Druga svetovna vojna na Slovenskem

Druga svetovna vojna na Slovenskem se je pričela 6. aprila 1941, ko so sile osi napadle in kmalu zavzele Kraljevino Jugoslavijo, vključno s Slovenijo. Slovensko ozemlje so okupirale štiri države: Nemški rajh, Kraljevina Italija, Kraljevina Madžarska in v majhni meri Neodvisna država Hrvaška. Okupacijske oblasti so nad slovenskim prebivalstvom izvajale vojne zločine. Pridobljena ozemlja so skušala potujčiti in ga priključiti svojim državam.

26. aprila 1941 so pred vojno prepovedana Komunistična partija Slovenije in nekatere levo usmerjene skupine ustanovile Osvobodilno fronto (OF). Pod OF so delovali slovenski partizani, vojaške enote. OF in partizani so predstavljali temelj narodnoosvobodilnega boja (NOB), odpora in oboroženega boja proti okupatorjem na Slovenskem.

Stranke desničarskega katoliškega in liberalnega tabora, ki so bile za kolaboracijo z okupatorji, so ustanovile svoje lastno ilegalno politično predstavništvo, Narodni odbor, ki se je kasneje preoblikoval v Slovensko zavezo. Zaradi zavračanja OF se je znotraj le-te vpliv komunistov še okrepil v škodo manj radikalnih skupin. Protirevolucionarni tabor pa se ni mogel uspešno kosati z dobro organizirano in vedno močnejšo OF, ki je bila že iz predvojnega obdobja vajena delovanja v ilegali. Na Slovenskem so delovali tudi sicer precej šibki četniki, desničarsko kolaboracionistično gibanje, ki se je razvilo iz poražene jugoslovanske vojske.

Napetosti med OF in protikomunističnim taborom so se vse bolj zaostrovale. Zato je julija 1942 protikomunistični tabor (vodilno vlogo je imela katoliška Slovenska legija) ustanovil Prostovoljno protikomunistično milico (MVAC), bolje znano kot Bela garda, ki so jo Italijanske okupacijske oblasti oborožile in ji podelile legalen status.

Z Dolomitsko izjavo v začetku 1943 so komunisti v OF popolnoma prevladali. Jeseni istega leta je Italija kapitulirala. Kmalu zatem so partizani uničili belogardiste na Turjaku in četnike pri Grčaricah. Celotna Slovenija je prešla pod nemško okupacijo. Septembra 1943 so bili v Ljubljani ustanovljeni domobranci, novo kolaboracijsko gibanje.

1945 so po zlomu Nemčije na svetovnih bojiščih in na Balkanu na Slovenskem potekale zaključne operacije druge svetovne vojne, med katerimi je partizansko gibanje osvobodilo Slovenijo, Trst in del avstrijske Koroške, v Murski Soboti ga je podprla Rdeča armada. Prek Slovenije so se umikale številne nemške in kolaboracionistične enote z Balkana, ki so se želele predati zahodnim zaveznikom. Tako so se spopadi zavlekli še v teden po uradni kapitulaciji nemške vojske 8. maja: zadnja bitka druge svetovne vojne na Slovenskem in tudi na vseh evropskih tleh je tako potekala na Poljani 15. maja 1945.

Po vojni je OF prevzela oblast, komunistične oblasti pa so na Slovenskem obračunale z vsemi nasprotniki, tudi z množičnimi izvensodnimi poboji kolaborantske vojske, ki se ji je uspelo prebiti v Avstrijo, a so jih vojne zločince zahodni zavezniki vrnili Jugoslaviji. Slovenija se je kmalu po koncu vojne preoblikovala v Socialistično republiko v okviru Socialistične federativne republike Jugoslavije.

Začetek vojne na slovenskih tleh

Večino slovenskega ozemlja je obsegala Dravska banovina, upravna enota Kraljevine Jugoslavije. Primorsko si je Italija lastila že od konca prve svetovne vojne. 25. marca 1941 je Jugoslavija pristopila k Trojnemu paktu. Nekateri jugoslovanski častniki, ki so podpirali zahodne zaveznike, so 27. marca izvedli državni udar. Osebno užaljeni vodja Tretjega rajha Adolf Hitler je že istega dne sklenil Jugoslavijo okupirati.

Zasedba Dravske banovine

Glej tudi: Aprilska vojna

Nemci so napad začeli brez vojne napovedi iz Avstrije 6. aprila 1941. LI. armadni korpus nemške vojske je napadel iz Špilja in 8. aprila zavzel Maribor. Do 10. aprila je že prodrl na Hrvaško do Zagreba in Karlovca. XLIX. gorski armadni korpus je napadel preko Pliberka in 11. aprila zasedel Celje, 12. aprila pa Novo mesto.

11. aprila sta se v vojno vključila tudi Italija in Madžarska. V. armadni korpus italijanske vojske je napadel iz Primorske in že 11. aprila vkorakal v Ljubljano. XI. armadni korpus je napadel iz Goriške. Italijani so prodrli do Kočevja in nato nadaljevali proti Bosni.

Jugoslovanska vojska je bila obkoljena in mnogo manj napredna od napadalcev. Čeprav je bil njen odpor na splošno slabo voden in izjemno šibak, je bil na Slovenskem močnejši od pričakovanj sil osi. Zažigala je skladišča rušila infrastrukturo, dokler ni le-te Narodni svet zaščitil z utemeljitvijo, da hoče zavarovati narodno gospodarstvo. 17. aprila je Kraljevina Jugoslavija kapitulirala.

Čeprav so jugoslovanske vojaške oblasti odklonile zahtevo komunistov po formiranju prostovoljnih enot, seje v Novem mestu zbralo okoli 3000. Deloma so jih napotili proti Zagrebu, del pa proti jadranski obali. Večina se jih je vrnila domov po razglasitvi Neodvisne države Hrvaške (NDH).

Okupacija slovenskega ozemlja

Glavni članek: Okupacija slovenskega ozemlja

Ozemlje nekdanje Dravske banovine, slovenske pokrajine v kraljevini Jugoslaviji, so si razdelile štiri države sil osi. Nemci so zasedli Gorenjsko, Štajersko, severozahodni del Prekmurja in severni del Dolenjske, Italijani Notranjsko, večino Dolenjske in Ljubljano, Madžari pa večino Prekmurja. Posamezna naselja od Bregane do bližine Brežic je okupirala tudi Neodvisna država hrvaška.

Razdelitev Jugoslavije in Slovenije med silami osi: Nemška zasedba (modra), Italijanska zasedba (zelena) in Madžarska zasedba (siva), Hrvaška NDH (rdeča).

Vsak od okupatorjev si je prizadeval potujčiti slovensko prebivalstvo z raznimi raznarodovalnimi ukrepi. Najpogostejši ukrepi so bili izgoni (sploh intelektualcev), prisilno preseljevanje in pa internacija v koncentracijskih taboriščih (Italijani na Rabu in v Gonarsu). Prav tako so želeli nova ozemlja čim hitreje priključiti svojim državam. Italijani so okupirano ozemlje priključili 3. maja 1941, Madžari 16. decembra 1941, Hrvati pa 15. avgusta 1941. S tem so okupatorji kršili mednarodno pravo, ki ne dovoljuje priključitev v vojni zasedenega ozemlja pred sklenitvijo mirovne pogodbe.

Nemci so skušali najprej prilagoditi upravo zasedenih območij sosednjim avstrijskim deželam, zato so s priključitvijo odlašali. Gorenjsko in Mežiško dolino so želeli priključiti Koroški, preostala ozemlja pa avstrijski Štajerski. Razmah narodnoosvobodilnega odpora jim je to preprečil. Gorenjska in Štajerska sta kljub temu de facto postali del Tretjega rajha. Vpeljali so nacistični družbeni red z raznarodovalnimi, rasnimi in drugimi nacističnimi zakoni ter mobilizacijo prebivalstva v nemško vojsko. Že 26. aprila 1941 je vodja nacistične Nemčije Adolf Hitler osebno obiskal Maribor. Štajerski guverner je kasneje v govoru izjavil, da mu je Hitler naročil, naj "napravi to deželo spet nemško".

