Batu kan: Razlika med redakcijama
→Osvajanje Kijevske Rusije: poppravek |
Pohod v Srednjo Evropo |
||
Vrstica 63: | Vrstica 63: | ||
Poleti 1238 je Batu kan opustošil [[Krim, Ukrajina|Krim]], zatrl upore v [[Moldavija|Moldaviji]] in popolnoma obvladal kipčaško stepo. Pozimi 1239 je oplenil Černigov in Perejaslavelj in po nekaj dneh obleganja decembra 1240 osvojil [[Kijev]]. Batu kanu je kljub srditemu odporu Danila Hališkega uspelo zavzeti prestolnici obeh njegovih kneževin, Halič in Volodimir-Volinski. Rusinski kneževini sta postali [[vazal]]a Mongolskega cesarstva. |
Poleti 1238 je Batu kan opustošil [[Krim, Ukrajina|Krim]], zatrl upore v [[Moldavija|Moldaviji]] in popolnoma obvladal kipčaško stepo. Pozimi 1239 je oplenil Černigov in Perejaslavelj in po nekaj dneh obleganja decembra 1240 osvojil [[Kijev]]. Batu kanu je kljub srditemu odporu Danila Hališkega uspelo zavzeti prestolnici obeh njegovih kneževin, Halič in Volodimir-Volinski. Rusinski kneževini sta postali [[vazal]]a Mongolskega cesarstva. |
||
==Pohod v Srednjo Evropo== |
|||
yns'kyi |
|||
[[Kumani|Kumanski]] begunci so se zatekli v [[Ogrsko kraljestvo]]. Batu je ogrskemu kralju [[Béla IV. Ogrski|Béli IV.]] poslal najmanj pet odposlancev, ki so jih Ogri vse pobili. Batu je od kralja nazadnje zahteval, da vrne kumanske begunce, sicer jih bo sam prišel iskat.<ref>Michael Prawdin, ''Gerard (INT) Chaliand The Mongol empire''. str. 262.</ref> Nekaj sodobnih zgodovinarjev domneva, da je Batu želel predvsem zavarovati svoj južni bok pred glavnim napadom na Srednjo Evropo. |
|||
Ko sta Subutaj in Batu opustošila več ruskih kneževin, sta med pripravami za napad na Evropo poslala vohune na Poljsko in Ogrsko in celo do [[Avstrija|Avstrije]]. Dobila sta jasno sliko o evropskih kraljestvih in pripravila izjemen načrt za napad. Uradni vodja napada je bil Batu, dejanski vodja pa Subutaj. Mongoli so Evropo napadli s tremi vojskami. Prva je napadla in opustošila Poljsko in v Legnici porazila združeno vojsko šlezijskega vojvode Henrika II. Pobožnega in velikega mojstra [[Tevtonski viteški red|tevtonskega viteškega reda]]. Druga je prečila [[Karpati|Karpate]], tretja pa je prodirala ob [[Donava|Donavi]]. Vojske so poleti preplavile [[Panonska nižina|Panonsko nižino]] in spomladi 1242 razširile svojo oblast v Avstrijo in [[Dalmacija|Dalmacijo]] in napadle [[Moravska|Moravsko]]. |
|||
Po Kadanovi in Bajdarjevi zmagi pri Legnici sta njuna vojska in Gujukova ali Burijeva vojska triumfirali v [[Transilvanija|Transilvaniji]]. Subutaj je na ogrski ravnini čakal na novo zmago nad Ogri, Hrvati in templarji. Leta 1241 je tatarska (mongolska) vojska pod Bujekovim poveljstvom prečila pogorje Kara Ulagh (Črni Vlah) in porazila [[Vlahi|Vlahe]] in enega od njihovih voditeljev z imenom Mišlav.<ref>Curta, Florin. ''Southeastern Europe in the Middle Ages 500-1250''.</ref> Po obleganju [[Pešta|Pešte]] se je Batujeva vojska umaknila na reko Sajo in v bitki pri Mohiju 11. aprila katastrofalno porazila vojsko Béle IV. in njegovih zaveznikov. Na Ogrsko so prišli tudi Kadan, Bajdar in Orda in mimogrede opustošili Moravsko. Mongoli za na Ogrskem imenovali svojega darugačija in kovali denar s kaganovim imenom.<ref>Michael Prawdin, Gerard (INT) Chaliand. ''The Mongol empire''. str. 268.</ref> Batu je Ogrsko kot apanažo dodelil svojemu bratu Orda kanu in poslal Kadana zasledovat Bélo IV., ki je pobegnil v Dalmacijo. |
|||
[[Slika:Batu.gif|thumb|right|150px|Srednjeveška kitajska risba mladega Batu kana (14. stoletje)]] |
|||
