Robert Boyle: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanje
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Brez povzetka urejanja
mBrez povzetka urejanja
 
Vrstica 31: Vrstica 31:


=== Otroštvo in izobrazba ===
=== Otroštvo in izobrazba ===
Boyle je bil rojen v eno najbogatejših britanskih družin kot predzadnji, štirinajsti otrok in zadnji, ki je preživel do odraslosti.<ref>{{Navedi knjigo|edition=Winter 2018|title=The Stanford Encyclopedia of Philosophy|url=https://plato.stanford.edu/archives/win2018/entries/boyle/|publisher=Metaphysics Research Lab, Stanford University|date=2018|first=J. J.|last=MacIntosh|first2=Peter|last2=Anstey|editor-first=Edward N.|editor-last=Zalta}}</ref> Njegov oče je bil Richard Boyle, prvi grof [[Cork|Corški]], njegova mati pa je bila Catherine Fenton, hči irskega državnega sekretarja. Boyle je svojo izobrazbo pričel pri osmih letih na kolidžu v [[Eton|Etonu]], leta 1639 pa se je skupaj z bratom Francisom in njunim tutorjem Isaacom Marcombesom odpravil na potovanje po kontinentalni Evropi. Zaradi upora na Irskem se je Francis vrnil domov, medtem ko je Robert z učiteljem ostal v [[Ženeva|Ženevi]] in nadaljeval učenje. Leta 1644 se je Boyle vrnil v domovino, kjer se je na svojem posestvu v Starbrigeu v Dorsetu ukvarjal z etično in versko literaturo. Pet let kasneje je začel preučevati naravo na osnovi znanstvenih eksperimentov, v tem času pa si je tudi dopisoval z naravoslovci, zbranimi okoli Samuela Hartliba. Pod njihovim vplivom se je Boyle navdušil za eksperimentalno kemijo.<ref name=":0" />
Boyle je bil rojen v eni najbogatejših britanskih družin kot predzadnji, štirinajsti otrok in zadnji, ki je preživel do odraslosti.<ref>{{Navedi knjigo|edition=Winter 2018|title=The Stanford Encyclopedia of Philosophy|url=https://plato.stanford.edu/archives/win2018/entries/boyle/|publisher=Metaphysics Research Lab, Stanford University|date=2018|first=J. J.|last=MacIntosh|first2=Peter|last2=Anstey|editor-first=Edward N.|editor-last=Zalta}}</ref> Njegov oče je bil Richard Boyle, prvi grof [[Cork|Corški]], njegova mati pa je bila Catherine Fenton, hči državnega sekretarja za Irsko. Boyle je svojo izobrazbo pričel pri osmih letih na kolidžu v [[Eton|Etonu]], pri starosti dvanajst let, leta 1639, pa se je skupaj s starejšim bratom Francisom in tutorjem Isaacom Marcombesom odpravil na potovanje po kontinentalni Evropi. Zaradi upora na Irskem se je Francis vrnil domov, medtem ko je Robert z učiteljem ostal v [[Ženeva|Ženevi]] in nadaljeval učenje. Leta 1644 se je Boyle vrnil v Anglijo, kjer se je na svojem posestvu v Starbrigeu v Dorsetu ukvarjal z etično in versko literaturo. Pet let kasneje je začel preučevati naravo na osnovi znanstvenih eksperimentov in si dopisovati z naravoslovci, zbranimi okoli Samuela Hartliba. Pod njihovim vplivom se je Boyle navdušil za eksperimentalno kemijo.<ref name=":0" />


=== Znanstvena kariera ===
=== Znanstvena kariera ===
Leta 1654 so Boyla povabili v [[Univerza v Oxfordu|Oxford]], kjer je bival med letoma 1656 in 1668. Tam se je družil z drugimi naravoslovci, kot sta [[John Locke]] in [[Robert Hooke]]. S slednjim sta sestavila zračno črpalko, kar jima je omogočilo raziskovanje pnevmatike. Njuna odkritja, povezana s prenosom zvoka, dihanjem in vžiganjem sta izdala v knjigi ''New Experiments Physico-Mechanicall, Touching the Spring of the Air and Its Effects'' (''Novi fizikalnomehanski eksperimenti, oris zračnega pritiska in njegovih učinkov,'' 1660). Leta 1662 sta Boyle in Hooke z merjenjem tlaka v konstantnem volumnu zraka, na katerega je pritiskala živosrebrova utež, prišla do odkritja, ki ga danes poznamo kot Boylov zakon.
Leta 1654 so Boyla povabili v [[Univerza v Oxfordu|Oxford]], kjer je bival med letoma 1656 in 1668. Tam se je družil z drugimi naravoslovci, kot sta [[John Locke]] in [[Robert Hooke]]. S slednjim sta sestavila zračno črpalko, kar jima je omogočilo raziskovanje obnašanja zraka. Njuna odkritja, povezana s prenosom zvoka, dihanjem in gorenjem sta izdala v knjigi ''New Experiments Physico-Mechanicall, Touching the Spring of the Air and Its Effects'' (''Novi fizikalnomehanski eksperimenti, oris zračnega pritiska in njegovih učinkov,'' 1660). Leta 1662 sta Boyle in Hooke z merjenjem tlaka in volumna konstantne količine zraka, na katerega so pritiskale različno velike živosrebrove uteži, prišla do odkritja, ki ga danes poznamo kot Boylov zakon.