Okupacija je temeljito spremenila življenje prebivalstva. Ker je bilo osnovne živilske potrebščine mogoče kupovati le na karte, se je razmahnil črni trg. Gibanje je bilo omejeno z uvedbo policijskih ur in obvezne uporabe prepustnic, nanj pa so vplivale tudi nove meje.

Holokavst

Čeprav se besedo holokavst razume predvsem kot etnocid in genocid nad Judi, so ga okupatorji izvajali tudi nad Slovani. Italijani so ga začeli izvajati nad Primorci že pred vojno. To je Mussolini zahteval že v znamenitem govoru v Pulju leta 1920. Tudi zato je bilo med drugo svetovno vojno največ interniranih in tudi žrtev med Slovani.

Eden glavnih snovalcev holokavsta (nekateri zgodovinarju mu pripisujejo idejo plinskih celic) je bil Odilo Globocnik, visok nacistični funkcionar slovenskega rodu. ki je v Rižarni pobil še največ Slovencev.

Tudi na Slovenskem so obstajale judovske skupnosti, ki so bile že pred vojno tarča protisemitskih zakonov slovenskega politika Antona Korošca. Med vojno je holokavst prizadel tudi slovenske Jude, ki jih je skupaj bilo okoli 1500.

Judje v nemški in italijanski okupacijski coni so bili takoj po okupaciji internirani. V Ljubljani se je okoli 30 Judom uspelo skrivati do septembra 1944, ko jih je v obširni akciji aretirala domobranska policija.

Več kot polovica slovenskih Judov je živela v Prekmurju. Tamkajšnje madžarske okupacijske oblasti so sprejemale vse ostrejše protisemitske ukrepe, niso pa judovske skupnosti uničile. Holokavst je prekmurske Jude prizadel šele po nemški okupaciji Madžarske 12. marca 1944. Nove nemške okupacijske oblasti so 26. aprila 1944 zbrale 376 Judov in jih internirale, oktobra in novembra sta sledili še po ena manjša skupina. 85 % prekmurskih Judov je bilo umorjenih v plinskih celicah v uničevalnem taborišču Auschwitz. Preživelo jih je le 63.

Slovenska judovska skupnost je bila skoraj v celoti uničena. Vojno je preživelo le okoli 200 slovenskih Judov (dobrih 10 %). Tudi nova jugoslovanska oblast judovski skupnosti ni bila naklonjena, zato se je velika večina preživelih izselila v Izrael. Ob izselitvi so morali podpisati izjavo, da se odpovedujejo jugoslovanskemu državljanstva in vsemu premoženju v Jugoslaviji tako zase kot za svoje potomce.

Do leta 2018 je 15 Slovencev prejelo naslov pravičnega med narodi, ki se podeljuje posameznikom, ki so med vojno nesebično zaščitili judovske posameznike pred holokavstom.

Odziv političnih struj na okupacijo

Med okupacijo politično življenje ni popolnoma zamrlo. Ob razpadlih strankah so obstajala različna društva, organizacije, manjše politične skupine in domoljubi različnih političnih idejnih usmeritev, ki so kot društveni in kulturni delavci, publicisti, novinarji, umetniki ali drugače pomembno vplivali na politične tokove pred vojno in po njej.

Tradicionalne stranke

Glavni članek: Protirevolucionarni tabor

Ob začetku vojne Slovenci niso imeli enotnega vodstva ali programa. Nekateri politiki so skupaj z jugoslovanskim kraljem Petrom II. Karađorđevićem zbežali v London, kjer je nastala Jugoslovanska vlada v izgnanstvu, in od tam skušali vplivati na domače razmere. Večina tistih, ki so ostali, je delovala previdno iz strahu, da bi si s prenagljenimi odločitvami povzročali škodili. Nekateri politiki so se tako odločili tudi za sodelovanje z okupatorjem. Na različne poglede in mnenja o okupaciji so vplivali s svojim odnosom vplivali tako okupatorji sami kot predvojni spori in zamere med samimi politiki.

Že 6. aprila 1941, datumu napada na Jugoslavijo, je v Ljubljani na pobudo Slovenske ljudske stranke in bana Dravske banovine Marka Natlačena nastal Narodni svet za Slovenijo. Ta je 10. aprila razglasil, da prevzema oblast v Sloveniji. V njem so sodelovali predstavniki Slovenska ljudska stranka (SLS), Jugoslovanske nacionalne stranke, Narodnoradikalne stranke, Socialistične stranke Jugoslavije in Samostojne demokratske stranke. Prošnjo Komunistične partije za vstop so zavrnili z utemeljitvijo, da ni legalna stranka. Odklonili so tudi predlog, da bi Narodni svet postal Obrambni svet.

Narodni svet je prebivalstvo pozval k redu in miru ter izročitvi orožja, enote jugoslovanske vojske pa, da naj se mu podredijo in zaprosijo za premirje kot slovenska vojska. Vojaško poveljstvo v to zahtevo ni privolilo. Marko Natlačen, predsednik Narodnega sveta in pred vojno ban Dravske banovine je po pozdravu italijanskih vojaških oblasti v Ljubljani odšel v Celje, kjer je Nemcem predlagal, da bi zasedli vso Slovenijo, ta pa bi nato podobno kot Hrvaška dobila status posebne države. Nemci so predlog zaradi Hitlerjevega načrta o razdelitvi Jugoslavije zavrnili.

Natlačen je skušal dobiti dovoljenje za izvrševanje oblasti z zagotovitvijo lojalnosti Emiliju Grazioliju ter s spomenico, ki jo je poslal Mussoliniju. Čeprav je Mussolini načeloma privolil v sodelovanje s predstavniki nekdanje oblasti na zasedenih območjih, se je 17. aprila Narodni svet sestal zadnjikrat, saj so Italijani že 20. aprila civilno oblast banske uprave prenesli na svoj Komisariat za zasedeno slovensko ozemlje. Tako je Narodni svet prenehal delovati.

4. maja 1941, dan po uradni priključitvi Ljubljanske pokrajine fašistični Italiji, je skupina uglednih Slovencev poslala pismo hvaležnosti Mussoliniju. Podpisniki so bili mdr. Marko Natlačen, ljubljanski župan Ivo Adlešič, rektor ljubljanske univerze Matija Slavič in bivša ministra v jugoslovanski vladi Frank Novak ter Ivan Pucelj. Nekaj dni kasneje je 105 slovenskih županov poslalo sporočilo Mussoliniju, v katerem so izrazili "veselje in ponos za vključitev slovenskih ozemelj v veliki Kraljevini Italiji". Podobne čestitke je Mussolini prejel tudi od ljubljanskega nadškofa Gregorija Rožmana, 22. maja 1941 pa je Rožman v ljubljanski stolnici daroval zahvalno mašo Mussoliniju.

Fašistične oblasti so organizirale konzulto, okupacijski sosvet, in vanj izbrale 14 slovenskih članov: Natlačena, Slaviča, Puclja in 11 gospodarstvenikov, pretežno članov SLS. Prvo srečanje sosveta se je odvilo 26. maja 1941. Grazioli je peljal slovenske člane konzulte v Rim, kjer so se 8. junija sestali tudi z Mussolinijem. Nato je Natlačen Mussoliniju napisal še eno pismo hvaležnosti, v katerem mu je obljubil zvestobo slovenskega naroda.

Med vojno so bili aktivni tudi četniki pod poveljstvom Karla Novaka, ki so se skušali izogibati pretesnim odnosom z okupatorji, niso pa bili dovolj močni, da bi nudili odpor.

Oblikovanje Osvobodilne fronte

Prapor Osvobodilne fronte slovenskega naroda

Pred vojno ilegalna Komunistična partija Slovenije je bila edina slovenska politična stranka, ki je bila sposobna po okupaciji uspešno delovati naprej. Kljub maloštevilnosti je bila dobro organizirana, poleg tega je že iz predvojnega obdobja imela izkušnje z ilegalnim delovanjem. Tako je postala pobudnik oborožene vstaje. Kmalu po razkosanju Jugoslavije so se pod vodstvom komunistov pričele priprave na upor. Potekla je organizirana akcija zbiranja orožja, streliva, obleke in drugega materiala.