Mongolski bataljoni so se spopadli tudi s silami [[Sveto rimsko cesarstvo|Svetega rimskega cesarstva]] in Babenberške Avstrije.<ref>H. H. Howorth. ''The history of the Mongols''. p. II, d.II, str. 48-50.</ref> Med pohodom v Evropo je Batu od cesarja [[Friderik II. Veliki|Friderika II.]] zahteval njegov odstop in mu sporočil, da bo sam zasedel njegov položaj. Cesar mu je odgovoril, da bo iz njega naredil dobrega sokolarja, ker se zelo dobro spozna na ptice.<ref>Albericus Trium Fontium. ''Monumenta, scriptores, xxiii''. 943. </ref> Cesar in [[papež Gregor IX.]] sta pozvala na križarsko vojno proti Mongolskemu cesarstvu, iz katere ni bilo nič, ker je Evropa trpela zaradi notranjih sporov. |
|||
Do konca leta 1241 sta Batu in Subutaj dodelala načrte za napade na Avstrijo, Italijo in Nemčijo in nato izvedela za smrt velikega kana Ogedeja decembra 1241. Batu je nameraval nadaljevati vojno, Subutaj pa ga je spomnil na zakon Jassa (monolsko Их Засаг, Ih Zasar). Mongoli so se pozno spomladi 1242 umaknili, ker so bili mongolski princi in Subutaj pozvani na [[kurultaj]] v [[Karakorum (mesto)|Karakorumu]]. Batu je bil eden od kandidatov za velikega kana. Ker ni bil izvoljen, se je vrnil v domovino, da bi utrdil svojo oblast na osvojenih ozemljih v Aziji in na Uralu. |
|||
[[Drugo bolgarsko cesarstvo]] je moralo priznati Batujevo nadoblast. |
|||
== Glej tudi == |
== Glej tudi == |
||
Vrstica 74: | Vrstica 86: | ||
{{sklici|2}} |
{{sklici|2}} |
||
{{bio-stub}} |
|||
{{normativna kontrola}} |
{{normativna kontrola}} |
||
{{DEFAULTSORT:Batu kan}} |
{{DEFAULTSORT:Batu kan}} |
Redakcija: 22:53, 1. november 2019
Batu | |
---|---|
Kan Kralj kraljev Car[1] | |
Vladanje | 1227-1255 |
Kronanje | 1224/1225 ali 1227 |
Predhodnik | Džoči |
Naslednik | Sartak |
Rojstvo | cca. 1205[2] Mongolija |
Smrt | cca. 1255[2] Saraj |
Soproga | Borakčin Hatun |
Rodbina | Bordžigini |
Vladarska rodbina | Zlata horda |
Oče | Džoči |
Mati | Uka Udžin iz plemena Kongiratov |
Batu kan (mongolsko Бат хан, Bat han, poslovenjeno Trdni kan), znan tudi kot Sain kan (poslovenjeno Dobri kan) in car Batu,[3] je bil mongolski vladar in ustanovitelj Zlate horde, dela Mongolskega cesarstva, v kateri je vladal od leta 1240 do 1255, * okoli 1205, Mongolija, † 1255, Saraj.
Bil je Džočijev sin in Džingiskanov vnuk. Njegov ulus je bil glavno kraljestvo Zlate horde, ki je okoli 250 let obsegala Kijevsko Rusijo, Volško Bolgarijo, Kumanijo in Zakavkazje. Po smrti Džingiskanovih sinov je postal Batu najbolj spoštovan vladar v Mongolskem cesarstvu. imenovali so ga aga – starejši brat.
Osebnost
Misijonar Giovanni da Pian del Carpine je za Batuja rekel, da je "dokaj prijazen do lastnega ljudstva, a se ga zelo boji, v boju pa je izredno krut. Je zelo pameten in izredno spreten v vojskovanju, saj se že dolgo vojskuje." [4] Viljem Rubruški ga je opisal kot moža, približno enako visokega kot njegov gospodar John de Beaumont, in obrazom, pokritim z rdečkastimi pikami.[5]
Mlada leta
Džingiskan je po smrti sina Džočija njegovo apanažo (ulus) razdelil med njegove sinove. Za velikega kana Zlate horde (Džočijevega ulusa ali Kipčaškega kanata) je imenoval njegovega sina Batuja. Džočijev najstarejši sin Orda se je strinjal z odločitvijo, da bo Batu nadomestil njihovega očeta. Kronanja se je kot uradni Džingiskanov predstavnik udeležil njegov mlajši brat Temuge.[6] Ko je Džingiskan leta 1227 umrl, je Džočijevi družini zapustil 4.000 mongolskih vojakov. Džočijevo ozemlje je razdelil med Batuja in njegovega starejšega brata Ordo. Ordova Bela horda je obsegala ozemlje približno od Volge do Balhaškega jezera, Batujeva Modra horda pa ozemlje zahodno od Volge.