Torej, če je temperatura konstantna, za idealni plin velja:
Torej, če je temperatura konstantna, za idealni plin velja:
Vrstica 40: Vrstica 40:
<math>p_1V_1=p_2V_2=konst.</math>
<math>p_1V_1=p_2V_2=konst.</math>


Boyle se je pri svojem znanstvenem delu izogibal temu, da bi postavil splošne teoretske osnove na osnovi svojih eksperimentov in opažanj. Prepričan je bil, da je vsa snov sestavljena iz majhnih, nedeljivih delcev, ki se razlikujejo edinole po obliki in gibanju. V delu ''The Sceptical Chymist'' (''Skeptični kemik'', 1661) je Boyle zavrnil teorije o sestavi snovi, kot sta jih zastavila [[Aristotel]] in [[Paracelsus]], v delu ''Origine of Formes and Qualities'' (''Izvor oblik in lastnosti,'' 1666) pa je s pomočjo opažanj pri kemijskih reakcijah skušal dokazati svojo teorijo o snovi. Kljub vsemu je Boyle bil prepričan, da je z alkimističnimi postopki mogoče kovine pretvoriti v zlato. Zaradi svojih dosežkov na področju kemije Boyle velja za očeta te znanosti.<ref name=":0" />
Boyle se je pri svojem znanstvenem delu izogibal temu, da bi postavil splošne teoretske osnove na osnovi svojih eksperimentov in opažanj. Prepričan je bil, da je vsa snov sestavljena iz majhnih, nedeljivih delcev, ki se razlikujejo edinole po obliki in gibanju. V delu ''The Sceptical Chymist'' (''Skeptični kemik'', 1661) je Boyle zavrnil teorije o sestavi snovi, kot sta jih zastavila [[Aristotel]] in [[Paracelsus]], v delu ''Origine of Formes and Qualities'' (''Izvor oblik in lastnosti,'' 1666) pa je s pomočjo opažanj pri kemijskih reakcijah skušal dokazati svojo teorijo o snovi. Kljub vsemu je bil Boyle prepričan, da je z alkimističnimi postopki mogoče kovine pretvoriti v zlato. Zaradi svojih dosežkov na področju kemije velja Boyle za očeta te znanosti.<ref name=":0" />


=== Teološka dejavnost ===
=== Teološka dejavnost ===
Boyle je bil zelo veren [[Anglikanska cerkev|anglikanec]], ki je s pomočjo svojega bogastva spodbujal misijonarsko in verskoizobrazbeno dejavnost. Spisal je tudi več verskih del, ki so se zlasti v njegovem zrelem obdobju ukvarjala predvsem z odnosom med vero in razvijajočim se področjem znanosti. Boyla je skrbelo zaradi domneve, da je v njegovem času ateizem v porastu, zato je v temeljnem delu svoje filozofije ''The Christian Virtuoso'' (''Krščanski virtuoz,'' 1690) utemeljeval, da je znanost način, kako osvetliti vseprisotnost in dobroto boga, kar znanstveniku omogoči razumevanje božanskega.<ref name=":0" />
Boyle je bil zelo veren [[Anglikanska cerkev|anglikanec]], ki je s pomočjo svojega bogastva spodbujal misijonarsko in verskoizobrazbeno dejavnost. Spisal je tudi več verskih del, ki so se zlasti v njegovem zrelem obdobju ukvarjala predvsem z odnosom med vero in razvijajočim se področjem znanosti. Boyla je skrbel domnevni porast ateizma, zato je v temeljnem delu svoje filozofije ''The Christian Virtuoso'' (''Krščanski virtuoz,'' 1690) utemeljeval, da je znanost način, kako osvetliti vseprisotnost in dobroto boga, kar znanstveniku omogoči razumevanje božanskega.<ref name=":0" />