Slovenski komunisti so skupaj z nekaj levo usmerjenimi političnimi skupinami 26. aprila 1941 v Vidmarjevi vili v Rožni dolini v Ljubljani ustanovili Protiimperialistično fronto slovenskega naroda, ki se je ob nemškem napadu na sovjetsko zvezo preimenovala v Osvobodilno fronto (OF). Njene ustanovne skupine so bile Komunistična partija kot pobudnik in pa pripadniki krščanskih socialistov, Sokola in kulturnih delavcev. Tekom vojne je OF postala najmočnejša slovenska vojaška in politična sila, Komunistična partija pa je v njej dobivala vse bolj vodilno vlogo.

Tito v Bihaću leta 1942.

Komunistična partija se je tudi drugod po Jugoslaviji odločila za vstajo: usposabljala je različne enote za diverzije in druge akcije. Poleti in jeseni so ustanavljali nacionalne glavne štabe, ki so dobili nalogo voditi vstajo v posameznih pokrajinah. Glavni usklajevalec akcij je postal Vrhovni štab pod vodstvom Josipa Broza - Tita, ki je bil vrhovni komandant partizanskih sil in generalni sekretar Komunistične partije Jugoslavije.

Začetki NOB (1941)

Prva uporniška akcija je bila izvedena 29. aprila 1941, ko so zavedni slovenski dijaki v Volkmerjevem prehodu v Mariboru zažgali dva avtomobila nemške civilne uprave. Med njimi je bil Bojan Ilich. 13. maja je na Mali gori pri Ribnici potekal prvi oborožen spopad med prvimi partizani (tigrovsko trojko) in okupatorji. Skrite tigrovce so po prijavi slovenskih kolaboracionističnih orožnikov napadli italijanskim karabinjerji skupaj s slovenskimi. Med spopadom je storil samomor Danilo Zelen, ki je postal prva partizanska žrtev, dva pa so ujeli, a sta jim kasneje ušla.

Oborožen upor se je v Sloveniji začel po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo. Takrat se je razširilo upanje, da bo Rdeča armada hitro premagala Nemce in pri tem osvobodila slovensko ozemlje. Komunistična partija je 22. junija 1941 ustanovila glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet s Francem Leskoškom kot komandantom in Borisom Kidričem kot političnim komisarjem. Glavno poveljstvo je bilo podrejeno vodstvu OF. Sredi julija je bil sprejet sklep o oboroženi vstaji, poleg tega pa tudi Partizanski zakon, ki je s svojimi pravili urejal sestavo, dela in naloge partizanskih čet.

Prve akcije (propagandne, trosilne ...) so aktivisti OF izvajali že junija 1941, julija in avgusta so izvajali že sabotaže in diverzije. 22. julija 1941 sta pri Tacnu pripadnika Rašiške čete streljala na Franca Žnidaršiča, pomožnega policista in tolmača v nemški službi. Na ta datum je bil po vojni razglašen dan vstaje slovenskega naroda. Partizani so s prekinjanjem telefonskih vodov onemogočali zveze med okupatorjevimi postojankami, razstreljevali električne daljnovode, minirali mostove, ceste, napadali različne objekte in zažigali avtomobile. Tovrstnim sabotažam je sledil hiter umik na varno, ponavadi v gozdove. Poleg kasnejših vojaških partizanskih enot so po mestih in vaseh delovale še enote narodne zaščite. Člani so živeli na svojih domovih, opravljali svoj poklic, ob tem pa izvajali načrtovane akcije kot so bile sabotaže, zaplembe in vdori v različne objekte. Najbolje in najštevilčnejše je bila Narodna zaščita razvita v Ljubljani. V začetnem obdobju se je Narodna zaščita izkazala kot učinkovita oblika vojaške organiziranosti.

Do sredine septembra je nastalo 19 partizanskih čet in nekaj partizanskih skupin. Čete so se postopoma začele povezovati v bataljone. Oblikovanje enot, sposobnih večjih in učinkovitejših akcij, in pa pridobljene izkušnje so do septembra omogočile že prave boje z nemško in italijansko vojsko. V začetku avgusta so se Nemci spopadli s kranjskimi partizani na planini Dobrči pod Storžičem. Jeseniška četa se je 1. septembra na Mežaklji spopadla z Nemci. Sredi septembra se je Rašiška četa v Rašici spopadla z orožniki, zato so Nemci kot povračilni ukrep Rašico požgali. To je bil prvi primer požiganja vasi na Slovenskem. Partizani Krimskega bataljona so 19. oktobra napadli in osvojili italijansko postojanko Lož ter zajeli precej italijanskih vojakov.

Franc Rozman -
Komandant Stane

Partizanske akcije so potekale tudi na nemškem okupacijskem območju. S sabotažami so rušili železnice in ceste ter ovirali delo v tovarnah. Štajerski partizanski bataljon je pod vodstvom Franca Rozmana - Staneta v noči s 7. na 8. oktober vdrl v Šoštanj. Nemci so zato 10. oktobra ustrelili 10 talcev, kar je bil prvi primer streljanja talcev, enega najhujših represivnih ukrepov okupatorskih oblasti. 26. oktobra so Nemci obkolili Štajerski bataljon na Čreti pri Braslovčah. Bataljon se je uspel prebiti iz obroča, boj pa je zahteval največ nemških smrtnih žrtev dotlej. Novembra 1941 so partizani napadli Bučko pri Škocjanu. Prav tako je Štajerski bataljon izvedel pohod na Kozjansko.

Jeseni 1941 je okupacijskim oblastem uspelo večkrat vdreti v organizacije OF, zato je bilo precej aktivistov zaprtih. Na partizansko gibanje je vplivala tudi huda zima z visokim snegom, neizkušenost ter težave z organizacijo zaledja. Pozimi 1941 se je partizansko gibanje najbolj okrepilo na Gorenjskem, kar je bila posledica hudega okupatorskega nasilja. Ker je poveljstvo slovenskih partizanskih čet na zahodnem Gorenjskem skušalo ustvariti svobodno ozemlje, ki naj bi postalo središče narodnoosvobodilnega gibanja, so tam nastali prvi bataljoni, ki so napadali posamezne nemške patrulje in postojanke. Glavna partizanska akterja sta bila Cankarjev bataljon in terenski odbori OF. V Škofjeloškem hribovju in okolici Kamnika so bili odhodi v partizane številni. Sredi decembra 1941 je na Gorjušah 350 zbranih partizanov ustanovilo Prešernov bataljon, vendar se je zaradi nemškega preganjanja četa kmalu zmanjšala.

Zaradi vstaje v Zgornjesavski dolini so morali Nemci umakniti posadke iz manjših krajev. Po prihodu okrepitev so s premiki enot in napadi zožili območje vstaje na Poljansko dolino, v kateri je deloval Cankarjev bataljon. Ob napadu v Rovtu pod Blegošem je bataljon uničil nemško policijsko patruljo, ki je takrat izgubila 46 od 50 vojakov. Zato je nemška vojska bataljon zasledovala in obkolila. Po obkolitvi se je bataljon 27. decembra umaknil v Dražgoše, kjer se je 9. januarja 1942 odvila dražgoška bitka. Partizane je napadlo okoli 2500 nemških vojakov. Po treh dneh hudih bojev so Nemci vas zasedli, bataljon pa se je umaknil. Po bitki so se Nemci vas požgali, pobili skoraj vse moške (einainštirideset) in njihova trupla zmetali v ogenj, ženske in otroke pa izgnali v taborišča. Nemci so zaradi okrepljenega partizanskega gibanja preložili priključitev Gorenjske in Štajerske k Tretjemu rajhu. S poostreno represijo so ujeli okoli 250 aktivistov, prečesavali gozdove in v rednih presledkih streljali talce, nato pa čakali na ugodnejše razmere. Nadaljnji razvoj partizanskega gibanja jim je formalnopravno ves čas preprečeval priključitev našega ozemlja.