Leta 1229 je Ogedej poslal tri tumene (30.000) vojakov pod Kukdejevim in Sundejevim poveljstvom, da bi podjarmili plemena ob spodnjem toku reke Ural.
Po Abulgaziju Bahadurju se je Batu pridružil Ogedejevemu pohodu proti dinastiji Džin v severni Kitajski, njegov mlajši brat pa se je medtem na zahodu vojskoval z Baškirci, Kumani, Bolgari in Alani. Mongoli so kljub močnemu odporu osvojili glavna mesta Džurčenov in pridobili Baškirce za svoje zaveznike. V 1230. letih je Ogedej svoje ozemlje v Šansiju razdelil med Med Batujem in Džočijevo družino. Prejemniki so za upravitelje ozemlja pooblastili svoje uradnike pod nadzorom cesarskega guvernerja, tako kot v Horasanu in Perziji.
Osvajanje Kijevske Rusije
Na kurultaju v Mongoliji po koncu mongolske vojne s kraljestvom Jin je veliki kan Ogedej ukazal Batuju, da podjarmi zahodna ljudstva. Leta 1235 je Batu dobil vojsko morda 130.000 mož za invazijo v Evropo. Pridružili so se mu sorodniki in bratranci Gujuk, Buri, Mongke, Kulgen, Kadan in Bajdar. Na ukaz strica Ogedeja so se mu pridružili tudi slavni generali Subedej, Boroldaj in Menguser. Armada, ki ji je operativno poveljeval Subedej, je leta 1235 prečila Volgo in naslednje leto napadla Volške Bolgare. Za zlom odpora Bolgarov, Kipčakov in Alanov je potrebovala celo leto.
Novembra 1237 je Batu poslal svojo delegacijo na dvor Jurija II. Vladimir-Suzdalskega in zahteval njegovo prisego zvestobe. Jurij II. je zahtevo zavrnil, zato so začeli Mongoli oblegati Rjazan. Po šest dneh krvave bitke je bilo mesto popolnoma uničeno in se ni nikoli več opomoglo. Jurij II. je proti Mongolov poslal svoje sinove, ki so bili premagani. Mongoli sp požgali Kolomno in Moskvo in zatem 4. februarja 1238 začeli oblegati Vladimir-Suzdal. Tri dni kasneje so ga osvojili in do tal požgali. Kneževa družina je v požaru umrla, veliki knez pa se je uspel umakniti na sever. Zbral je novo vojsko, ki je bila 4. marca na reki Sit popolnoma uničena.
Batu je zatem svojo vojsko razdelil na manjše oddelke, ki so izropali štirinajst ruskih mest: Rostov, Uglič, Jaroslavelj, Kostroma, Kašina, Skljatino, Gorodec, Halič, Pereslavelj-Zalesski, Jurjev-Poljski, Dmitrov, Volokolamsk, Tver in Toržok. Najteže je bilo osvojiti majhno mesto Kozelsk, katerega mladoletni knez Titus in meščani so se upirali sedem tednov. Ena od zgodb pripoveduje, da se je mesto Kitež po novici, da se približujejo Mongoli, z vsemi prebivalci pogreznilo v jezero, ki še obstaja. Edina velika mesta, ki so se izognila uničenju, so bila Smolensk, ki se je vdal in pristal na plačevanje davka, Veliki Novgorod in Pskov, ki je bil zaradi velike oddaljenosti in močvirij nedostopen.
Na banketu po mongolski zmagi se je Buri pritožil nad nepoštenostjo, da je Batu dobil tako obsežno in rodovitno stepo. Mongolska vojska ga je skupaj z Gujukom in drugimi zasmehovala, češ da je "stara ženska z brado". Gujuk in spremstvo so zatem zapustili banket. Batu se je zaradi zasmehovanja pritožil stricu Ogedeju, ki je odpoklical Burija in Gujuka. Po podatkih v nekaterih virih je Burija poslal k njegovemu staremu očetu Čagataju in ni nikoli več sodeloval v osvajanju Evrope. Gujuka je Ogedek krepko oštel in ga poslal nazaj v ruske stepe.
Poleti 1238 je Batu kan opustošil Krim, zatrl upore v Moldaviji in popolnoma obvladal kipčaško stepo. Pozimi 1239 je oplenil Černigov in Perejaslavelj in po nekaj dneh obleganja decembra 1240 osvojil Kijev. Batu kanu je kljub srditemu odporu Danila Hališkega uspelo zavzeti prestolnici obeh njegovih kneževin, Halič in Volodimir-Volinski. Rusinski kneževini sta postali vazala Mongolskega cesarstva.