=== Pozna leta ===
=== Pozna leta ===
Leta 1668 se je Boyle preselil k svoji sestri v London, kjer je v svojem laboratoriju nadaljeval raziskovalno dejavnost. V povprečju je objavil eno knjigo letno, bivanje v Londonu pa mu je omogočilo tudi aktivno sodelovanje v Kraljevi družbi, zato so mu leta 1680 ponudili položaj predsednika, a ga je zavrnil. Boyle je večino svojega zrelega obdobja bil bolehen, trpel je zaradi ponavljajočih se bolezni, doživel pa je tudi več kapi. Umrl je po krajši bolezni, star 64 let, le teden potem, ko je umrla njegova sestra. Svoje znanstvene zapiske je zapustil Kraljevi družbi, zaprosil pa je, da naj izvaja predavanja v obrambo krščanstva. Ta predavanja, poimenovana po Boylu, se še vedno izvajajo.<ref name=":0" />
Leta 1668 se je Boyle preselil k svoji sestri v London, kjer je v svojem laboratoriju nadaljeval raziskovalno delo. V povprečju je objavil eno knjigo letno, bivanje v Londonu pa mu je omogočilo tudi aktivno sodelovanje v Kraljevi družbi, zato so mu leta 1680 ponudili položaj predsednika, a ga je zavrnil. Boyle je bil večino svojega zrelega obdobja bolehen, doživel pa je tudi več kapi. Umrl je po krajši bolezni, star 64 let, le teden potem, ko je umrla njegova sestra. Svoje znanstvene zapiske je zapustil Kraljevi družbi, zaprosil pa je, da naj izvaja predavanja v obrambo krščanstva. Ta predavanja, poimenovana po Boylu, se še vedno izvajajo.<ref name=":0" />


==Sklici==
==Sklici==

Trenutna redakcija s časom 20:29, 19. oktober 2019

Robert Boyle
Portret[1]
Rojstvo25. januar 1627({{padleft:1627|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:25|2|0}})[2][3][…]
Lismore Castle[d][5][6]
Smrt31. december 1691({{padleft:1691|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:31|2|0}})[4][7][8] (64 let)
London[9]
Narodnostirska
Področjafizika in kemija
Poznan poBoylov zakon
VpliviGalileo Galilei, Otto von Guericke, Francis Bacon, Samuel Hartlib[10]
Vplival naIsaac Newton
Pomembne nagradečlan Kraljeve družbe

Robert Boyle (irsko Robaird Ó Bhaoill) je bil angleški fizik, kemik, teolog in izumitelj irskega porekla, * 25. januar 1627, grad Lismore, Munster, Irska, † 30. december 1691, London, Anglija.

Boylove raziskave imajo očitne alkimistične korenine, vendar se ga kljub temu uvršča med prve sodobne kemike, pionirje sodobnih eksperimentalnih znanstvenih metod in ustanovitelje sodobne kemije. Najbolj znan je po Boylovem zakonu,[11] ki opisuje obratno sorazmeren odnos med absolutnim tlakom in prostornino idealnega plina, če je temperatura znotraj zaprtega sistema konstantna.[12] Njegovo delo The Sceptical Chymist (Skeptični kemik, 1661) spada med temeljna dela na področju kemije. Leta 1660 je sodeloval pri ustanovitvi londonske Kraljeve družbe.[13]

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Otroštvo in izobrazba[uredi | uredi kodo]

Boyle je bil rojen v eni najbogatejših britanskih družin kot predzadnji, štirinajsti otrok in zadnji, ki je preživel do odraslosti.[14] Njegov oče je bil Richard Boyle, prvi grof Corški, njegova mati pa je bila Catherine Fenton, hči državnega sekretarja za Irsko. Boyle je svojo izobrazbo pričel pri osmih letih na kolidžu v Etonu, pri starosti dvanajst let, leta 1639, pa se je skupaj s starejšim bratom Francisom in tutorjem Isaacom Marcombesom odpravil na potovanje po kontinentalni Evropi. Zaradi upora na Irskem se je Francis vrnil domov, medtem ko je Robert z učiteljem ostal v Ženevi in nadaljeval učenje. Leta 1644 se je Boyle vrnil v Anglijo, kjer se je na svojem posestvu v Starbrigeu v Dorsetu ukvarjal z etično in versko literaturo. Pet let kasneje je začel preučevati naravo na osnovi znanstvenih eksperimentov in si dopisovati z naravoslovci, zbranimi okoli Samuela Hartliba. Pod njihovim vplivom se je Boyle navdušil za eksperimentalno kemijo.[13]

Znanstvena kariera[uredi | uredi kodo]

Leta 1654 so Boyla povabili v Oxford, kjer je bival med letoma 1656 in 1668. Tam se je družil z drugimi naravoslovci, kot sta John Locke in Robert Hooke. S slednjim sta sestavila zračno črpalko, kar jima je omogočilo raziskovanje obnašanja zraka. Njuna odkritja, povezana s prenosom zvoka, dihanjem in gorenjem sta izdala v knjigi New Experiments Physico-Mechanicall, Touching the Spring of the Air and Its Effects (Novi fizikalnomehanski eksperimenti, oris zračnega pritiska in njegovih učinkov, 1660). Leta 1662 sta Boyle in Hooke z merjenjem tlaka in volumna konstantne količine zraka, na katerega so pritiskale različno velike živosrebrove uteži, prišla do odkritja, ki ga danes poznamo kot Boylov zakon.