Zaradi krepitve odpora so okupatorji skušali tesneje nadzorovati svoja območja. Uvedli so policijske ure, obvezno oddajo radijskih sprejemnikov ali pa njihovo zapečatenje in ustanovili posebna sodišča. Ko se je partizansko gibanje še okrepilo, so najprej Nemci, kasneje pa še Italijani pričeli izvajati represalije z nasiljem nad civilnim prebivalstvom. Na Gorenjskem in Štajerskem so Nemci ustrelili po pet talcev za v nemški službi ubitega Slovenca in po deset talcev za enega ubitega Nemca. Na smrti nacističnih funkcionarjev so se odzvali z usmrtitvijo še večjih števil talcev. Skupno je bilo do konca vojne v Sloveniji ustreljenih okoli 2500 talcev. Okupacijske oblasti so številne Slovence prav tako internirale v koncentracijskih taboriščih, med drugimi v Dachauu, Ravensbrücku in Auschwitzu. Požigali so posamezne domačije in vasi ter preganjali, mučili in izseljevali svojce partizanov. S hajkami so uničevali komaj nastale čete.

Protinapad okupatorjev (zima 1941-zima 1942)

Nemci med streljanjem stotih talcev na dvorišču Starega piskra, 22. julij 1941. Fotografije je posnel celjski fotograf Josip Pelikan.

Po hudi zimi 1941-1942 je bil položaj partizanov po pokrajinah dokaj različen. Na Gorenjskem so partizani ostali dejavni kljub hudim spopadom z Nemci: januarja 1942 je bil na Lipanci uničen Prešernov bataljon. Na Primorskem so bile kljub dobri organiziranosti oborožene akcije OF redke. Na Štajerskem so bili partizani skoraj popolnoma uničeni: od 266 je pomlad dočakalo le nekaj borcev. V Prekmurju, v Pomurju in na Koroškem partizanov še ni bilo.

Poletje 1942 predstavlja vrhunec okupatorskega nasilja. Skoraj 55 % vseh na Slovenskem usmrčenih talcev je bilo ustreljenih v letu 1942. 22. julija 1942 so Nemci na dvorišču Starega piskra v Celju usmrtili 100 talcev. Največji pomor talcev so nacisti izvedli 2. oktobra 1942, ko je bilo v Mariboru ustreljenih 143 ljudi.

2. grupa odredov, ki se je maja 1942 poskušala prebiti na Štajersko, da bi okrepila partizansko gibanje, je cilj dosegla v le manjšem številu.

Partizani so bili najbolj dejavni v Ljubljanski pokrajini, ki je bila za partizansko vojskovanje izjemno primerna. Italijanska okupacijska oblast je bila (sploh na začetku) najbolj mila. Obsežni kočevski gozdovi so partizanom nudili varno zatočišče, poleg tega so bili zaradi izselitve kočevskih Nemcev redko poseljeni. Spomladi 1942 so partizani pregnali Italijane iz manjših naselij v mesta. Tako so nastala manjša osvobojena ozemlja, ki so se do konca junija povezala v veliko osvobojeno ozemlje, ki je obsegalo dve tretjini Ljubljanske pokrajine, segalo pa je od Kolpe do obrobja Ljubljanskega barja. Italijanska vojska je na osvobojenem ozemlju nadzirala le cestne in železniške povezave. Gradila je postojanke, bunkerje in postavljala minska polja. Italijanske okupacijske oblasti so poostrile represijo in povračilne ukrepe: začele so izvajati racije in pošiljati aretirane v Gonars, prav tako so vse pogosteje streljale talce.

Oblast na osvobojenem ozemlju so prevzeli terenski odbori OF, ki so dobili nalogo izvesti volitve v Narodnoosvobodilne odbore (NOO). Na njih so imeli volilno pravico vsi starejši od 18 let, tudi ženske: ženske so tako prvič na Slovenskem dobile splošno volilno pravico. Volitve so potekale na ljudskih zborih, upoštevali pa so večinsko načelo.

Število partizanov se je v letu 1942 večalo. Ustanavljali so se novi bataljoni, ki so se kmalu začeli združevati v odrede, ti pa v grupe odredov. Čete, bataljoni in odredi so bili kot enote vezani na posamezno območje, od koder je izhajala večina partizanov. Tako so poznali teren, ljudi, zato so tu dobili vso potrebno pomoč. Vendar pa so bile zaradi tega enote dokaj statične. Da bi presegli to pomanjkljivost, so tudi slovenski partizani začeli v letu 1942 ustanavljati brigade, pozneje pa divizije in korpuse. Sestavljene so bile iz ljudi iz različnih območij, zato so lahko delovale širom Slovenije. Tako so postale partizanske enote gibljivejše in s tem uspešnejše. Od julija do oktobra 1942 so nastale Tomšičeva, Gubčeva, Cankarjeva in Šercerjeva udarna brigada, v katerih se je zbralo okoli 3000 partizanov.

Začetek bratomorna vojne in nastanek protirevolucionarnega tabora

Ponekod so partizani izvajali nasilje nad prebivalstvom. Nekateri partizanski poveljniki so se začeli vesti oblastniško (t. i. vojvodstvo). Preganjali so nasprotnike OF, jih obtoževali izdajstva in jih pobijali. Oblastniško so se vedli tudi do lastnih borcev in kmetov, ki niso bili privrženci partizanov. Domačini se odzvali z ustanavljanjem vaških straž, samoobrambnih paravojaških enot, ki so branile domače vasi pred partizanskim nasiljem. Le-te so partizani uničevali. Tako je najkasneje od februarja 1942 druga svetovna vojna na Slovenskem bila tudi bratomorna vojna. Eden hujših bratomornih dogodkov v tem obdobju je bil partizanski poboj 53 Romov maja 1942. Partizani so poboj izvedli iz strahu, da bi Romi izdali njihovo lokacijo, in njihova trupla zagrebli v množičnem grobišču.

26. aprila 1942 je Jugoslovanska vlada v izgnanstvu pozvala politične stranke v Jugoslaviji, da se podredijo Draži Mihailoviću, vodji jugoslovanskih četnikov. Konec aprila ali začetek maja je tako v Ljubljani nastala Slovenska zaveza, ki je združevala katoliško strujo (Slovenska legija), sredinsko strujo (Narodna legija), liberalno strujo (Sokolska legija) in pa slovenske četnike. Čeprav je uradno imel vodilno vlogo Karl Novak kot četniški poveljnik za Slovenijo, je Slovenska zaveza delovala neodvisno od njega, sploh Slovenska legija, ki je tudi vojaško prevladovala.

Italijanska ofenziva

Od sredine julija do novembra 1942 je potekala velika italijanska ofenziva, v kateri so italijanske sile štele okoli 65.000 vojakov. Okoli 4000 partizanov in njihovo vodstvo so Italijani poskusili uničiti z obkoljevanjem posameznih območij in prečesavanjem terena v osmih fazah. Vse potencialne privržence narodnoosvobodilnega gibanja so nameravali poslati v internacijo. Še pred začetkom ofenzive so z obsežnimi racijami v Ljubljani zajeli prek 20.000 ljudi. Po pregledih, ki so jih opravljali s pomočjo ovaduhov, so jih zaprli skoraj 3000.

Partizani so kmalu spregledali italijansko taktiko in se umaknili na že prečesana območja. Tako so se kljub začasni izgubi ozemlja izognili večjim spopadom in z njimi povezanimi žrtvami. Vseeno je padlo, bilo ranjenih ali se vdalo približno 1000 partizanov, nekaj se jih je tudi vrnilo domov. V italijanskem obroču se je znašlo celotno vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja skupaj s tehničnimi, sanitetnimi in drugimi ustanovami, vendar jih Italijani večine niso odkrili.

Ofenzivo je spremljala poostritev nasilja nad civilnim prebivalstvom. Okoli 2100 ljudi je bilo ustreljenih. Do konca novembra je bilo 26.000 prebivalcev Ljubljanske pokrajine interniranih na Rab in v Gonars. Italijani so požigali domačije in vasi ter zasegali živino in drugo premoženje.

