Valentin Vodnik: Razlika med redakcijama

Jump to navigation Jump to search
dodanih 9 zlogov ,  pred 2 letoma
brez povzetka urejanja
m (pp infopolje, wd)
Brez povzetka urejanja
| caption2 = Zadnja stran spomenika na Vodnikovem trgu z zadnjo kitico pesmi ''Moj spomenik''. <br> Kip je proti trgu obrnjen s hrbtno stranjo zato, ker je nekoč na tem mestu stal [[Licej, Ljubljana#Državna terezijanska gimnazija (1773–1849)|licej]].
}}
Rodil se je v kmečko-obrtniški družini kot prvi od desetih otrok Jožefažanina Vodnikade nobrega in Jerenike dimic Pancèseler. [[Vodnikova domačija]], kjer je preživljal otroška leta, je danes [[Kultura|kulturni]] in [[Etnologija|etnološki spomenik]]. Na željo staršev se je začel pri devetih letih učiti branja, pisanja in računanja. Leta 1768 so ga poslali k stricu Marcelu v [[Novo mesto|novomeški]] [[Frančiškanski samostan, Novo mesto|frančiškanski samostan]], kjer ga je pripravljal za vstop v ljubljansko gimnazijo (1769–1775). V teh letih se je seznanil z [[Marko Pohlin|Markom Pohlinom]].
 
Po gimnaziji je vstopil v [[Frančiškani|frančiškanski red]]. [[Noviciat]] (čas preizkušnje) je opravljal v [[Frančiškanski samostan Nazarje|Nazarjah]], kjer je tudi prejel redovniško obleko in ime Marcelijan. V letih 1776 do 1778 je v novomeški frančiškanski šoli študiral [[Filozofija|filozofijo]], od leta 1778 pa je bival v [[Frančiškanski samostan Ljubljana - Center|ljubljanskem frančiškanskem samostanu]], kjer je obiskoval študij [[Teologija|teologije]]. Leta 1780 je odšel iz Ljubljane. Kje je bival naslednji dve leti, ni jasno. Zagotovo pa je leta 1782 živel v frančiškanskem samostanu na [[Trsat|Trsatu nad Reko]]. Posvečen je bil leta 1782 na otoku [[Krk]]u. Istega leta je postal tudi pridigar. Za leto 1783 ni podatkov, domnevajo, da je bil pridigar v Ljubljani. Zapisi v samostanih govorijo o tem, da je čas namenjal dopolnjevanju izobrazbe. Učil se je italijanščine in francoščine. Leta 1784 je zapustil meniški stan in opravljal [[duhovnik|duhovniški poklic]]. Služboval je v [[Sora, Medvode|Sori pri Medvodah]], na [[Bled|Bledu]], v [[Ribnica|Ribnici]] in od leta 1792 na [[Koprivnik v Bohinju|Koprivniku nad Bohinjem]]. Na Koprivniku je prišel v stik z [[Žiga Zois|Žigo Zoisom]], ki ga je povabil v svoj [[Zoisov krožek|razsvetljenski krožek]]. Pozneje mu je Zois pomagal do premestitve k [[Cerkev svetega Jakoba, Ljubljana|Šentjakobu]] v Ljubljani. Leta 1798 je postal učitelj na ljubljanski gimnaziji. Duhovniškemu poklicu se ni popolnoma odpovedal, saj je še vedno maševal in krščeval. Vodnikovo življenje se je spremenilo z ustanovitvijo [[Ilirske province|Ilirskih provinc]]. Nova [[Francija|francoska]] oblast je prinesla šolsko reformo, ki je dovoljevala pouk v jeziku dežele. Postal je gimnazijski [[ravnatelj]] in nadzornik osnovnih ter obrtnih šol.
Brezimni uporabnik

Navigacijski meni