Pohod v Srednjo Evropo
Kumanski begunci so se zatekli v Ogrsko kraljestvo. Batu je ogrskemu kralju Béli IV. poslal najmanj pet odposlancev, ki so jih Ogri vse pobili. Batu je od kralja nazadnje zahteval, da vrne kumanske begunce, sicer jih bo sam prišel iskat.[7] Nekaj sodobnih zgodovinarjev domneva, da je Batu želel predvsem zavarovati svoj južni bok pred glavnim napadom na Srednjo Evropo.
Ko sta Subutaj in Batu opustošila več ruskih kneževin, sta med pripravami za napad na Evropo poslala vohune na Poljsko in Ogrsko in celo do Avstrije. Dobila sta jasno sliko o evropskih kraljestvih in pripravila izjemen načrt za napad. Uradni vodja napada je bil Batu, dejanski vodja pa Subutaj. Mongoli so Evropo napadli s tremi vojskami. Prva je napadla in opustošila Poljsko in v Legnici porazila združeno vojsko šlezijskega vojvode Henrika II. Pobožnega in velikega mojstra tevtonskega viteškega reda. Druga je prečila Karpate, tretja pa je prodirala ob Donavi. Vojske so poleti preplavile Panonsko nižino in spomladi 1242 razširile svojo oblast v Avstrijo in Dalmacijo in napadle Moravsko.
Po Kadanovi in Bajdarjevi zmagi pri Legnici sta njuna vojska in Gujukova ali Burijeva vojska triumfirali v Transilvaniji. Subutaj je na ogrski ravnini čakal na novo zmago nad Ogri, Hrvati in templarji. Leta 1241 je tatarska (mongolska) vojska pod Bujekovim poveljstvom prečila pogorje Kara Ulagh (Črni Vlah) in porazila Vlahe in enega od njihovih voditeljev z imenom Mišlav.[8] Po obleganju Pešte se je Batujeva vojska umaknila na reko Sajo in v bitki pri Mohiju 11. aprila katastrofalno porazila vojsko Béle IV. in njegovih zaveznikov. Na Ogrsko so prišli tudi Kadan, Bajdar in Orda in mimogrede opustošili Moravsko. Mongoli za na Ogrskem imenovali svojega darugačija in kovali denar s kaganovim imenom.[9] Batu je Ogrsko kot apanažo dodelil svojemu bratu Orda kanu in poslal Kadana zasledovat Bélo IV., ki je pobegnil v Dalmacijo.
Mongolski bataljoni so se spopadli tudi s silami Svetega rimskega cesarstva in Babenberške Avstrije.[10] Med pohodom v Evropo je Batu od cesarja Friderika II. zahteval njegov odstop in mu sporočil, da bo sam zasedel njegov položaj. Cesar mu je odgovoril, da bo iz njega naredil dobrega sokolarja, ker se zelo dobro spozna na ptice.[11] Cesar in papež Gregor IX. sta pozvala na križarsko vojno proti Mongolskemu cesarstvu, iz katere ni bilo nič, ker je Evropa trpela zaradi notranjih sporov.
Do konca leta 1241 sta Batu in Subutaj dodelala načrte za napade na Avstrijo, Italijo in Nemčijo in nato izvedela za smrt velikega kana Ogedeja decembra 1241. Batu je nameraval nadaljevati vojno, Subutaj pa ga je spomnil na zakon Jassa (monolsko Их Засаг, Ih Zasar). Mongoli so se pozno spomladi 1242 umaknili, ker so bili mongolski princi in Subutaj pozvani na kurultaj v Karakorumu. Batu je bil eden od kandidatov za velikega kana. Ker ni bil izvoljen, se je vrnil v domovino, da bi utrdil svojo oblast na osvojenih ozemljih v Aziji in na Uralu. Drugo bolgarsko cesarstvo je moralo priznati Batujevo nadoblast.
Glej tudi
Sklici
- ↑ Jaroslaw Pelensk-Russia and Kazan: conquest and imperial ideology (1438-1560s), p.121
- ↑ 2,0 2,1 Batu-khan — Store norske leksikon, 2021.
- ↑ Jack Weatherford. Genghis Khan. str.150.
- ↑ Rockhill 1967.
- ↑ Rockhill 1967, str. 123.
- ↑ H.H. Howorth. The history of the Mongols, p.II, d.II, str. 37.
- ↑ Michael Prawdin, Gerard (INT) Chaliand The Mongol empire. str. 262.
- ↑ Curta, Florin. Southeastern Europe in the Middle Ages 500-1250.
- ↑ Michael Prawdin, Gerard (INT) Chaliand. The Mongol empire. str. 268.
- ↑ H. H. Howorth. The history of the Mongols. p. II, d.II, str. 48-50.
- ↑ Albericus Trium Fontium. Monumenta, scriptores, xxiii. 943.