6. avgusta je bila na ukaz italijanskega generala ustanovljena Prostovoljna protikomunistična milica (Milizia volontaria anticommunista ali MVAC), ki je nadomestila uničene vaške straže. Tudi zanjo se je uporabljalo poimenovanje Vaške straže, ali pa Bela garda. Vodilno vlogo pri njeni ustanovitvi je imela katoliška Slovenska legija.

V tem času so jugoslovanska narodnoosvobodilna gibanja ustanovila Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije, svoje skupno politično predstavništvo. Slovenske delegacije pa zaradi italijanske ofenzive na prvem zasedanju ni bilo.

Konsolidacija NOB (zima 1942-poletje 1943)

Ker so po ofenzivi Italijani trdili, da so uničili partizane, so partizanske enote postale še posebno dejavne. Partizansko gibanje se je pričelo tudi na Koroškem, dve brigadi pa sta bili poslani v Beneško Slovenijo. Pozno jeseni 1942 je nastalo novo osvobojeno ozemlje v Polhograjskih dolomitih. Tam je od oktobra 1942 do aprila 1943 delovalo vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja, nato pa se je premaknilo v Kočevski rog na Bazo 20.

Na Primorskem se je začelo narodnoosvobodilno gibanje močneje razvijati. Nastale so manjše partizanske enote: prvi dve četi so Italijani obkolili na Nanosu, vendar se jima je posrečilo prebiti iz obroča. Na Primorsko so začele prihajati tudi skupine partizanov iz Ljubljanske pokrajine. Po italijanski mobilizaciji letnika 1923 se je število primorskih partizanov precej povečalo, saj so se mnogi Primorci raje kot za odhod v italijansko vojsko odločili za partizane.

Na Štajerskem so partizanske enote pozimi 1942/1943 doživele hude izgube. Med drugim so Nemci uničili Pohorski bataljon. V noči s 7. na 8. januar 1943 so ga Nemci s pomočjo izdaje obkolili v njegovem zimskem taboru pri Treh žebljih na Osankarici. V boju je padlo 66 borcev, enega so Nemci ujeli živega in ga pozneje ustrelili.

Med večje partizanske uspehe sodi bitka pri Jelenovem žlebu 26. marca 1943. Takrat so partizani iz treh bataljonov Cankarjeve in Gubčeve brigade razbili in uničili bataljon italijanske divizije Macerata.

Spomladi 1943 so partizani zaradi zavezniških uspehov v severni Afriki pričakovali njihovo izkrcanje v Italiji. Zato so partizanske enote napadale predvsem prometne zveze. Partizanska vojska se je preuredila v štiri operativne cone: dolenjsko, notranjsko, primorsko in gorenjsko. Vojska je dobila nove odseke, na primer ekonomskega, sodnega in propagandnega. Z delom je začela oficirska šola, razvila se je tudi mreža kurirskih zvez.

Partizani so iz prvih štirih odredov 13. julija 1943 ustanovili prvi slovenski partizanski diviziji: XIV. in XV. 23. julija so z njimi napadli postojanko v Žužemberku.

Dolomitska izjava

Zaradi preobrata na svetovnih bojiščih so komunisti pričakovali konec vojne in s tem priložnost za izvedbo revolucije. OF je delovala kot organizacija številnih različnih, a enakopravnih skupin. Občasna nesoglasja med njimi niso posebej vplivala na delo same organizacije. Vendar se je bratomorna vojna stopnjevala, obračunavanje z nasprotniki OF pa je izzvalo spore znotraj nje in poskuse samostojnejšega nastopa krščanskih socialistov in sokolov.

Vodstvo Komunistične partije se je zato odločilo, da si bo popolnoma podredilo OF. S sokoli, nato pa tudi s krščanskimi demokrati so se dogovorili, da so 1. marca 1943 podpisali Dolomitsko izjavo. Z njo je bila komunistom priznana vodilna vloga v OF in pravica do svoje organizacijske mreže, preostali dve organizaciji pa sta se pravici do lastne organizacije odrekli. Izjavo so potrdili konec aprila na zboru aktivistov OF na Pugledu. S tem je bila koalicijska narava OF dokončno odpravljena, kar je pozneje omogočilo uvedbo enopartijskega sistema.

Kapitulacija Italije in njene posledice (poletje in zima 1943)

V rdečem so ozemlja, ki so ga nadzirale enote narodnoosvobodilnih gibanj takoj po kapitulaciji Italije.

8. septembra 1943 je Italija kapitulirala, kar je partizanskemu gibanju dalo velik zagon. Večino italijanske vojske so razorožili partizani in s tem pridobili tudi težjo oborožitev (sploh topništvo). 11. septembra 1943 sta vodstvo OF in glavni štab partizanske vojske izdala razglas o splošni mobilizaciji v narodnoosvobodilno vojsko. V Ljubljanski pokrajini so iz mobilizirancev nastale tri nove partizanske divizije. Kmalu sta nastala tudi dva korpusa partizanske vojske: VII. in IX. Na Dolenjskem in Notranjskem so partizani vzpostavili dotlej največje osvobojeno ozemlje, ki je obsegalo skoraj celotno Ljubljansko pokrajino. Uspešno so obračunali s slovenskimi četniki pri Grčaricah in z MVAC pri Turjaku. Po italijanski kapitulaciji so si Nemci priključili poleg Ljubljanske pokrajine tudi Primorsko, ki je bila od konca prve svetovne vojne del Italije. Vrhovni plenum OF je takoj nato 16. septembra sprejel sklep o priključitvi Primorske svobodni in združeni Sloveniji v svobodni in demokratični Jugoslaviji. Na Primorskem se je v tem obdobju odpor dovolj poostril, da je bil ustanovljen Narodnoosvobodilni svet za Primorsko.

Nemčija je takoj po kapitulaciji vdrla v italijansko okupacijsko območje in prevzela okupacijo ter nadzor nad večjimi mesti. Iz novookupiranih ozemelj so ustanovili Operativno Cono Jadranskega Primorja (nemško Operazionszone Adriatisches Küstenland), ki je obsegala Furlanijo, Ljubljano, Primorsko, Dolenjsko, Notranjsko, Istro in Reko. V drugi polovici septembra so Nemci sprožili močno ofenzivo po celotni nekdanji Ljubljanski pokrajini in zahodni Gorenjski, v kateri so z njimi sodelovali tudi novoustanovljeni domobranci. Cilj ofenzive je bil zasesti celotno partizansko osvobojeno ozemlje, vendar so Nemci uspeli osvojiti le nekatera naselja ob železnicah. Partizanski so imeli hude izgube, padla jih je približno petina: največje žrtve so bile v na novo mobiliziranih divizijah, ki še niso imele izkušenj. Kljub temu so partizani ohranili obsežno osvobojeno ozemlje.

Prav tako 11. septembra je izvršni odbor OF razpisal volitve v zbor odposlancev slovenskega naroda. 12. septembra 1943 je razglasil, da v skladu s temeljnimi točkami OF oblast na osvobojenem ozemlju prevzemata Osvobodilna fronta slovenskega naroda in narodnoosvobodilna vojska Slovenije. V imenu OF je nadzor prevzela upravna komisija za osvobojeno ozemlje. Njen je bil sekretar Bogdan Osolnik. Komisija je bila sestavljena iz odsekov in vsak odsek je pokrival svoje področje (odseki za splošno upravo, finance, industrijo, gospodarstvo in prehrano, narodno vzgojo in prosveto, promet, narodno zdravstvo in zaščito civilnega prebivalstva v vojnih razmerah). Vsakemu odseku je načeloval načelnik. Na ravni okrožij, rajonov in krajev so oblast prevzeli okrožni, rajonski in terenski odbori OF in jo obdržali do izpeljave volitev v terenske narodnoosvobodilne odbore, ki so se zaradi nemške ofenzive zavlekle v pomlad 1944.

Nemško ozemlje po kapitulaciji Italije.

