorič-Stepančič: Ob poimenovanju osnovne šole pri Sv. Ani v Trstu|year=1978 |publisher=Založništvo tržaškega tiska|location=Trst}}
 *{{navedi knjigo |author1={{aut|Šelih A.}} |author2={{aut|Antić Gaber M.}} |author3={{aut|Puhar A.}} |author4={{aut|Rener T.}} |author5={{aut|Šuklje R.}} |author6={{aut|Verginella M.}}|title=Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na slovenskem|year=2007 |publisher=Založba Tuma in SAZU|location=Ljubljana}}
 {{opombe}}
 == Zunanje povezave ==
 * {{SloBio|id=215416|avtor=Brecelj Marijan|ime=Gregorič-Stepančič Marica|vir=PSBL}}
+{{Normativna kontrola}}
 {{bio-stub}}
-{{Normativna kontrola}}
 {{DEFAULTSORT:Gregorič Stepančič. Marica}}
 [[Kategorija:Slovenski pesniki]]

Normativna kontrola
Splošno	VIAF 1 WorldCat CONOR (Slovenija) 1
Narodne knjižnice	Italija
Biografski slovarji	SBI (Slovenija) 1