Gregorjevo

Praznovanje Gregorjevega v Tržiču na stari razglednici

Gregórjevo je praznik, ki se praznuje 12. marca, na nekdanji god sv. Gregorja. Šega ima korenine v predkrščanski dobi, vendar se je pri ljudeh uveljavilo prepričanje, da predstavlja prihod pomladi, saj se je včasih praznovalo na prvi spomladanski dan, ko je svetli del dneva postal daljši in naj bi nekdaj čevljarji, kovači in drugi rokodelci, predvsem v krajih na Gorenjskem, prenehali delati ob umetni svetlobi. Po ljudskem izročilu se na ta dan ‘ptički ženijo’, zato je praznik povezan tudi z zaljubljenci.

Ko je veljal še stari julijanski koledar je Gregor, znan kot prinašalec luči, godoval prav na prvi spomladanski dan, ko je navadno že toplo. Ta svetnik je bil Gregor Veliki, rojen okoli 540 v Rimu.

Zgodovina

Do 16.ga stoletja, ko je veljal stari julijanski koledar, je sv. Gregor godoval na prvi pomladni dan ob spomladanskem enakonočju. S tem, ko so leta 1582 spremenili koledarski sistem iz julijanskega v gregorjevega, se je gregorjevo premaknilo nazaj, zato ga sedaj praznujejo 12. marca . Znan je tudi nemški pregovor ‘’Gregoru macht den Tag gleich der Nacht’’, v slovenskem prevodu ‘’Gregor naredi dan enak noči.’’ Novo razdelitev leta je vpeljal papež Gregor XIII., v Avstrijskem cesarstvu – torej tudi v Sloveniji, je bil koledar uveden leta 1584, ko so preskočili s 7. Na 16. januar. Po papežu Gregorju XIII. Se imenuje tudi gregorijanski koledar, ime praznovanju pa je dal Gregor I., pogosteje imenovan Gregor Veliki. V trgih in mestih, kjer so se ukvarjali z rokodelstvom, je daljšanje svetlega dela dneva prineslo radost zato, ker so rokodelci lahko prenehali delati ob praviloma šibki umetni svetlobi. S pomladjo je dan postal dovolj dolg, da so delali le od jutranje zore do večernega mraka. Gregor Veliki je umrl 12. Marca leta 604. Njegov god Rimskokatoliška cerkev obhaja 3. Septembra, na dan, ko ej postal papež, prej pa je bil njegov god 12. Marca, na dan njegove smrti (post). Njemu na čast je v Sloveniji sezidanih sedem cerkva. Po legendi je sv. Gregor kot dojenček do rokodelca –mlinarja- priplaval v lesenem predmetu po vodi.

Spuščanje gregorčkov

Ponekod po Gorenjski in v okolici Ljubljane se na predvečer gregorjevega spušča gregorčke – hiške, cerkvice, barčice in druge predmete, v katerih je luč, ki jo daje sveča ali ogenj, ki s tem naznanjujejo prihod dela leta, ko je sonce dovolj dolgo na obzorju, da rokodelcem ni treba več delati ob luči. Takrat se ‘’luč vrže v vodo’’, šega pa se je preoblikovala v prireditev. Šega spuščanja gregorčkov, kot jo poznamo iz virov 19. in prve polovice 20. Stoletja, najdenih na Slovenskem, se je razvila v 15. Ali 16. stoletju, ko so rokodelci začeli v zimskem času delati ob luči, zato je izvor spuščanja luči po vodi starejši od šege, ki jo na podlagi slovenskih virov povezujemo s spuščanjem gregorčkov. Ko je bil v veljavi julijanski koledar, je bilo po Evropi v navadi spuščati luči po vodi na dan goda sv. Lucije (takrat na dan zimskega solsticija). V alpskem prostoru se je šega prenesla na poznejše datume, viri- šele tedaj rokodelci. Šega spuščanja luči po vodi je nasledila predkrščansko obredje, pri katerem so na ali v vodo dali ogenj. Ogenj je bil Perunov atribut, prav tako les in smola, voda je bila Velesova, njegove so tudi korenine. Z obredom, pri katerem so ljudje z ognjem, ki so ga dali v vodo ob prehodu iz starega v novo leto v svetu, ki so ga obvladovali, vzpostavili nov red in z dejanjem – po verovanju – naravi dali moč novega rojevanja. Izraz gregorčki, s katerimi so označeni predmeti, ki jih ljudje spuščajo po vodi na predvečer goda, se je uveljavil že v zadnji tretjini 20. stoletja; predmeti z dodanimi svečami ali lučmi drugih vrst in so izdelani za namen spuščanja po vodi.

Ko se ptički ženijo

Na Slovenskem je najbolj veljalo, da se ptički ženijo na gregorjevo, saj je bil to včasih prvi spomladanski dan.

Gregorjevo na Slovenskem

Najbolj znani kraji na Gorenjskem, kjer je tradicija še posebej živa, so Tržič, Kropa, Kamna Gorica in v Železniki. Tržič leži ob sotočju Tržiške Bistrice in Mošenika, kjer so se razvile številne obrti, še posebej čevljarska. Tudi drugje po gorenjskem- krojači in šivilje in kovači. V Kropi in Kamni Gorici so po Kroparici in rakah, ki vodijo iz Lipnice, spustili barčice, iz Železnikov pa imamo že za 19.s toletje podatke, da so spuščali deščice, na katere so dali nekaj smole in jo zažgali.

Zunanje povezave

• Gregorjevo še ni pozabljeno, MMC RTV SLO

Viri

• Knific, Bojan. Gregorjevo: ko gre luč v vodo in se začne pomlad. Tržiški muzej, Tržič COBISS https://plus.si.cobiss.net/opac7/bib/288891136