Nastanek slovenskega domobranstva

Nemci so za predsednika Ljubljanske pokrajinske uprave postavili generala Leona Rupnika. Zaradi pomanjkanja lastne vojske so sprejeli njegovo pobudo za ustanovitev domobranskih enot. Najprej so jih dovolili v ljubljanski pokrajinski enoti, pozneje pa tudi na Gorenjskem in Primorskem. Nemci zanje niso dovolili mobilizacije, ampak so vztrajali pri prostovoljnem pristopu. Vanje so se vključili tudi nekdanji pripadniki vaških straž.

Domobranska prisega dne 20. aprila 1944 na ljubljanskem stadionu ob prisotnosti Leona Rupnika (drugi z desne).

Prve domobranske enote so nastale 24. septembra 1943. Do novembra je nastalo 6 domobranskih bataljonov. Decembra so začeli opravljati naloge pomožnih policijskih enot pod nemškim poveljstvom. Spomladi 1944 so nastali še štirje elitni bataljoni z ofenzivnimi nalogami, drugi pa so varovali prometne objekte, lovili aktiviste OF, po podeželju opravljali policijske naloge. V Ljubljani je delovala posebna domobranska politična policija.

Domobranska vojska se je do aprila 1944 povečala na 13.000 vojakov. Oskrbovali in urili so jo Nemci. 20. aprila 1944, na Hitlerjev rojstni dan, je del domobrancev slovesno prisegel, da se bo skupaj z nemškimi oboroženimi silami boril proti komunizmu. Skupaj z Nemci so se hoteli boriti proti komunistom (partizanom), ob koncu vojne pa bi prevzeli nemško orožje, preprečili revolucijo in se ob prihodu zaveznikov pokazali kot edina prava (slovenska) osvobodilna vojska.

V tem času je mednarodna javnost že začela priznavati partizansko vojsko kot zavezniško in zavračati domobrance zaradi sodelovanja z Nemci. Na to so domobrance neuspešno opozarjali tudi člani begunske vlade v Londonu, ki so zahtevali, da domobranci prestopijo v partizanske enote.

Rajši so sprejeli orožje, obleko in denar od okupatorjev za boj zoper brate ... To je v slovenski zgodovini najbridkejši črni madež, ki ga noben izgovor ne more izbrisati. Razumljivo je trdno krščansko prepričanje, razumljuva kapitalistična usmerjenost, nerazumljiva in po vesoljnem svetu obsojena pa je drznost, da sežeš po orožju smrtnega narodnega sovražnika za boj zoper svoje brate Slovence.

— Fran Saleški Finžgar

Tudi slovenski četniki so pričeli ponovno delovati, vendar več niso igrali pomembne vloge. Vseh četnikov je bilo okoli 250. Ob koncu vojne so se umaknili v Furlanijo in se predali Britancem. Maloštevilni četniki na Štajerskem so se umaknili v Avstrijo.

Zbor odposlancev slovenskega naroda

Po padcu fašizma in po ustanovitvi AVNOJ-a je vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja pričelo pripravljati velik zbor predstavnikov slovenskega naroda. Pripravili so zbor odposlancev slovenskega naroda. IOOF je izdal odlok o razpisu volitev za odposlance, ki bi potem sodelovali na samem zboru. Zbor naj bi se sestal samo enkrat in ob tej priložnosti izvolil organ, ki naj bi se potem oblikoval v tako imenovan prvi slovenski ljudski parlament.

Volitve so razpisali 11. septembra 1943, potekale pa so med 20. in 25. septembrom 1943. Določili so, da bodo volilna območja terenski odbori OF, podjetja, ustanove in bataljoni NOV. V terenskih odborih in podjetjih naj bi bil na petsto ljudi izvoljen en predstavnik, v bataljonih pa dva.

Sledili so predlogi za volitve določenih kandidatov. IOOF je na primer predlaga: "OF vas poziva, da svoje zaupanje izkažete tistim kmetom, delavcem, obrtnikom in razumnikom, ki so doslej neustrašno in neumorno gradili stavbo slovenskega osvobodilnega gibanja, in vsem tistim borcem iz naših slavnih slovenskih bataljonov, ki so z orožjem v rokah izpolnjevali najtežjo in najslajšo domovinsko dolžnost."

Volitve so okrožni in rajonski odbori izpeljali na način primeren političnim in varnostnim razmeram njihovega področja. Volitev povsod niso mogli v celoti izpeljati ali pa se že izvoljeni predstavniki zbora niso mogli udeležiti zaradi dejavnosti nasprotnikov.

Vrhovni plenum je na 13. zasedanju odločil, da bo zbor potekal od 1. do 3. oktobra na osvobojenem ozemlju v Kočevju. Zbora se je udeležilo 572 neposredno izvoljenih predstavnikov in 78 drugih odposlancev. Na zbor je med drugimi prišel tudi predsednik izvršilnega odbora AVNOJ, Ivan Ribar.

Na zboru so izvolili predstavnike slovenskega narodnoosvobodilnega odbora, ki se je nato na svoji prvi seji preimenoval v slovenski narodnoosvobodilni svet in tako postal parlament ljudske oblasti.

Razmah NOB (1944-1945)

Leta 1944 se je partizansko gibanje razširilo na celotno slovensko ozemlje. Od kapitulacije Italije se je partizansko narodnoosvobodilno gibanje dobro razvijalo na Primorskem in v nekdanji Ljubljanski pokrajini, precej slabše pa na Štajerskem in Koroškem. V skupnih akcijah so slovenski partizani sodelovali s hrvaškimi, na nekatera območja, kjer je bilo slovensko partizansko gibanje manj razvito, pa so pošiljali svoje enote za krepitev lokalnih gibanj. Partizani so vdrli v Gorski kotar, kjer so sodelovali s hrvaškimi partizani, z vpadi v Beneško Slovenijo pa so skušali okrepiti tamkajšnje partizansko gibanje.

Pozimi leta 1944 je XIV. divizija odšla na Štajersko, da bi okrepila tamkajšnje partizansko gibanje. Nemško nasilje je namreč še vedno onemogočalo razmah partizanstva. Ker je bila nekdanja meje med italijanskim in nemškim okupacijskim območjem močno zastražena, je divizija odšla na Štajersko prek Hrvaške. Po prihodu na Kozjansko so jo nemške enote ves čas napadale. Na Paškem Kozjaku se je divizija razdelila, saj je del partizanov odšel proti Pohorju, del pa proti Mozirskim planinam. Po prihodu je kljub velikim izgubam začela z mobilizacijo.

Spomladi 1944 so Nemci skupaj z domobranci začeli z ofenzivo na osvobojena ozemlja. Hudi boji so potekali na območju nekdanje Ljubljanske pokrajine in v Slovenskem Primorju. V teh bojih so partizani že uporabljali topništvo. 26. maja 1944 so partizani na področju Hrpelja - Kozine ubili Christiana Wirtha, enega vodilnih organizatorjev holokavsta in genocida nad psihiatričnimi pacienti.

V drugi polovici leta 1944 so se partizani osredotočili na napade na prometne poti proti Italiji in Jadranu. Na Štajerskem so nastala prva manjša osvobojena ozemlja, s partizanskimi akcijami pa so začeli tudi na avstrijskem Koroškem.

Decembra je nemška vojska prenesla težišče ofenzivnih operacij iz Beneške Slovenije na Trnovski gozd in Banjško planoto. Pozimi leta 1944-1945 je partizanom uspelo obraniti večji del osvobojenega ozemlja v Beli krajini in v Kočevskem Rogu, na Štajerskem pa so Nemci zasedli vsa osvobojena ozemlja. Velik uspeh štajerskih partizanov je bila osvoboditev prek 300 zapornikov iz celjskega Starega piskra v noči s 14. na 15. december 1944. 15. decembra so nameravali Nemci 80 zapornikov poslati v Maribor, kjer bi bili ustreljeni kot talci. Zato je v zgodnjih jutranjih urah istega dne šest aktivistov NOB izvedlo osvobodilno akcijo. V Celje so se prebili tako, da sta se dva od njih preoblekla v gestapovca in se pretvarjala, da peljeta s sabo štiri zapornike. Paznik, ki je sodeloval z njimi, jih je spustil v sam zapor. Nato so aktivisti razorožili stražnike in odprli celice. Zaporniki so se razkropili.

