Poboj pri Žiglovici

Poboj pri Žiglovici označuje partizansko likvidacijo devetih kmetov med 2. svetovno vojno 28. julija 1942 na Mali Gori nad Ribnico.

Ozadje

OF je spomladi leta 1942 okrepila delovanje v okolici Ribnice z napadi na italijanske bunkerje, ki so varovali železniško progo med Žlebičem in Kočevjem. Italijanske okupacijske oblasti so od lastnikov parcel zahtevale, da posekajo 100 m širok pas gozda na vsaki strani proge in jim zagrozile, da bodo v primeru nepokorščine kaznovani z visokimi denarnimi sankcijami, poslani v internacijo ali celo usmrčeni. Nekaj dni pred dogodki na Žiglovici so v bližnji Sodražici požgali nekaj hiš in ustrelili oz. odgnali v internacijo precej prebivalcev. OF pa je domačinom prepovedala sečnjo gozda ob progi in tudi zagrozila s strogimi kaznimi za vsakega, ki prepovedi ne bi upošteval.

Obsodba in likvidacija

28. julija 1942 so se vaščani iz Prigorice odpravili na delo v vrtače. Lastnikom parcel so pomagali sekati gozd in čistiti grmovje. Okoli 8. ure zjutraj je partizanska patrulja izbrala in odvedla na Malo Goro devet vaščanov, Franca Trdana, Franca Tanka, Antona Henigmana, Antona Goršeta, Antona Arka in njegova dva sinova Franca in Jožeta, Janeza Kozino ter njegovega sorodnika Jožeta Kozino. Preostali so bodisi ušli pred patruljo bodisi so še naprej sekali gozd izven njenega dosega. Domačini, ki so bili sekali gozd skupaj z deveterico, so menili, da se jim ne bo zgodilo nič hujšega, saj je mnogo ljudi podpiralo OF in ji zaupalo: "Ne delajte panike. Nič se jim ne bo zgodilo, saj so jih odvedli naši."

Na Mali Gori je naglo vojaško sodišče pod vodstvom političnega komisarja bataljona Milana Venišnika zajete obsodilo na smrt. Nekateri partizani, domačini iz Ribniške doline, so skušali to brezuspešno preprečiti, komisar naj bi svojo odločitev utemeljil z besedami: "Če jih ne bomo danes devet, jih bomo morali jutri devetdeset." Partizanom, ki so se zavzeli za obsojene, naj bi Niko Šilih, komunistični funkcionar in organizator OF na Dolenjskem, zagrozil, da bodo tudi sami končali v breznu, če ne utihnejo. Obsojeni naj bi se domnevno uprli in se s partizani spopadli, nakar naj bi ti dva mlajša "razsekali na kose", ostale pa menda žive pometali v brezno Žiglovica, ki leži nekaj pod vrhom Male gore, blizu taborske cerkve Sv.Ane. En od bratov Arko naj bi ob padcu zagrabil blizu stoječega partizana in ga potegnil s sabo v brezno.

Franci Strle je v reviji Obramba razlagal likvidacijo devetih kmetov kot »napačno tolmačenje odredbe o prepovedi sečnje lesa«: "V konkretnem primeru imamo torej opraviti s premajhno razsodnostjo oziroma pravno nesposobnostjo, ne pa z zločinsko usmerjenostjo partizanskih štabov."

Žrtve

• Franc Trdan, 68 let, kmečki posestnik iz Dolenje Vasi, poročen, cerkveni ključar in oče 4 otrok.
• Franc Tanko, 63 let, mizarski mojster iz Dolenje Vasi, poročen, oče 6 otrok.
• Anton Henigman, kmečki posestnik in lončar iz Prigorice, poročen, oče 4 otrok.
• Anton Gorše, 54 let, kmečki posestnik iz Prigorice, hrom na eno nogo in brez enega očesa, poročen, oče 3 otrok.
• Anton Arko, 67 let, kmečki posestnik in priložnostni lončar iz Prigorice, povratnik iz ZDA, kjer je delal kot rudar. Poročen, oče 8 otrok.
• Franc Arko, 20 let, in Jože Arko, 18 let, sinova Antona Arka, oba iz Prigorice. Jože je bil dijak meščanske šole v Ribnici.
• Janez Kozina, 45 let, kmečki posestnik iz Prigorice, poročen.
• Jože Kozina, 21 let, kmečki fant iz Žlebiča, sorodnik Janeza Kozine, ki je prišel na pomoč pri sečnji gozda.

Odziv vaščanov

Lokalni terenci in sodelavci OF so sorodnike odpeljanih sprva prepričevali, da deveterica ni bila pobita, temveč poslana v Belo Krajino na kazensko prisilno delo. Kmalu je resnica o poboju prišla na dan, saj so o njej odkrito spregovorili nekateri partizani sami. Domačini so bili ob tej novici prestrašeni in zmedeni. Čeprav jih je pred pobojem večina podpirala OF, so se začeli od partizanskega gibanja odvračati. Septembra 1942 je bila v Dolenji vasi s privolitvijo Italijanov ustanovljena vaška straža, ki je skrbela za samoobrambo prebivalstva. Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943, ko so partizani v Prigorici, Dolenji vasi in okoliških naseljih izvajali mobilizacijo, so se jim domači fantje v veliki večini izmaknili in se odločili za pristop k pravkar ustanovljenemu protikomunističnemu Slovenskemu domobranstvu.