Torej, če je temperatura konstantna, za idealni plin velja:

Boyle se je pri svojem znanstvenem delu izogibal temu, da bi postavil splošne teoretske osnove na osnovi svojih eksperimentov in opažanj. Prepričan je bil, da je vsa snov sestavljena iz majhnih, nedeljivih delcev, ki se razlikujejo edinole po obliki in gibanju. V delu The Sceptical Chymist (Skeptični kemik, 1661) je Boyle zavrnil teorije o sestavi snovi, kot sta jih zastavila Aristotel in Paracelsus, v delu Origine of Formes and Qualities (Izvor oblik in lastnosti, 1666) pa je s pomočjo opažanj pri kemijskih reakcijah skušal dokazati svojo teorijo o snovi. Kljub vsemu je bil Boyle prepričan, da je z alkimističnimi postopki mogoče kovine pretvoriti v zlato. Zaradi svojih dosežkov na področju kemije velja Boyle za očeta te znanosti.[13]

Teološka dejavnost[uredi | uredi kodo]

Boyle je bil zelo veren anglikanec, ki je s pomočjo svojega bogastva spodbujal misijonarsko in verskoizobrazbeno dejavnost. Spisal je tudi več verskih del, ki so se zlasti v njegovem zrelem obdobju ukvarjala predvsem z odnosom med vero in razvijajočim se področjem znanosti. Boyla je skrbel domnevni porast ateizma, zato je v temeljnem delu svoje filozofije The Christian Virtuoso (Krščanski virtuoz, 1690) utemeljeval, da je znanost način, kako osvetliti vseprisotnost in dobroto boga, kar znanstveniku omogoči razumevanje božanskega.[13]

Pozna leta[uredi | uredi kodo]

Leta 1668 se je Boyle preselil k svoji sestri v London, kjer je v svojem laboratoriju nadaljeval raziskovalno delo. V povprečju je objavil eno knjigo letno, bivanje v Londonu pa mu je omogočilo tudi aktivno sodelovanje v Kraljevi družbi, zato so mu leta 1680 ponudili položaj predsednika, a ga je zavrnil. Boyle je bil večino svojega zrelega obdobja bolehen, doživel pa je tudi več kapi. Umrl je po krajši bolezni, star 64 let, le teden potem, ko je umrla njegova sestra. Svoje znanstvene zapiske je zapustil Kraljevi družbi, zaprosil pa je, da naj izvaja predavanja v obrambo krščanstva. Ta predavanja, poimenovana po Boylu, se še vedno izvajajo.[13]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Philip Mould
  2. ↑ data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  3. ↑ MacTutor History of Mathematics archive — 1994.
  4. ↑ 4,0 4,1 Principe L. M. Encyclopædia Britannica
  5. ↑ Aubrey J. Scientific Lives — ISBN 978-1-84391-169-2
  6. ↑ D. Thorburn Burns Some Irish Contributors to European Analytical Chemistry, R. Boyle, R. Kirwan, J. Emerson Reynolds // Analytical Letters — Marcel Dekker, Taylor & Francis, 1979. — Vol. 12, Iss. 2. — P. 89-107. — ISSN 0003-2719; 1532-236X — doi:10.1080/00032717908055684
  7. ↑ SNAC — 2010.
  8. ↑ International Music Score Library Project — 2006.
  9. ↑ Бойль Роберт // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1969.
  10. ↑ John J. O'Brien (1965). Samuel Hartlib's Influence on Robert Boyle's Scientific Development. Annals of Science, 21, 4. izdaja.
  11. ↑ C. Acott (1999). The diving Law-ers: A brief resume of their lives. South Pacific Underwater Medicine Society journal 29 (1). ISSN 0813-1988. OCLC 16986801. Pridobljeno 17. aprila 2009.
  12. ↑ I.N. Levine (1978). Physical Chemistry. University of Brooklyn. McGraw-Hill.
  13. ↑ 13,0 13,1 13,2 13,3 13,4 »Robert Boyle | Biography, Contributions, Works, & Facts«. Encyclopedia Britannica (v angleščini). Pridobljeno 19. oktobra 2019.
  14. ↑ MacIntosh, J. J.; Anstey, Peter (2018). Zalta, Edward N. (ur.). The Stanford Encyclopedia of Philosophy (Winter 2018 izd.). Metaphysics Research Lab, Stanford University.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Stub icon

Ta članek o fiziku je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.

Stub icon

Ta članek o kemiku je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Robert_Boyle&oldid=5210448«