Do konca leta 1944 je bila osvobojena večina Jugoslavije. Zaradi umikanja nemških čet iz Grčije in Balkana je za Nemce postalo slovensko ozemlje izredno pomembno. Tako so v začetku leta 1945 še stopnjevali pritisk na partizane ter nasilje nad civilnim prebivalstvom. Zaradi partizanskega uboja visokega nacističnega funkcionarja Antona Dorfmeisterja so Nemci 12. februarja 1945 na Frankolovem usmrtili 100 talcev. Talce so nacisti streljali še aprila 1945.

Leta 1945 je imela slovenska partizanska vojska približno 30.000 vojakov, okupatorji pa okoli 135.000. Čeprav je obstajala nevarnost, da bi Nemci slovenske partizane popolnoma uničili, so ti odklonili morebiten umik k IV. armadi in v Sloveniji delovali naprej. Od 1. marca 1945 sta oba slovenska korpusa delovala kot del IV. armade, s čimer je bila samostojna slovenska vojska formalno ukinjena. Januarja 1945 je bila ustanovljena Prekmurska brigada, ki je marca odšla v Porabje in se spopadla z madžarskimi orožniki.

Spomladi 1945 so Nemci skušali v dveh ofenzivah ponovno uničiti slovenske partizane. Najprej so napadli Gorenjsko zahodno od Save in Cerkljansko, nato Banjško planoto, Čepovansko planoto in Trnovski gozd, temu pa je sledil še napad na Kočevski Rog in Belo krajino. Čeprav so imeli partizani hude izgube, se Nemcem njihov namen ni posrečil, saj se je jedro partizanske vojske obdržalo.

Zaključne operacije v Sloveniji in konec vojne (pomlad 1945)

Marca 1945 je jugoslovanska vojska začela napadati na Hrvaškem in v Bosni. 3. aprila 1945 so predhodnice Rdeče armade skupaj s Prekmursko brigado vkorakale v Mursko Soboto. Kmalu zatem je bilo osvobojeno celotno Prekmurje. Civilno oblast je vzpostavila delegacija Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta. Rdeča armada je nato nadaljevala ofenzivo proti Avstriji.

12. aprila je bila prebita sremska fronta. V prvih dneh maja so partizanske enote osvobodile osrednjo Slovenijo. 8. maja je nemška vojska uradno kapitulirala, vendar so na Slovenskem boji potekali še naprej, saj so se tod umikali nemške in kolaborantske enote z Balkana. Partizani so obkolili nemške enote v Celjski kotlini.

Poveljnik nemških enot v jugovzhodni Evropi general Alexander Löhr se je predal partizanom 9. maja v Topolšici pri Šoštanju. Istega dne so v Ljubljano vkorakale enote VII. korpusa in XXIX. hercegovske divizije. V jutranjih urah istega dne so se Nemci umaknili tudi iz Maribora, vendar je tam še nekaj dni vladalo vojno stanje.

Primorska

Aprila je 4. armada jugoslovanske vojske začela prodirati po jugoslovanskih otokih, Gorskem Kotarju in Istri. 23. aprila sta se partizanom pri Ilirski Bistrici predali dve diviziji nemške vojske. S tem je bila odprta pot do Trsta. V bojih so sodelovale tudi prekomorske brigade, sestavljene iz jugoslovanskih izgnancev, vojnih ujetnikov, nekdanjih italijanskih vojakov in internirancev. Bilo jih je okoli 35.000. Zaradi svojega znanja so imeli pomembno vlogo v mornarici, v tankovskih enotah ter letalstvu, zaradi številčnosti pa tudi v pehoti. Za kasnejšo pripojitev tega ozemlja Jugoslaviji je bilo ključno, da so partizani prehiteli zahodne zaveznike, ki so proti Sloveniji prodirali iz Italije.

Mapa izdelana na podlagi ameriškega vojaškega atlasa prikazuje ozemlje (označeno z rdečo barvo), ki so ga 1. maja 1945 osvobodili zavezniki in pripadniki JLA

Slovensko in italijansko protifašistično gibanje sta pod vodstvom ilegalne slovenske komande mesta 28. aprila začeli z vstajo v Trstu. Do 1. maja so enote IX. korpusa, IV. armade in tržaških vstajnikov osvobodile večino mesta in slovenskega primorja. Partizani so osvobodili še Gorico in uspeli prodreti v Beneško Slovenijo. Kasneje so se na pritisk zahodnih zaveznikov morali iz obeh mest umakniti. V Vojnem muzeju v Washingtonu je častno izobešen prapor IX. korpusa kot enega od zmagovitih zavezniških armad druge svetovne vojne.

Koroška

Na Koroško je odšla XIV. divizija, kjer so se njene enote razporedile po vsem narodnostnem ozemlju in obkolile nemške enote. Del partizanov je prodrl na Koroško prek Beneške Slovenije. V Celovec je 8. maja vkorakal Kokrški odred.

Ob koncu vojne so se domobranci skupaj z Nemci umaknili na Koroško in v Furlanijo. Z njimi je zbežalo tudi politično vodstvo in veliko civilistov. Mnogi so verjeli, da se bodo skupaj z angleško in ameriško vojsko vrnili in se skupaj z njo bojevali proti partizanom. Angleži so jih pod pretvezo, da jih peljejo v Italijo, vrnili v Slovenijo, kjer so komunisti z njimi obračunali. Med vrnjenimi sta bila tudi general SS Erwin Rösener in poveljnik domobrancev Leon Rupnik. Zaradi strahu pred izročitvijo partizanom je 15. maja izbruhnila bitka pri Poljani, poslednja bitka druge svetovne vojne na Slovenskem in v Evropi. Z njo je bilo druge svetovne vojne v Evropi tudi neuradno konec.

Povojno dogajanje

Težko pričakovana svoboda in zmaga partizanov sta povzročili val navdušenja. Slovenske partizane so povsod sprejemali s cvetje, godbami in proslavami. Komunistični politiki so v svojih govorih obljubljali svetlo prihodnost, saj bodo v novi Jugoslaviji odpravili socialne krivice in uvedli enakost med ljudmi, narodi pa bodo med sabo enakopravni. V resnici pa je že potekal ponoven proces centralizacije: slovenska vojska je postala del jugoslovanske, slovenski organi oblasti pa vedno bolj podrejeni zveznim.

Narodna vlada Slovenije

Vlogo vlade je v imenu Osvobodilne fronte in po pooblastilu SNOSa do ustanovitve narodne vlade imelo predsedstvo SNOSa. Slovenska narodna vlada je bila ustanovljena že 5. maja 1945 na slavnostni seji Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta v Ajdovščini.

Člani vlade so bili predstavniki skupin združenih v OF. Predsednik vlade je postal Boris Kidrič, podpredsednik dr. Aleš Bebler, minister za industrijo in rudarstvo Franc Leskošek, minister za trgovino in oskrbo dr. Lado Vavpetič, minister za poljedelstvo Janez Hribar, minister za gozdarstvo Tone Fajfar, ministrica za socialno politiko Vida Tomšič, minister za narodno zdravje dr. Marijan Ahčin, minister za gradnje dr. Miha Kambič in minister za lokalni promet Franc Snoj.

Desetega maja 1945 dan po osvoboditvi pa se je slovenska narodna vlada preselila v Ljubljano in se tam predstavila množicam. Zakon o ustanovitvi narodne vlade je od članov vlade zahteval zaobljubo, da bodo delali narodu v korist. Vsak minister se je zaobljubil: da bo zvesto in neumorno služil svojemu narodu, da bo izpolnjeval vse svoje dolžnosti vestno in predano, da bo nadvse čuval in branil svobodo in neodvisnost, bratstvo in enotnost vseh narodov Jugoslavije, kakor tudi vse pridobitve narodnoosvobodilnega boja ter storil vse za napredek federalne Slovenije in Demokratične federativne Jugoslavije.

