Kozolec: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m →Viri |
m →Viri |
||
| Vrstica 29: | Vrstica 29: | ||
==Viri== |
==Viri== |
||
* Čop, Jaka; Cevc, Tone: ''Slovenski kozolec = Slovene Hay-rack'', Žirovnica 1993, Agens {{COBISS|ID=35981824}} |
* Čop, Jaka; Cevc, Tone: ''Slovenski kozolec = Slovene Hay-rack'', Žirovnica 1993, Agens {{COBISS|ID=35981824}} |
||
* Svetek, Edvard: ''Ohranimo kozolec!'', Celje 2011, Celjska Mohorjeva družba {{COBISS|ID=258047488}} ISBN 978 961 218 977 8 |
* Svetek, Edvard: ''Ohranimo kozolec!'', Celje 2011, Celjska Mohorjeva družba {{COBISS|ID=258047488}} ISBN 978 961 218 977 8 |
||
Redakcija: 09:22, 9. april 2019
Kozólec je po navadi lesena, s strani odprta stavba za sušenje žita in trave, značilna za slovensko podeželje in arhitekturo. Kozolce delimo na enojne in dvojne kozolce (toplar). Približno 80 % vseh kozolcev najdemo v Sloveniji. Najdemo pa jih tudi na severovzhodu Italije in jugu Avstrije, saj tam živi slovenska manjšina.
Najbolj znani so kozolci v Studorju, blizu Bohinjskega jezera. V bližini muzeja kozolcev pri Šentrupertu na Dolenjskem pa na svoji originalni lokaciji stoji tudi Simončičev toplar, ki ima edini med kozolci status kulturnega spomenika državnega pomena.[1]
Vrste kozolcev
Poznamo več vrst kozolcev:
- enojni oz. stegnjeni kozolec
- pravi toplar
- toplar s hodnikom
- nizki toplar
- kozolec na kozla oz. psa oz. pero
- prislonjeni kozolec
Fotografije
-
Zapuščen kozolec tik ob vasi Olševek -
Dvojni kozolec -
Enojni kozolec -
Toplar na Dobenem -
Simončičev kozolec v Bistrici (Občina Šentrupert)
Glej tudi
Sklici
- ↑ »Bistrica pri Mokronogu - Simončičev toplar«. Register nepremične kulturne dediščine. Pridobljeno 11. junija 2013.
Viri
- Čop, Jaka; Cevc, Tone: Slovenski kozolec = Slovene Hay-rack, Žirovnica 1993, Agens (COBISS)
- Svetek, Edvard: Ohranimo kozolec!, Celje 2011, Celjska Mohorjeva družba (COBISS) ISBN 978 961 218 977 8
Zunanje povezave
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: kozolec.