Povojni poboji in obračun s protirevolucionarnim taborom

Glavni članek: Povojni izvensodni poboji v Sloveniji

Po vojni je nova komunistična oblast izvršila izvensodne poboje številnih oboroženih pripadnikov sil osi (domobrancev, ustašev, Nemcev) in tudi politično nezaželenih civilistov, večinoma brez rednega sodnega postopka. Ta usoda je doletela tudi tiste, ki so pobegnili na Koroško, vendar so jih zavezniške sile vrnile komunističnim oblastem. Trupla so bila zagrebena v neoznačenih množičnih grobiščih. Mladoletne so komunisti načeloma izpuščali, manjši del zajetih pa so poslali na prisilno delo ali v zapore. Za obračun z nasprotniki so komunisti postavili koncentracijsko taborišče v Teharjah.

Komunistični prevzem oblasti

Po vojni je v Sloveniji skušala obnoviti dejavnost le liberalno usmerjena politična skupina Stara pravda ali Nagodetova skupina. Po izstopu iz OF se ni povezovala z drugimi strankami in skupinami, ker so te sodelovale z okupatorjem. Nove oblasti so proti članom skupine organizirale t. i. Nagodetov sodni proces, na katerem so jih obsodili na visoke zaporne kazni, enega pa ustrelile. Tako je bil obračun s politično opozicijo v Sloveniji končan. Na volitvah 11. novembra 1945 je z veliko premočjo zmagala OF, na podlagi volilnih rezultatov pa je bila 29. novembra 1945 razglašena Federativna ljudska republika Jugoslavija.

Žrtve in posledice

Slovenijo je vojna hudo prizadela. Od ljudi, ki so imeli v tem obdobju na Slovenskem rezidenčno pravico, jih je med drugo svetovno vojno in neposredno po njej umrlo 99.865 ali več kot 6,3 % celotnega prebivalstva. To Slovenijo po deležu žrtev uvršča na tretje mesto na svetu (za Poljsko in Sovjetsko Zvezo).

Italijanske oblasti v Ljubljanski pokrajini in na Primorskem so zakrivile smrt okoli 6.000 Slovencev. Število žrtev, ki jih je povzročil nemški okupator, je 31.700 (500% več kot Italijani). Pri teh številkah se ne upoštevajo žrtve med mobiliziranci v nemško vojsko.

Po podatkih iz 2012 se Slovenskim partizanom, njihovi Varnostno-obveščevalni službi, Jugoslovanski armadi in ostalim komunističnim akterjem se pripisuje okoli 24.000 smrti Slovencev. Od tega naj bi bilo v času vojne okoli 6.000 pripadnikov slovenskih protirevolucionarnih oboroženih enot in 3.962 žrtev, ki so bili zanesljivo civilisti. V povojnih pobojih je bilo ubitih nekaj čez 12.000 ujetih pripadnikov oboroženih enot, med njimi 11.700 domobrancev, 160 policistov Ljubljanske pokrajine, 150 slovenskih četnikov, 20 mobilizirancev v nemško vojsko. Pobitih civilistov je bilo čez 2.400.

Raziskavi Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS in Inštituta za novejšo zgodovino prikazujeta naslednjo sliko povzročiteljev slovenskih vojnih in povojnih žrtev:

Povzročitelj smrti	Število žrtev	Odstotek v skupnem številu slovenskih žrtev
Nemške okupacijske enote (Wehrmacht, Gestapo, SS)	31.054	31,77 %
Enote NOB (slovenski partizani, VOS, JA, OZNA)	24.135	24,69 %
Italijanske okupacijske enote	6.073	6,21 %
Protikomunistične enote (slovensko domobranstvo, vaške straže, gorenjsko domobranstvo, SNVZ, slovenski četniki)	5.763	5,90 %
Rdeča armada (večinoma slovenski mobiliziranci v Wehrmacht, padli na ruski fronti)	5.141	5,26 %
Zavezniške vojaške enote	1.892	1,94 %
Hrvaške okupacijske enote	811	0,83 %
Madžarske okupacijske enote	199	0,20 %
Ostalo	2.150	2,20 %
Neugotovljeno	20.526	21,00 %
SKUPNO	97.744	100 %

Upor slovenskega naroda proti okupatorju je bilo epsko dejanje, ki nas je umestilo kot osebek v zgodovino Evrope. Voditelji komunistične partije so ga omadeževali s povojnimi poboji, ki jih ni mogoče opravičiti. To pa ni odpustek za sodelovanje naše Cerkve in od nje zapeljanih množic s fašisti in nacisti, ki ga smatram za izdajstvo. Žal mi je, da so bili kolaboracionisti obsojeni, brez možnosti obrambe, vendar to njihove krivde ne zmanjša.

— Jože Pirjevec – Primorski dnevnik - Trst 22. maja 2014

Kdor je stopil v službo fašistov in nacistov ne more imeti opravičila ... Gre za odločitev, ki pomeni izdajo ne samo življenjskih koristi našega naroda, temveč tudi bistvenih vrednot naše civilizacije.

— Jože Pirjevec, Primorski dnevnik, 1. maja 2014)

Število civilnih žrtev je blizu 22.000, število žrtev neugotovljenega statusa pa dobrih 12.000 ljudi – v večini primerov gre najbrž za civiliste, kolikšen je njihov delež, je pa zelo težko reči. Zato je podatek »blizu 22.000« lahko samo spodnja meja vseh slovenskih civilnih izgub v drugi svetovni vojni in neposredno po njej.

Številna naselja so bila poškodovana, mnoga popolnoma uničena, nekatera so požgali okupatorji, nekatera so bombardirali zavezniki (Jesenice, Maribor), zato je bila obnova po vojni prva naloga novih oblasti. Na osvobojenem ozemlju se je obnova začela že med vojno, potekala pa je v vsesplošnem pomanjkanju mehanizacije, zato so delali s krampom in lopato. Ker je delo pri obnovi postalo državljanska dolžnost, ni bilo plačano, zanj pa so mobilizirali ljudi vseh slojev, poklicev in starosti.

Vojna je vse ljudi prisilila, da so se opredelili za eno ali drugo stran. Umetniki, ki so med vojno kršili kulturni molk, so bili pri delu ovirani ali zamolčani, nekatere so postavili celo pred sodišče narodne časti. Povsem pa je bilo prezrto delo tistih, ki so se opredelili proti komunizmu, so med vojno padli (Balantič), bili po vojni ubiti ali pa so zbežali v tujino.

Za Slovence je vojna vendarle pomenila priložnost ponovne ozemeljske združitve. Ves čas vojne je bila združitev eden od pomembnih ciljev NOG, vendar so to preprečili: povojno centralistično vladanje KPJ , spor s SZ in nasprotovanje zahodnih sil. Kljub temu je razvoj NOG omogočil vključitev večjega dela Primorske v matično državo (Slovenija je pridobila del istrske obale, Italiji pa so bile dodeljene nekatere pretežno ali skoraj izključno s Slovenci naseljene občine: Števerjan, Sovodnje, Doberdob, Devin-Nabrežina, Zgonik, Repentabor in Dolina).

Viri in literatura

• Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije : 1848-1992, Mladinska knjiga in Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2006 (COBISS)
• Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941-1945, Partizanska knjiga, Ljubljana 1978 (COBISS)

• Slovenski partizani in zavezniki, Društvo prijateljev Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije, Ljubljana 2002 (COBISS)
• Vodič po poteh slovenskih partizanskih bolnišnic pod Snežnikom, samozal., Ljubljana 2009 (COBISS)
• Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji, Cankarjeva založba, Ljubljana 1960-1973 (COBISS)
• Tone Ferenc: Dies Irae: Četniki, vaški stražarji in njihova usoda jeseni 1943, Ljubljana 2002

Zunanje povezave

• Raziskovalni projekt [Napravite mi to deželo nemško ... italijansko … madžarsko … hrvaško! Vloga okupacijskih meja v raznarodovalni politiki in življenju slovenskega prebivalstva. Raziskovalni projekt financira ARRS.
• Inštitut za novejšo zgodovino - Imenski seznam smrtnih žrtev druge svetovne vojne v Sloveniji